Jedro

Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.

Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče pod točko A./I.) razsodilo, da je obtoženec kriv storitve kaznivega dejanja odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov po prvem odstavku člena 304 KZ-1, pod točko A./II.) pa kaznivega dejanja preprečitev dokazovanja po prvem odstavku člena 285 KZ-1. Po členu 57 KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazni in sicer za prvo navedeno kaznivo dejanje 5 (pet) mesecev zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje pa 6 (šest) mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi določb o steku določilo enotno zaporno kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso.

Pod točko B.) pa je po 3. točki člena 358 ZKP obtoženca oprostilo storitve kaznivega dejanja preprečitev dokazovanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 in v tem delu skladno s prvim odstavkom člena 96 ZKP s stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP obremenilo proračun.

2. Tako odločitev napadata s pravočasno vloženima pritožbama obtoženčev zagovornik in okrožni državni tožilec.

Obtoženčev zagovornik napada sodbo v obsodilnem delu (točka A.) izreka) iz razlogov po 1., 2. in 3. točki člena 370 ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti storitve za obe kaznivi dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega, podredno pa, da se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Okrožni državni tožilec napada oprostilni del sodbe (točka B.) z uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitve zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v obsodilnem delu (točka A.) izreka) pa se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji (točki A./1.) in A./2.) sodbe) in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se obtoženca spoznana za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitev dokazovanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 in se mu za to kaznivo dejanje določi zaporna kazen 7 (sedem) mesecev zapora, za kaznivo dejanja odvzema ali uničenja uradnega pečata ali uradnih spisov po prvem odstavku člena 304 KZ-1 pa se mu določi zaporna kazen 8 (osem) mesecev zapora, nato pa naj se mu ob upoštevanju določb o steku in upoštevanju že določene kazni za kaznivo dejanje pod točko A.) izpodbijane sodbe izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

4. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je podal odgovor okrožni državni tožilec in predlaga, da se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v obsodilnem delu (razen glede odločbe o kazenski sankciji, kjer se predlaga izrek zaporni kazni) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tudi obtoženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo okrožnega državnega tožilca in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno.

5. Obe pritožbi sta neutemeljeni.

6. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb obeh pritožb pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je razjasnilo tudi vsa odločilna dejstva, potrebna za razsojo v tej kazenski zadevi. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je dokazno pravilno ocenilo, na tej podlagi pa nato zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivi dejanji pod točko A./I. in A.II.), torej kaznivi dejanji odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov po prvem odstavku člena 304 KZ-1 in kaznivo dejanje preprečitev dokazovanja po prvem odstavku člena 285 KZ-1. Glede kaznivega dejanja pod točko B.) izreka pa je prav tako po ugotovitvah pritožbenega sodišča s pravilno dokazno oceno vseh, v tem postopku izvedenih dokazov zaključilo, da obtožencu ni z gotovostjo dokazana storitev tega kaznivega dejanja, zato je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in tudi s pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa se opredeljuje tudi do pritožbenih navedb obeh strank.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

7. Glede dejanja pod točko A/I.) pritožba v okviru uveljavljanja pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve zakona ter podredno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka izpodbijani sodbi očita, da njeni zaključki temeljijo zgolj na indicih, saj noben neposreden dokaz ne potrjuje, da je obtoženec vzel sporni dokument, poglavitni dokazi, na katerega v tem delu sodišče opira svojo odločitev, pa je izpoved inšpektorja priče P.. Po prepričanju pritožbe je tudi nepravilno sklepalo na obstoj tega kaznivega dejanja na podlagi zaključkov izvedenskega mnenja izvedenca D. K., ki po prepričanju pritožbe ne potrjuje obstoj predrugačenja zneska na prijavi premoženja, ki je bila v kopiji najdena pri obtožencu ob hišni preiskavi in na kateri je bil zapisan podatek o 300.000,00 EUR gotovine. Zato so posledično tudi napačni zaključki sodišča, da je izvedensko mnenje prepričljiv dokaz, sodba pa tudi nima razlogov o tem, da je iz dejstva, da je bil znesek na kopiji prijave premoženja predrugačen, mogoče sklepati, da je obtoženi iz prostorov davčnega urada vzel sporno listino. Prav tako motiv obdolženca za to očitano kaznivo dejanje, ki je lahko le indic, nima opore v izvedenih dokazih, njegova obrazložitev pa je tudi nelogična glede na čas oddaje prijave premoženje (15. 5. 2013) v odnosu do časa storitve očitanega kaznivega dejanja (7. 11. 2013), še zlasti, ker znesek 3,300.000,00 EUR ni bil zajet v inšpicirano obdobje (1. 1. 2007 - 31. 12. 2011) glede odmere davka. Zato je neutemeljeno tudi sklepanje sodišča o obtoženčevi bojazni, da mu bo davek odmerjen tudi od tega zneska. Tudi izpoved priče V. H. je ocenjena napačno in je primerljivo z verodostojnim alibijem obtoženca. S takimi navedbami pritožbe se po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.

8. Pritožba ima sicer prav, da v predmetnem postopku obtoženca z očitanim kaznivim dejanjem pod točko A./I.) ne povezuje noben neposreden materialni dokaz. Vendar pa slednje še ne pomeni, da druga, v tem postopku ugotovljena dejstva in okoliščine, torej tako imenovani posredni dokazi (indici), ki so med seboj tesno vezani in tvorijo zaključen krog logičnega sklepanja, ne dajejo podlage za izrek obsodilnega dela sodbe in da obstaja zato dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar bi terjalo po prepričanju pritožbe v tem delu izrek oprostilne sodbe. V takih primerih, ko ni neposrednih dokazov, pa je zato glede na obstoječo sodno prakso potrebno še skrbneje tehtati indice, torej posredne dokaze, ki šele z logičnim sklepanjem, z uporabo pravil in izkušenj v povezavi z ostalimi, omogočajo sklepanje o obstoju odločilnih dejstev, pomembnih za razsojo v konkretni zadevi, torej, ko se iz znanega dejstva sklepa o resničnosti in obstoju drugega, še neznanega dejstva. Zato lahko le takrat, če obstaja niz nedvomno ugotovljenih indicev, kot pravilno opozarja pritožba, ki so med seboj tako trdno in logično povezani in se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt - sklenjen krog in je na podlagi le-teh mogoče z gotovostjo sklepati, da je konkretni storilec storil očitano mu kaznivo dejanje, pride do izreka obsodilne sodbe.1

9. Obtožencu se v zvezi s prvoočitanim kaznivim dejanjem očita, da je 7. 11. 2013 med 12.00 in 13.25 uro v prostorih davčnega organa -DURS v Ljubljani vzel listino, ki je pripadala temu državnemu organu. Prvo sodišče je glede na obtoženčev zagovor, da je v prijavi premoženja, datirani na dan 9. 5. 2013, oddani na DURS-u 15. 5. 2013 napisal gotovinski znesek 300.000,00 EUR (v rubriki 13.a formularja obrazca), ki ni na računih v bankah in hranilnicah, ne pa znesek 3,300.000,00 EUR in da nikakor ni 7. 11. 2013 iz dokumentacije, ki jo je takrat s seboj imel inšpektor P., vzel navedeno listino, ne le na podlagi izpovedi priče P., kot to napačno zaključuje pritožba, temveč tudi na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da je v kritičnem času obtoženec sporno listino vzel. Ne drži torej, da je svoje prepričanje prvo sodišče gradilo izključno na zaslišanju inšpektorja P., ki pa je ves čas, tako v upravnem, predkazenskem, kot tudi v kazenskem postopku o tem dogodku 7. 11. 2013 izpovedoval skladno o dogajanju kritičnega dne, ko je obtožencu izročil sklepe o začasnem zavarovanju premoženja v davčnem postopku. Sprejelo je njegovo izpoved, da je takrat imel s seboj sporno listino, ki jo je obtožencu tudi predočil in da je takrat beseda tekla tudi o gotovini 3,3 milijona EUR, glede katere je obtoženec takrat pripomnil le, da zapis ni točen in pojasnjeval razpolaganje z zneski, ki so že takrat bistveno presegali vsoto 300.000,00 EUR. Po izpovedi priče P. je nato odločitev davčnega organa o začasnem zavarovanju temeljila tudi na zapisani gotovini 3,3 milijone EUR, zaradi katere bi moral obtoženec po dogovoru z inšpektorjem 11. 11. 2013 položiti varščino na banki v Velenju, pa tega ni storil. Hkrati je sodišče ob pravilni dokazni oceni (-) vsebine izjave premoženja, datirani z dnem 9. 5. 2013, (-) zapisnika o zaslišanju obtoženca (takrat sicer še kot osumljenca) z dne 14. 6. 2013 na PU Celje, ko ni oporekal predočitvi višini gotovine 3,3 milijonov in celo pojasnil, da je na svoj obrazec napisal podatke o celotnem družinskem premoženju, (-) ob analizi zapisnika o razgovoru s stranko (z obtožencem) z dne 16. 10. 2013 na DURS, ko je bil zopet direktno povprašan s strani inšpektorja P. glede navedene gotovine in ko je zopet pojasnjeval namembnost različnih vsot gotovine (vrednostni papirji, 1,000.000,00 EUR gotovine v banki, vračilo staršem …) in ko je vse te dokaze vsestransko in ustrezno kritično presojalo v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka člena 355 ZKP, imelo zadostno podlago za zaključek, da je obtoženec kritičnega dne sporno listino iz spisovnega gradiva inšpektorja P. vzel. 10. Prav tako ne drži, da pričanje priče V. H., ki naj bi bilo primerljivo po prepričanju pritožbe z verodostojnim alibijem, izključuje obtoženca kot storilca. Pritožbeno neproblematizirana vsebina njene izpovedi, ki je povzeta v izpodbijano sodbo in iz katere izhaja, da je zanikala, da bi ta dokument vzela (tudi pomotoma) in da ni videla, da je sporni dokument vzel obtoženec, ki je po razgovoru 7. 11. 2013 ni poklical, kot je sam navajal v zagovoru, v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne potrjuje, da je navedena priča potrdila obtoženčev zagovor, da listine ni vzel. S svojim pričanjem, ko je zgolj dopustila možnost, da ravnanje obtoženca v kritičnem trenutku ni videla, čeprav je bila ta verjetnost po njeni oceni majhna, tudi ni prepričala prvega sodišča, da je njena izpoved v tem delu verodostojna, s tako dokazno oceno izpovedi te priče, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki ne pritrjuje pritožbi, da pričanje priče V. H. obtoženca, kot storilca, izključuje in da ga je mogoče primerjati z alibijem.

11. Za sklepanje o tem, da je obtoženec zanesljivo vzel 7. 11. 2013 sporni dokument je prvo sodišče torej imelo dovolj podlage v izvedenih dokazih, ki so skladni z izpovedjo priče P. in njegovim zapisom, iz katerega prav tako izhaja (uradni zaznamek z dne 7. 11. 2013), da je neposredno po razgovoru z obtožencem 7. 11. 2013 ugotovil, da je original tega dokumenta z njegove pisalne mize izginil in je takoj poklical obtoženca, če je slučajno sporno listino vzel pomotoma in o tem obvestil tudi svoje sodelavce (priče P., M., G.), ki so slednje tudi potrdili in bili ves čas seznanjeni s tekom inšpekcijskega postopka zoper obtoženca že od decembra 2012 dalje.

