Jedro

Sodišče je tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Prav tako izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z mesta člana Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet) razrešila A.A. (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da začne navedeni sklep veljati z dnem njegove izdaje. Iz obrazložitve izhaja, da v skladu s 157f. členom Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) predsednika in člane Sveta imenuje minister, pristojen za gospodarstvo. Pooblastilo za odločanje o imenovanju in razrešitvi predsednika in članov Sveta je kot politična diskrecija izrecno dano ministru za gospodarstvo, kot nosilcu izvršilne veje oblasti, podeljeni na podlagi zakonskih pooblastil. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je bil s sklepom 4. 11. 2011 za člana Sveta imenovan A.A., odvetnik iz …. Slednji je po imenovanju za člana Sveta sodeloval z dvema kolektivnima organizacijama kot njun pravni svetovalec in pooblaščenec v sodnih ali upravnih postopkih, za kar je redno prejemal plačilo. Z obema kolektivnima organizacijama še zdaj sodeluje in ni finančno neodvisen od teh dveh kolektivnih organizacij. Finančna neodvisnost pa je bistven element neodvisnosti katere koli osebe, saj je le tako mogoče pričakovati, da bo odločitve sprejemala neodvisno. Način sodelovanja odvetnika A.A. z dvema kolektivnima organizacijama, zaupnost, ki izhaja iz pooblastilnih razmerij med kolektivno organizacijo in odvetnikom A.A., ter njegova finančna odvisnost od dveh kolektivnih organizacij vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti ter posledično dvom o nepristranskosti in neodvisnosti Sveta kot celote. Zato se zaradi varstva neodvisnosti in nepristranskosti Sveta njegov član A.A. razreši z mesta člana Sveta.

Tožnica v tožbi izpodbija navedeni sklep. Navaja, da je kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) z dne 7. 11. 2000 kolektivno upravlja pravice izvajalcev, katerih izvedbe so uporabljene na fonogramih, in proizvajalcev fonogramov. Tožnica je v skladu s pozivom pristojnega organa z dne 11. 6. 2010 predlagala, da se v Svet kot predstavnika kolektivne organizacije med drugim imenuje tudi A.A.. Slednji je tožnico kot odvetnik zastopal v postopku pridobitve dovoljenja in drugih postopkih pri pristojnem organu (URSIL), poleg tega je vodil postopek pridobitve dovoljenja za drugo kolektivno organizacijo Zavod AIPA, kateri je bilo dovoljenje podeljeno v oktobru 2010 ter jo nato kot stranko z interesom zastopal v številnih postopkih. Vse navedeno pa je bilo pristojnemu organu znano pred izdajo sklepa z dne 4. 11. 2011, s katerim je bil A.A. imenovan v Svet. URSIL je 7. 5. 2014 podal pobudo za razrešitev A.A. s položaja člana Sveta, pristojni minister pa je pobudi sledil in 16. 5. 2014 izdal izpodbijani sklep.

Tožnica navaja, da je avtorska pravica na podlagi določil 40. člena ZASP izenačena z lastninsko pravico, omenjeno določilo pa se na podlagi drugega odstavka 4. člena ZASP uporablja tudi za sorodne pravice, med katere sodijo pravice izvajalcev, katerih izvedbe so uporabljene na fonogramih, in pravice proizvajalcev fonogramov. Imenovanje in razreševanje članov oz. konstituiranje Sveta, ki individualnim imetnikom preko svojih odločb določa oz. odmerja ceno in vrednost njihove zasebne lastnine, je torej v razmerju do imetnikov pravic dejanje javne oblasti. Zato meni, da tudi sklep o imenovanju in /ali razrešitvi članov Sveta v razmerju do imetnikov pravic oz. do kolektivne organizacije kot „kolektivnem imetniku pravic“ nedvomno predstavlja akt, zoper katerega je mogoč upravni spor, kot to določa drugi odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožnica navaja, da je doslej Upravno sodišče RS izdalo že nekaj odločb v zvezi z imenovanjem/razrešitvijo članov Sveta, vendar pa je problem doslej vedno obravnavalo le v razmerju do „upravičenj“ imenovanega/razrešenega člana, ne pa tudi v razmerju do tistega, ki je takega člana predlagal in kateremu zaradi izvajanja diskrecijske pravice sredi tekočih postopkov za določitev primerne tarife (med drugim) nastaja škoda. Glede na to, da je Svet s sodelovanjem „pristranskega“ člana odločil tudi o enem od tožničinih predlogov, pred Svetom pa tečeta še dva tožničina postopka, predstavlja razrešitev člana Sveta obenem tudi povečanje tožničinih stroškov in potrebo po obnovi postopka. To pa je še dodatni razlog po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 za vsebinsko in ne zgolj procesno odločanje v predmetni zadevi. Tožnica je sicer seznanjena z upravno sodno prakso, da je imenovanje članov Sveta politična diskrecija pristojnega ministra, vendar pa vseeno meni, da v konkretni zadevi ravnanje ministra, tudi če se zanemari dejstvo, da je bila vlada v odstopu, ni pravilno iz razlogov, ki jih obširno pojasnjuje. V obravnavani zadevi ni šlo za politično diskrecijsko pravico, ampak za razrešitev iz vsebinskih razlogov, pri čemer so temu botrovali osebni interesi oz. zamere direktorice URSIL, ki jih navaja. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obširno upravno sodno prakso v navedenih zadevah, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akti so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To so upravne odločbe in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po 3. členu ZUS-1 niso upravni akti tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Iz upravno sodne prakse izhaja sprejeto stališče, da akti o razrešitvi (in imenovanju) predsednika in članov Sveta nimajo narave akta iz 2. člena ZUS-1, ampak gre za akte iz 3. člena ZUS-1 (npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 72/2008 z dne 18. 4. 2008 in I Up 336/2008 z dne 17. 7. 2008).

Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, ko je z izpodbijanim sklepom z mesta člana Sveta razrešen njegov član. Po presoji sodišča izpodbijani sklep tožene stranke o razrešitvi člana Sveta nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep je odločitev ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ima pooblastilo za odločanje o razrešitvi (in imenovanju ) predsednika in članov Sveta. Navedeno pooblastilo namreč izhaja iz določbe tretjega odstavka 157f. člena ZASP. V ZASP pa tudi ni določeno, da je zoper akt o razrešitvi članov Sveta zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato na drugačen zaključek ne more vplivati tožničino sklicevanje, da v konkretnem primeru izpodbijani sklep ne temelji na politični diskreciji, pač pa, da temelji na vsebinskih razlogih. Ob ugotovitvi, da izpodbijani akt nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, zaradi česar ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, so nerelevantni tožničini ugovori, da v zadevi ne gre za akt politične diskrecije iz 3. člena ZUS-1. Določba 3. člena ZUS-1 namreč vsebuje negativno opredelitev pojma upravnega akta in je zgolj pojasnilne narave.

Sodišče zavrača tudi tožničine navedbe, da je Upravno sodišče RS doslej obravnavano problematiko vedno obravnavalo le v razmerju do „upravičenj“ imenovanega/razrešenega člana, ne pa tudi v razmerju do tistega, ki je takega člana predlagal, za kar gre v konkretni zadevi. Te navedbe niso pravilne. V zadevi I U 165/2008 z dne 3. 6. 2008 je namreč Upravno sodišče RS odločilo v upravnem sporu zaradi imenovanja Sveta za avtorsko pravo, v katerem je tožbo med drugim vložila tudi tožeča stranka, ki je tožnica v konkretnem upravnem sporu. Pritožbo slednje je zavrnilo Vrhovno sodišče s sklepom I Up 336/2008 z dne 17. 7. 2008. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da s sklepom o imenovanju/razrešitvi članov Sveta ni poseženo v nobeno pravico oziroma pravno korist tožnice. Tudi v obravnavani zadevi z izpodbijanim sklepom, s katerim je bil razrešen član Sveta A.A., ni bilo poseženo v pravice tožnice kot kolektivne organizacije. Tožnica ima namreč po določbi tretjega odstavka 157f. člena ZASP zgolj pravico predlagati člana Sveta, to pravico pa je s predlaganjem A.A. za člana Sveta konzumirala, torej z izdajo izpodbijanega sklepa v njeno pravico do predlaganja ni bilo poseženo.

Pri zaključku, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v nobeno tožničino pravico, se sodišče sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010. Iz obrazložitve slednje med drugim izhaja, da iz določb ZASP, ki se nanašajo na predlagateljstvo kolektivnih organizacij ni mogoče ugotoviti, da bi bil namen zakonodajalca, da bi prav njim podelil s tem pravico do imenovanja z njihove strani predlaganega kandidata, ki bi jo bilo mogoče varovati pred sodiščem. Nadalje iz navedene obrazložitve tudi izhaja, da se splošni pravni nadzor nad zakonitostjo aktov ministra ne more uresničevati s tožbami posameznikov in organizacij v upravnem sporu, če s tožbo ne varujejo svojih pravic ali pravnih koristi. Iz navedenih določb ZASP tako ne izvirajo tudi javnopravna upravičenja posameznih subjektov, ki bi lahko sodno varovali svoj položaj, saj ne gre za odločitve o njihovih pravicah, obveznostih ali pravno varovanih koristi.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo, saj je ugotovilo, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prav tako izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.