Jedro

V zakonu o denacionalizaciji ni podlage za vrnitev premoženja, ki je bilo zaradi neplačanih davčnih obveznosti prodano na javni dražbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve Občine Ljutomer,št.321-170/92-3D z dne 29.1.1993,s katerim je bil zavržen njen zahtevek za vrnitev premoženja odvzetega Z.- K.M. in M., v delu, v katerem zahteva vrnitev premoženja odvzetega v k.o. .... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da tožničini zahtevi, kolikor se nanaša na vrnitev premoženja in sicer parcel št.27,159,160/1,160/3 157,158/1,158/2 in 161, vpisanih v vl.št.17 k.o..., ni mogoče ugoditi. Iz podatkov spisa je namreč razvidno,da so bile navedene parcele prodane na javni dražbi, zato za vrnitev le teh v določbah zakona o denacionalizaciji ni podlage.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. V tožbi navaja, da je sicer res, da so bile sporne parcele zaradi neplačanih davkov prodane na javni dražbi, da pa je v bistvu šlo za davčno zaplembo, torej za prisilni ukrep, s katerim je država prisilno podržavila zasebno lastnino, zato so za vrnitev tega premoženja podani pogoji v 4. členu zakona o denacionalizaciji. Smiselno predlaga,da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica predlagala denacionalizacijo premoženja, ki je bilo zaradi neplačanih davčnih obveznosti njenih staršev prodano na javni dražbi, kar ni sporno. Pravilno je zato stališče tožene stranke,da za vrnitev premoženja v obravnavanem primeru ni podlage v določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l.RS,št. 27/91-I in 31/93). Tožnica se moti ko meni,da je podlaga za denacionalizacijo v obravnavanem primeru 4.člen navedenega zakona. Po navedeni določbi so upravičenci do denacionalizacije tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963,ki ni naveden v 3.členu,ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.V navedenem členu zakon za razliko od 3.člena,ki točno našteva,kateri predpisi so neposredna podlaga za denacionalizacijo, blanketno razširja krog upravičencev tudi na tiste fizične osebe,ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih oziroma z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Pojem "drugi predpisi" je treba razlagati restriktivno in v skladu z namenom zakona izraženim v 1.členu,po katerem zakon ureja denacionalizacijo premoženja,ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi,nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini,navedenimi v tem zakonu. To pomeni,da pod" drugimi predpisi" niso mišljeni katerikoli predpisi,ampak le predpisi sprejeti oziroma izdani z namenom prisilnega sistemskega podržavljanja zasebne lastnine. Navedeno premoženje pa tožničinim staršem ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa te vrste. Prav tako sporno premoženje ni bilo podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova,saj iz podatkov spisa izhaja,da je bila dražba izvedena na podlagi izvršljivega izkaza davčnih zaostankov.Ker glede na navedeno za vrnitev spornega premoženja v določbah ZDen ni podlage, je bil tožničin zahtevek utemeljeno zavržen.Prvostopni organ bi sicer moral potem, ko je uvedel postopek in ugotovil,da za vrnitev navedenega premoženja ni pravne podlage, denacionalizacijski zahtevek za to premoženje zavreči na podlagi 4.odstavka 66.člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ne na podlagi določbe 2.odstavka 125.člena ZUP, po kateri upravni organ zahtevo zavrže, če je že iz vložene zahteve razvidno,da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, ne da bi uvedel postopek in v ta namen opravil kakšno dejanje. Po presoji sodišča pa navedena nepravilnost ni take narave,da bi lahko vplivala na odločitev v stvari,saj tudi v primeru odločanja po določbi 4.odstavka 66.člena ZUP, odločitev ne bi bila drugačna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).