13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Občine A., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Občine A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 391/2001 z dne 4. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 486/2000 z dne 21. 3. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 815/98 z dne 14. 1. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo pritožnice zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. S to sodbo je bila ugotovljena ničnost pogodbe z dne 30. 12. 1994 (s katero je Občina A. prodala parcelni številki 1225/1 in 1225/2. k. o. Z.), pritožnici pa naloženo plačilo odškodnine.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbijani odločitvi nasprotuje predvsem v delu, v katerem ji je naloženo plačilo odškodnine.

Zatrjuje, da je do škode prišlo brez njene krivde, ker ni bila stranka pogodbenega razmerja, saj je bila pogodba sklenjena preden je bila sedanja Občina A. ustanovljena. Tako naj ne bi bila izkazana ne vzročna zveza med ravnanjem pritožnice in posledico ne krivda pritožnice za nastalo škodo. V zvezi s statusnopravnim položajem občin se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-43/96 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in 67/97 ter OdlUS VI, 96). Navaja, da se je sodnega postopka udeleževala le kot denacionalizacijska zavezanka in da je zato v tem postopku uveljavljala razloge, pomembne za rešitev predhodnega vprašanja o možnosti za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Glede na to, da so se občine ustanovile z zakonom, sodišču očita, da je prezrlo predpise o ustanovitvi občin. Ker naj bi šlo za vprašanje materialnega prava, pritožnica meni, da ni šlo za novoto, temveč za kršitev materialnega in procesnega prava. Z določitvijo odškodnine po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) pa naj bi bila kršena določba 6. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). Izpodbijana odločitev naj bi bila nepravilna tudi zato, ker je sodišče odločilo o podrejenem zahtevku kljub temu, da je odločilo o primarnem. Sodišču pa očita tudi, da ni vpogledalo v upravni spis v skladu s sprejetim procesnim sklepom. Zato naj bi v nasprotju z izvedenimi dokazi napačno presodilo, da po 19. členu ZDen ni bilo ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. Po mnenju pritožnice tak način odločanja krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnica sicer zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, ne izkaže.

4.Pritožnica z večino navedb v ustavni pritožbi po vsebini ugovarja pasivno legitimacijo v pravdi, v kateri so bile izdane izpodbijane sodbe, in zatrjuje napačno uporabo določb ZOR in ZDen. Vprašanje pasivne legitimacije je sicer res vprašanje uporabe materialnega prava, kot to trdi pritožnica, vendar ustavna pritožba ni priložnost za presojo, ali je bilo v pravdi materialno pravo pravilno uporabljeno. Enako velja glede pravilnosti uporabe določb ZOR. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi sicer lahko šlo, če bi bilo v izpodbijanih sodbah zavzeto stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa ustavne pritožbe še ne utemeljuje.

5.Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je pritožnica z zatrjevanjem, da je pogodbo sklenila prejšnja občina, grajala ugotovitev Višjega sodišča, da je pritožnica vedela oziroma da bi morala vedeti za vloženo zahtevo za denacionalizacijo. Vrhovno sodišče pa je to grajo zavrnilo kot "neupoštevno", ker po 88. členu ZDen morebitna dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo veljavnosti pravnega posla.

Morebitna napačna ocena Vrhovnega sodišča, da navedene trditve pritožnice pomenijo tudi nedovoljeno revizijsko novoto, torej na odločitev o ničnosti pravnega posla ni mogla vplivati. Stališču, po katerem dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo veljavnosti pravnega posla, pa pritožnica ne nasprotuje.

6.Iz navedb v ustavni pritožbi je razvidno, da pritožnica zmotno meni, da bi okoliščina, da je bila kot lokalna skupnost ustanovljena z zakonom po sklenitvi (nične) pogodbe, že sama po sebi lahko vplivala na njeno odškodninsko (ne)odgovornost.

Novoustanovljene občine so namreč naslednice premoženja prejšnjih občin. Zato so tudi pravice in obveznosti v zvezi s tem premoženjem prešle na nove občine, ki so nastale na območju prejšnjih občin. Glede na to, da je bila pritožnica ustanovljena z Zakonom o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94), ki je stopil v veljavo 4. 10. 1994, pa niti ni jasno, zakaj meni, da naj bi že iz Zakona, s katerim je bila ustanovljena, izhajalo, da je pogodbo z dne 30. 12. 1994 sklenila prejšnja družbenopolitična skupnost in ne pritožnica.

Pritožnica prav tako ne pojasni, kako naj bi v obravnavanem primeru na drugačno odločitev sodišča vplivala odločba Ustavnega sodišča št. U-I-43/96. Ta odločba se je namreč nanašala le na vprašanje zavezane stranke za plačilo odškodnine po takrat veljavni določbi drugega odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. - ZIKS), tj. na vprašanje zavezanca za odpravljanje škodljivih posledic napačne uporabe sodne oblasti.

7.Trditev pritožnice, da je sodišče ugodilo podrejenem zahtevku kljub temu, da je v celoti ugodilo primarnemu zahtevku, ne drži. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da sodišče ni ugodilo primarnemu zahtevku v celoti že zato, ker ni ugodilo zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi.

8.Da do očitane procesne kršitve glede izvedbe dokaza z vpogledom v listine upravnega spisa ni prišlo in zakaj ni prišlo, je pritožnici pojasnilo že Vrhovno sodišče. Stališču Vrhovnega sodišča, da sodišče ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep, in ugotovitvi, da je sodišče sprejelo drugačen sklep, kot je zatrjevala pritožnica v reviziji, pritožnica v ustavni pritožbi ne nasprotuje. Kako naj bi bila odločitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, ker sodišče dokaza ni izvedlo, pa pritožnica ne pojasni.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger