Jedro

Odločanje o vloženem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovolitev vložitve ponovne prošnje ne pomeni tudi že, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Dokaze in dejstva, ki so nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko nastali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (56. člen ZMZ), in s katerimi se utemeljuje ponovna prošnja za mednarodno zaščito, je treba v ponovnem postopku presoditi in na podlagi le teh ugotoviti, ali obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite v zadevnem primeru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1009/2011-5 z dne 17. 6. 2011 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2011 ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo tožnikovo ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 13. 1. 2010 zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni pravilno uporabila 1. in 2. točke 55. člena ZMZ v povezavi s 54. členom in tretjim odstavkom 57. člena ter 34. člen ZMZ, saj zahtevka tožnika za uvedbo ponovnega postopka ni zavrgla, temveč mu je s sklepom z dne 5. 1. 2010 ugodila in mu hkrati dovolila vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V obravnavanem primeru ne gre za okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo pospešenega postopka. V izpodbijani odločbi je tožena stranka obširno ocenjevala informacije o stanju v izvorni državi, zato ni imela pravne podlage za odločanje v pospešenem postopku, kot da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena. Ta procesna kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V obravnavani zadevi je bilo odločanje v pospešenem postopku zakonito, saj je bilo skladno s 54. in 23. členom ZMZ. Poročila in drugi pisni viri, ki jih je o stanju in razmerah v tožnikovi izvorni državi pridobila, kažejo zgolj na družbeno politično situacijo v tožnikovi izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. Pri svoji odločitvi ni uporabila specifičnih informacij o izvorni državi, ki bi bile podrobne, poglobljene in povezane izključno s obravnavanim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in bi narekovale odločanje v rednem ugotovitvenem postopku. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni ugotavljala utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ker je od zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in vložitve ponovne prošnje (december, januar 2010) do odločitve tožene stranke poteklo 16 mesecev, je morala ponovno zbrati aktualne informacije o tožnikovi izvorni državi. Pri tem je ugotovila, da so se razmere v Gvineji bistveno izboljšale. Zavrača stališče sodišča prve stopnje o nepravilni uporabi materialnega prava, ki se nanaša na 1. in 2. točko 55. člena ZMZ v povezavi s 54. členom in tretjim odstavkom 57. člena ter 34. členom ZMZ. Meni, da izpodbijana odločitev ni protislovna, ker naj bi bil že izrek izpodbijane odločbe v protislovju z ugotovitvami v (izpostavljenih delih) obrazložitve, in to obrazloži. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne in potrdi odločbo tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožeča stranka na pritožbo zoper izpodbijano sodbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz nespornih dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi izhaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite (pravnomočnost je nastopila s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 486/2009 z dne 26. 11. 2009), v katerem je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljena zavrnjena na podlagi 1. točke 55. člena ZMZ, ker je izvorno državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka tožnikovemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodila in mu dovolila vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito (sklep z dne 5. 1. 2010), sporno pa je, ali o ponovni prošnji lahko odloča v pospešenem postopku.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikovo prošnjo obravnavala v pospešenem postopku in je svojo odločitev o zavrnitvi priznanja statusa begunca oprla na določbe 1. in 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite je tožena stranka ugotavljala v pospešenem postopku, ki ga ZMZ (člen 52 do 55) za to obliko mednarodne zaščite ne izključuje, in presodila, da v tem primeru ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

9. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani (54. člen ZMZ), pri čemer lahko prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

10. Vrhovno sodišče se strinja s toženo stranko, da so v tem primeru izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku v smislu 54. člena ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, spoštovana pa so bila tudi vsa procesna jamstva in pravice.

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v predloženih spisih, je tožnik po njegovih lastnih izjavah zapustil izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov in v izvorni državi ni bil preganjan iz razlogov, določenih v drugem odstavku 2. člena ZMZ. Iz navedenega razloga je bila tudi pravnomočno zavrnjena njegova prva prošnja za priznanje mednarodne zaščite. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito (23. člen ZMZ) se upoštevajo tudi prejšnje prošnje prosilca (4. alineja 23. člena ZMZ). Po sprejetju prve odločitve tožnik ni zapustil Republike Slovenije in so dejstva zapustitve njegove izvorne države, ki so individualno pogojena, ista, kot so bila v prvem postopku, česar v ponovnem postopku tožnik niti ne zanika. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo tožene stranke, da iz razloga 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

12. Ker za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadostuje že eden od razlogov iz 55. člena ZMZ, v obravnavanem primeru pa je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka tega člena, Vrhovno sodišče utemeljenosti razloga iz 2. točke 55. člena ZMZ, ki ga tožena stranka tudi navaja kot razlog za zavrnitev prošnje v obravnavani zadevi, ni presojalo.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da v obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

14. Vrhovno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da v tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ki zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). Ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni presodila novih dokazov in dejstev, ki se nanašajo na stanje v tožnikovi izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zbrala tudi aktualne splošne informacije o tožnikovi izvorni državi ter pri tem ugotovila, da so se razmere v Gvineji bistveno izboljšale. Glede na to, da tožnik ni navajal novih okoliščin glede svojega subjektivnega strahu, temveč se je skliceval zgolj na spremenjene splošne razmere v izvorni državi iz septembra 2009, ko je prišlo do poboja demonstrantov, je tožena stranka svojo presojo oprla tudi na pridobljene najnovejše splošne informacije o tožnikovi izvorni državi. Vrhovno sodišče se strinja s toženo stranko, da morata biti tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo, predvsem individualno utemeljena, pri čemer je tožena stranka ocenila, da tožnik subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za verjetnega, da bi ga lahko obravnavala kot utemeljenega.

15. Ocenjevanje splošnih informacij o stanju v izvorni državi tožnika, po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni razlog, da odločitev o mednarodni zaščiti ne more biti sprejeta v pospešenem postopku (54. in 23. člen ZMZ).

16. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane protislovnosti v izpodbijani odločbi, Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača in na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Vrhovno sodišče pripominja, da sklep, s katerim pristojni organ ugodi zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v ničemer ne prejudicira pozitivne odločitve o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Odločanje o vloženem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovolitev vložitve ponovne prošnje ne pomeni tudi že, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Dokaze in dejstva, ki so nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko nastali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (56. člen ZMZ), in s katerimi se utemeljuje ponovna prošnja za mednarodno zaščito, je treba v ponovnem postopku presoditi in na podlagi le teh ugotoviti, ali obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite v zadevnem primeru. To pa je tožena stranka, kot že navedeno (14. točka te sodbe), v postopku odločanja o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite tudi storila.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.