12. Nadalje so za sklepanje o tem odločilnem dejstvu, da je obtoženec vzel sporno listino odločilne, kot prepričljivo izhaja iz izpodbijane sodbe, tudi ugotovitve in sicer (-) dne 18. 2. 2013 Protikorupcijski komisiji (PKK) s strani obtoženca poslana prijava premoženja, da razpolaga z gotovino 980.000,00 EUR, kar znatno presega v sporni listini zapisan znesek 300.000,00 EUR, ki naj bi ga obtoženec po lastnem zatrjevanju zapisal v prijavi premoženja, oddani 15. 5. 2013, prav tako pa (-) obtoženčevi odgovori na PU Celje 14. 6. 2013 (v prisotnosti dveh obtoženčevih zagovornikov) in (-) zapisnik o razgovoru z obtožencem kot davčnim zavezancem dne 16. 10. 2013 z inšpektorjem P., ko nikoli ni kategorično oporekal zapisu 3,3 milijone gotovine, temveč je vsakič pojasnjeval različne vsote gotovine, ki so znatno presegale 300.000,00 EUR, kar je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno štelo kot nerazumno v primeru, če bi njegov zagovor o zapisu gotovine le v višini 300.000,00 EUR v prijavi premoženja z 9. 5. 2013 držal. Slednje je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo še s povsem nerazumno reakcijo obtoženčevega pooblaščenca D. K., ki je bil prisoten v razgovoru obtoženca z inšpektorjem P. z dne 13. 11. 2013 in ko je izrazil nenadno presenečenje nad izginotjem sporne listine, oporekal pa je zapisani višini razpoložljive gotovine v skenirani kopiji, s katero je razpolagal davčni organ, čeprav je o izginotju le-te bil obtoženec seznanjen s strani inšpektorja P. že 7. 11. 2013 takoj po končanem razgovoru v prostorih DURS, ko je inšpektor ugotovil, da sporne listine več ni v spisovnem gradivu in takrat z obtožencem kontaktiral in ga o izginotju sporne listine seznanil, saj je sprva izginotje pripisal pomoti pri pospravljanju listin. Ko pa 11. 11. 2013 obtoženec na inšpektorjev poziv, če je pripravljen podpisati kopijo te sporne listine, ker original le-te več ne obstaja, ni hotel podpisati, pa je inšpektor, kateremu je prvo sodišče zaradi skladnosti opisa dogodkov poklonilo vero, ugotovil, da ni šlo za pomoto, ampak za odtujitev listine.

13. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da izvedensko mnenje izvedenca dr. D. K. ne omogoča sklepanja o predrugačenju spornih preiskovanih listin oziroma, da ga celo izključuje. Zaključki izvedenskega mnenja so v izpodbijani sodbi (točka 20) povzeti v bistvenih delih in so prvemu sodišču prav tako služili kot posreden dokaz za sklepanje, da je obtoženec na 8. strani prijave premoženja zapisal znesek 3,3 milijone EUR, torej isti znesek, kot se nahaja tudi na skenirani kopiji v inšpekcijskem spisu in ne le višino gotovine 300.000,00 EUR. Angažirani izvedenec je namreč pregledal ob hišni preiskavi, opravljeni dne 17. 6. 2014 na obdolženčevem domu zaseženo kopijo zadnje 8. strani prijave premoženja z dne 9 5. 2013, iz katere izhaja zapis gotovine v višini 300.000,00 EUR. Ob primerjavi skenirane prijave 8. strani, s katero pa je razpolagal ves čas DURS (s čemer obtoženec očitno ni računal in je zato 11. 11. 2013 tudi odklonil podpis le-te!), je nato ugotovil, da je na listinah z zneskom 300.000,00 EUR (prilogi A 65 in A 73) torej na obeh obtožencu zaseženih kopijah pri hišni preiskavi najti sledi, ki pomenijo, da je mogoče, da bi bilo na listini kaj izbrisanega, medtem ko na skeniranih (pri DURS), na potrjeni kopiji na PU Celje, ki je potrjena tudi z obtoženčevim podpisom, ni zaznal sledi predrugačenj.

Prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami v tem delu tudi ni prezrlo utemeljenih pomislekov obrambe glede odebljenosti črt, ki naj bi po ugotovitvah izvedenca bile posledice popačenja pri fotokopiranju, zato ima pritožba sicer prav, da zaključki izvedenskega mnenja v tem delu še ne potrjujejo, da je na originalni prijavi premoženja obtoženec zapisal znesek 3,3 milijone EUR, ne pa znesek 300.000,00 EUR. Zagotovo pa tako izveden dokaz, ki ga je prvo sodišče pravilno dokazno ocenilo, v nizu ostalih izvedenih dokazov (zapisnik o razgovoru z obtožencem pri inšpekcijskem organu 16. 10. 2013 in 7. 11. 2013 ter razgovor z obtožencem, kot takratnim osumljencem na PU Celje 14. 6. 2013), predrugačenja 8. strani prijave, ki se pojavi le na obeh obtožencu zaseženih listinah, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izključuje obtoženca kot storilca. Slednje je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo tudi s tem, da vse do 13. 11. 2013 obtoženec zapisu višine gotovine v znesku 3.300.000,00 EUR, o kateri je tekel pogovor od prijave premoženja dalje pa do 7. 11. 2013 pri različnih organih nikoli ni izrecno oporekal, kar bi bilo ob tolikšnem razkoraku zapisane višine gotovine v primerjavi s tem, kar je trdil obtoženec in kar izhaja tudi iz kopij, zaseženih pri obtožencu ob hišni preiskavi 17. 6. 2014, tudi pričakovano. Prvo konkludentno nasprotovanje zapisani gotovini v višini 3,300.000,00 EUR je obtoženec, kot prepričljivo izhaja iz razlogov v izpodbijani sodbi izrazil z zavrnitvijo podpisa na skenirani kopiji DURS 11. 11. 2013, ko je istočasno še izjavil, da ne bo položil gotovine glede začasnega zavarovanja, kar je sprva celo nameraval, s čemer je prvo sodišče še podkrepilo svoje razloge, da je obtoženec kritičnega dne sporno listino vzel. 14. Res ni bistveno in ključno vprašanje v tem postopku zgolj predrugačenje sporne listine, kot opozarja pritožba, temveč je ključna ugotovitev, ali je obtoženec sporno listino vzel. Vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča prvo sodišče ima prav, da so okoliščine, ki omogočajo sklepanje o predrugačenju spornih listin, zaseženih pri obtožencu 14. 6. 2013 v odnosu do skeniranih listin, s katerimi je razpolagal DURS lahko podlaga za ugotavljanje motiva, s katerim je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil. Drži teza pritožbe, da motiv za storitev prvo očitanega kaznivega dejanja ni zakoniti znak in da je lahko le indic, vendar je po oceni tudi pritožbenega sodišča razjasnitev motiva v tej zvezi pomembna zlasti z vidika obtoženčeve odgovornosti, kar je prepričljivo utemeljilo prvo sodišče. Ne drži pritožbeni pomislek, da obtoženčevo pričakovanje, da mu bo davčni organ odmeril plačilo davka tudi na podlagi zapisane višine gotovine 3,3 miljone EUR nima opore v izvedenih dokazih. Res je, da bi bila taka bojazen logična že prej, torej ob sami prijavi premoženja 15. 5. 2013, vendar pa se je tudi do slednjega prvo sodišče ustrezno opredelilo, kar je pojasnilo z obtoženčevim nespretnim pojasnjevanjem na sporni listini zapisanega zneska 3,3 milijone EUR 14. 6. 2013 na PU Celje, 16. 10. 2013 in 7. 11. 2013 na DURS, ko se je obtoženec nelogično zapletal z odgovori o višini zapisane gotovine, ki je ves čas znatno presegala znesek 300.000,00 EUR in kar se je v nadaljevanju udejanilo v obtoženčevi zavrnitvi pologa gotovine v zvezi z začasnim zavarovanjem 11. 11. 2013, s čemer se je prvotno strinjal. 15. Kot izhaja iz nadaljnjih ugotovitev v izpodbijani sodbi se je s procesnimi dejanji, ki so se odvijala po 15. 