Jedro

Vprašanje dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je v ZP-1 izrecno urejeno, zato smiselna uporaba 420. člena ZKP, ne pride v poštev.

Interpretacija osmega odstavka 202d. člena ZP-1 s strani pritožbenega sodišča, da je preklic zaradi nepravočasne predložitve dokazila v konkretnem primeru nesorazmeren z namenom zahtevane predložitve, ob jasni zakonski ureditvi, presega dovoljen okvir presoje sodišča (upoštevajoč, da storilec ni z ničemer izkazal, da dokazila ni mogel pravočasno pridobiti oziroma predložiti zaradi objektivnih razlogov).

Izrek

Z ahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanim sklepom v korist storilca prekršeno določilo osmega odstavka 202. d člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je storilcu D. R. s sklepom EPVD 24/2013 z dne 7. 5. 2013, na podlagi drugega odstavka 202. e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zoper sklep je storilec vložil pritožbo, kateri je Višje sodišče v Mariboru s sklepom EPVDp 69/2013 z dne 31. 5. 2013 ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

2. Zoper pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z osmim odstavkom 202. d člena ZP-1 in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom prekršilo določbo osmega odstavka 202. d člena v storilčevo korist. Opozarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper drugo odločbo, vendar se od odločitve Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec sme v prekrškovnem postopku po izrecni določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1, zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako odločbo izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Skladno z določilom 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar le glede tistih vprašanj, ki v ZP-1 niso urejena. Ker je vprašanje dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v ZP-1 izrecno urejeno, smiselna uporaba 420. člena ZKP, ki določa, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti zoper drugo odločbo vložiti le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, s čimer dovoljenost zahteve v konkretnem primeru utemeljuje vrhovni državni tožilec, ne pride v poštev.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje storilcu na podlagi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 preklicalo odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker storilec sodišču v roku 15 dni od prejema sklepa ni predložil potrdila o vpisu v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Zoper ta sklep je storilec vložil pritožbo, v kateri je pojasnil, da je sklep sodišča prejel 12. 4. 2013, v program pa se vpisal še znotraj 15-dnevnega roka. Dne 23. 4. 2013 se je namreč s pooblaščenim izvajalcem telefonsko dogovoril za prijavo, ta pa je od njega zahteval kopijo sklepa sodišča, kar mu je 26. 4. 2013 po elektronski pošti tudi posredoval, naknadno pa telefonsko še zahtevano davčno številko. Dne 30. 4. 2013 je po pošti prejel potrdilo o vpisu v program in ga prvi dan po prazniku, tj. 3. 5. 2013, priporočeno poslal sodišču. To ga je prejelo 6. 5. 2013, vseeno pa 7. 5. 2013 izdalo izpodbijani sklep. Višje sodišče je sledilo njegovi pritožbi in v razlogih sklepa pojasnilo, da je nedvomno, da storilec v postavljenem roku sodišču ni predložil potrdila o vključitvi v program zdravljenja odvisnosti, kot mu je bilo naloženo v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je potrebno upoštevati, da se je storilec v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo vpisal 26. 4. 2013, potrdilo o vključitvi v program pa je bilo izdano 29. 4. 2013, tj. isti dan kot je potekel rok za predložitev le-tega sodišču. Kot posebej pomembno je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščino, da je bilo potrdilo sodišču vendarle predloženo pred izdajo sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je skladno s samim namenom naložitve obveznosti storilcu, da mora v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa, s katerim je predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, sodišču predložiti dokazilo o vključitvi v program dodatnega usposabljanja z varno vožnjo z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Zaključilo je, da preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le zaradi kršitve 15-dnevnega procesnega roka, ni sorazmeren, sploh zato, ki je ta rok zgolj podlaga za nadaljnje ravnanje sodišče, storilec, ki je potrdilo izvajalske organizacije dostavil sodišču takoj po pridobitvi, pa je s tem nenazadnje pokazal pripravljenost izpolnjevanja postavljenih obveznosti.

6. Vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje z navedbami, da je višje sodišče s takšno razlago samovoljno interpretiralo določbo osmega odstavka 202. d člena ZP-1 ter odločilo arbitrarno, ko je menilo, da je dovolj že, da se storilec v okviru 15-dnevnega roka vpiše v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, sodišču pa potrdilo pošlje izven tega roka.

7. Stališču vrhovnega državnega tožilca je v konkretnem primeru potrebno pritrditi. Določba osmega odstavka 202. d člena ZP-1 je jasna. Sodišče storilcu v sklepu, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloži tudi obveznost, da v roku, ki ni daljši od 15 dni, od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova izvajalca pooblaščenega po Zakonu o voznikih. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej tudi če v 15-dnevnem roku od prejema sklepa sodišču ne predloži zahtevanega dokazila. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo, ker storilec v zakonitem roku ni predložil potrdila o vpisu v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo sodišču, je zakonita. Interpretacija citiranih določil zakona s strani pritožbenega sodišča, tj. da je preklic zaradi nepravočasne predložitve dokazila v konkretnem primeru nesorazmeren z namenom zahtevane predložitve, saj je storilec izkazal, da se je v 15-dnevnem roku vpisal v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, s čimer je v zadostni meri izkazal pripravljenost izpolnjevanja naloženih obveznosti, pa v konkretnem primeru, ob jasni zakonski ureditvi, presega dovoljen okvir presoje sodišča, upoštevajoč, da storilec ni z ničemer izkazal, da dokazila ni mogel pravočasno pridobiti oziroma predložiti zaradi objektivnih razlogov, tj. razlogov, ki ne izhajajo iz sfere njegovega delovanja.

C.

8. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba osmega odstavka 202. d člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.