Jedro

Tudi takrat, ko sodnik pri pisanju pisne odločbe ugotovi, da je v sodbi, kot jo je razglasil, pozabil odločiti o določenem vprašanju ali pa je odločil napačno, te napake ne sme in ne more popraviti v pisni sodbi. Te napake se lahko odpravijo le z vložitvijo pravnih sredstev (pritožbe).

Sodišče prve stopnje je, glede na izvedeni dokazni postopek, obdolžencu očitano kaznivo dejanje kvalificiralo v povezavi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1B, torej kot kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti. Pri obsodbi za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, pa mora opis kaznivega dejanja tudi v izreku sodbe vsebovati takšno obliko krivde, saj je od nje odvisno ali gre za kaznivo ravnanje.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.U. kriv kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku, 1. točka in 3. točka, 2. alineja, 324. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1B v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1B. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega in drugega odstavka 324. člena KZ-1B določilo kazen zapora 6 mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

Istega dne, kot je izreklo sodbo, je Okrajno sodišče v Kopru v isti zadevi izdalo sklep, da se sodba popravi tako, da se del izreka sodbe, kjer je opredeljena pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in zakonska osnova, dopolni tako, da pravilno glasi: „s čimer je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 1. točka in 3. točka 2. alineja, 324. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1B v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1B“, v ostalem pa sodba ostane nespremenjena. V obrazložitvi sklepa je zapisalo, da je pri izpisu zapisnika o glavni obravnavi skupaj z razglašeno sodbo prišlo do očitne pisne pomote, saj je sodišče pomotoma izpustilo besedilo, ki je bilo uvodoma citirano.

Zoper sodbo je zagovornik obdolženca vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 1. točki 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega M.U. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje.

Pritožba je utemeljena.

Vrhovna sodnica Alenka Jelenc Puklavec je v članku zgradba kazenske odločbe objavljenem v Pravosodnem biltenu št. 1 leta 1999 zapisala: „Pravilo skladnosti pomeni, da mora biti podana absolutna skladnost med razglašeno in pisno izdelano sodbo. Pisna sodba se mora popolnoma ujemati z izvirnikom sodbe (prvi odstavek 364. člena ZKP). Po določbi prvega odstavka 317. člena ZKP je izvirnik sodbe izrek razglašene sodbe, kot je napisan v zapisniku o glavni obravnavi, ne pa original pisne sodbe, na katerem je (v skladu z Sodnim redom) v več spisih odtisnjena štampiljka „izvirnik“. V razglašeni sodbi ni dopustno ničesar popravljati, dopolnjevati in kakorkoli odvzemati, tako da bi se spremenila odločitev, kot je bila razglašena. Dovoljeno je popravljati le formalne pomanjkljivosti sodbe, npr. tiskovne in računske napake, ki ne posegajo v dejansko stanje odločbe. Tudi takrat, ko sodnik pri pisanju pisne odločbe ugotovi, da je v sodbi, kot jo je razglasil, pozabil odločiti o določenem vprašanju ali pa je odločil napačno, te napake ne sme in ne more popraviti v pisni sodbi. Te napake se lahko odpravijo le z vložitvijo pravnih sredstev (pritožbe). O vložitvi teh sredstev pa odločajo stranke v postopku.“ Citiranih pravil tudi novejša sodna praksa ni v ničemer spremenila. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prekoračilo pristojnosti iz prvega odstavka 365. člena ZKP, saj ne gre za odpravo očitne pisne pomote, kar je razumeti iz obrazložitve sklepa , pač pa za popravek razglašene sodbe, ki pa ne predstavlja zgolj popravka formalne pomanjkljivosti pisnega odpravka sodbe (1). Sodišče prve stopnje je, glede na izvedeni dokazni postopek, obdolžencu očitano kaznivo dejanje kvalificiralo v povezavi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1B, torej kot kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti. Pri obsodbi za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, pa mora opis kaznivega dejanja tudi v izreku sodbe vsebovati takšno obliko krivde, saj je od nje odvisno ali gre za kaznivo ravnanje. Ker to iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Podana je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni se sicer moč strinjati, da dejanje, kot se zanj obdolženi M.U. preganja, ni kaznivo dejanje (ad 4/b - stran 6 pritožbe), strinjati pa se je treba s pritožnikom, da KZ-1B za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu cono kaznivosti v krivdnem pogledu širi, saj je glede na novo določbo moč storilca obsoditi tudi za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, med tem, ko je bilo storilca glede na KZ-1A, veljaven v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, moč kaznovati le v primeru naklepne storitve kaznivega dejanja. Iz navedenega razloga uporaba določbe drugega odstavka 324. člena KZ-1B ne predstavlja nujno za vsakega storilca uporabe milejšega zakona. Ker je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v izrek sodbe, kot je bila razglašena, ob čemer je glede na razloge sodbe podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, je višje sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti.

op. št. 1: Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 332/2008 z dne 29. januarja 2009, točka 11 obrazložitve.