Jedro

Ker je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji tožena stranka očita neupravičen izostanek z dela, nezmožna za delo, tožnica ni huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s tem storila kršitve po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki ji jo je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita (točka I izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas od 1. 7. 2014 do 31. 7. 2014, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v roku 8 dni (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za obdobje od 22. 5. 2014 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač oziroma prikrajšanje pri plači oziroma nadomestilu plače, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke za socialno varnost pristojnim institucijam ter tožeči stranki izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač oziroma prikrajšanje za obdobja od 22. 5. 2014 do 22. 6. 2014 neto nadomestilo plače zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, z zakonskimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec; od 23. 6. 2014 do 30. 6. 2014 in od 1. 5. 2015 do vrnitve nazaj na delo neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; od 1. 7. 2014 do 31. 7. 2014 razliko med prejetim zneskom neto plače v višini 650,00 EUR in pripadajočim zneskom neto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2014 do plačila; od 1. 8. 2018 (pravilno: 1. 8. 2014) do 30. 4. 2015 razliko med prejetim denarnim nadomestilom Zavoda RS za zaposlovanje v neto višini 673,95 EUR in pripadajočim zneskom neto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, v presežku je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestil plače (za razliko med vtoževanimi zneski nadomestil v višini pripadajoče plače in prisojenimi zneski nadomestil) zavrnilo (točka III izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati sorazmerni znesek regresa za letni dopust za leto 2014 in sicer kot razliko med 11/12 pripadajočega bruto zneska regresa in že obračunanim ji bruto zneskom v višini 144,17 EIUR, plačati od tako obračunanega bruto zneska razlike predpisan davek in tožeči stranki izplačati neto znesek razlike regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2014 dalje do plačila, v presežku, za razliko med prisojenim zneskom razlike regresa in zahtevanim zneskom v sorazmernem delu regresa za celotno obdobje od 22. 2. 2014 do 31. 12. 2014, je zavrnilo (točka IV izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke po plačilu denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2014 (točka V izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 518,50 EUR na transakcijski račun delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (sklic: ...), odprt pri A., v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno napačna. Tožnici je bila namreč s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 998/2014 z dne 20. 10. 2014, potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 43/2014 z dne 9. 4. 2015, naknadno priznana odsotnost z dela. To ne spremeni dejstva, da v dnevih, ko tožnica ni prihajala na delo, ni imela odobrenega bolniškega staleža. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz nepravilnih materialnopravnih stališč, ko se opira na 154. člen Zakona o javnih uslužbencih, ki ne velja za javne uslužbence v zdravstvu. Zanj velja zgolj prvih enaindvajset členov, drugi del zakona pa velja le za uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Po pritožbenem stališču bi tožnica morala spoštovati odločbe izdane s strani ZZZS ne glede na vložitev pritožbe, zato bi se bila dolžna javiti nazaj na delo, saj njena pritožba, niti kasnejši individualni spor nista imela pravne podlage, da lahko izostane z dela do njihove odločitve. Tožnica tožene stranke o vložitvi pritožbe zoper odločitev imenovanega zdravnik ni obvestila in tudi ne, da je 21. 5. 2014 v tej zadevi vložila individualni delovni spor (pravilno: vložila tožbo v socialnem sporu). Tožene stranke tudi ni obveščala o svojem zdravstvenem stanju, le vodji svoje fizioterapevtske enote je sporočila, da ima odobren bolniški stalež. Če bi torej tožnica toženo stranko seznanjala s svojimi postopki, bi ta imela možnost ravnati tudi nekoliko drugače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je povsem neutemeljena zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži, da ji povrne pritožbene stroške, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na 3. odstavek 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki napotuje na uporabo določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Kot pravilno opozarja pritožba za toženo stranko velja le prvi del tega zakona, saj drugi del, ki vsebuje tudi določbo 3. odstavka 154. člena, vsebuje posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Tožena stranka je namreč javni zavod, zato določba, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, zanjo ne velja. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno materialno pravno pravilna, saj je določbe ZDR-1 pravilno uporabilo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s tem storila kršitve po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki ji jo je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožena stranka (A5). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bila tožnica v obdobju od 1. 4. do 3. 4. 2014, za katero ji tožena stranka očita, da bi morala delo opravljati polni delovni čas, opravljala pa ga je le po štiri ure dnevno in v obdobju po 5. 4. 2014, ko na delo ni več prihajala, zaradi bolezni nezmožna za delo. Iz pravnomočne sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 998/2014 z dne 20. 10. 2014 izhaja, da je bila odločba ZZZS, št. ... z dne 15. 4. 2014 odpravljena, sodišče pa je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v obdobju od 1. 4. 2014 do 8. 5. 2014. Poleg tega pa je tudi iz odločbe ZPIZ, št. ... z dne 19. 6. 2014 razvidno, da je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni od 12. 2. 2014 dalje s polnim delovnim časom in pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Iz navedenega izhaja, da tožnica od 12. 2. 2014 dalje za delo fizioterapevtke II - negovalna enota, diagnostična enota, ni bila sposobna, z dela ni bila neopravičeno odsotna, zato očitane kršitve ni storila.

8. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno upoštevati pravnomočno odločitev sodišča v socialnem sporu, zato je pravilno ugotovilo, da razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni, saj tožnica z dela ni bila neopravičeno odsotna in zato tudi kršitve pogodbene obveznosti ni storila.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da na njeni podlagi delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo. Posledično je tudi pravilno ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

10. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in ugotovilo, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi določbe 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP tudi ona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.