5. 2013 šele pojavila obtoženčeva bojazen, da bo gotovina v višini 3,3 milijone EUR zajeta v davčno osnovo za odmero davka, kar pa je bilo obtožencu dokončno znano tudi iz obrazložitve sklepa o začasnem zavarovanju, ki mu je bil vročen 7. 11. 2013 ob razgovoru z inšpektorjem, ki je na tem razgovoru dvakrat za kratek čas zapustil govorilnico, v kateri je ta razgovor potekal. V tisti fazi postopka, kot je ves čas skladno izpovedoval zaslišani inšpektor P., je bila višina gotovine v nasprotju s pritožbenim stališčem relevantna za potrebe davčnega postopka, čeprav kasneje DURS z izdajo odločbe o odmeri davka ta znesek v davčno osnovo res ni zajel. Razloge, zakaj je temu tako, pa so poleg inšpektorja P., ki je vodil ves čas inšpekcijski postopek, potrdile še priče P., M. in G., izpovedi katerih so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazno pravilno ocenjene in v celoti potrjujejo izpoved inšpektorja P. o vodenju postopka. Zato pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami sprejema zaključke prvega sodišča, da je obtoženec v kritičnem času prav zaradi bojazni glede odmere davka bil edini motiviran, da tega dne (7. 11. 2013) odvzame 8. stran originalne listine svoje prijave premoženja, datirane z dne 9. 5. 2013. Svoje prepričanje pa je prvo sodišče podkrepilo tudi z odsotnostjo dotedanjega obtoženčevega nasprotovanja zapisanemu znesku 3,3 milijone EUR, o katerem je bil obtoženec vsakič povprašan že 14. 6. 2013, 16. 10. 2013 in še 7. 11. 2013 in očitnemu matematičnem razhajanju glede s strani obtoženca zatrjevanemu zapisu višini gotovine (300.000,00 EUR) in njegovim pojasnjevanjem o razpoložljivi gotovini, ki je znatno presegala že od samega začetka znesek 300.000,00 EUR. Zato taki razlogi prvega sodišča, da je obtoženec vzel sporno listino, prepričajo, niso pomanjkljivi in arbitrarni, s čemer pritožba podredno uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, vendar neutemeljeno. Motiv, ki je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložen, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomemben indic, ki v nizu ostalih zanesljivo nudi podlago za sklepanje o obstoju ključnega dejstva, to je, da je obtoženec 7. 11. 2013 iz spisovnega gradiva inšpektorja P. vzel 8. stran njegove prijave premoženja, datirane z dne 9. 5. 2013 in oddane osebno upravnemu organu 15. 5. 2013. 16. V zavzemanju za ugotovitev kršitve zakona pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožbe, da dejanja, opisanega pod točko A.I.) obtožnice ni mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka člena 304 KZ-1 zaradi odsotnosti zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, kar pritožba utemeljuje s tem, da obtoženčeva prijava premoženja, datirana z dne 9. 5. 2013 in oddana 15. 5. 2013 ni bila uradna listina, ker je ni pri opravljanju svojih uradnih dolžnosti sestavila, niti naknadno overila uradna oseba s svojim podpisom ali pečatom uradnega organa, tega statusa pa ta listina po prepričanju pritožbe ni pridobila niti z izročitvijo le-te v upravnem organu. Takšno pritožbeno označevanje sporne listine, opirajoč se na posamezne izseke v pritožbi navedenih znanstvenih komentarjev je po prepričanju pritožbenega sodišča preozko.

17. Prvo sodišče je nesporno ugotovilo, da se je davčni inšpekcijski postopek zoper obtoženca, kot takratnega davčnega zavezanca pričel z izdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 10. 12. 2012 in ko mu je bil 10. 4. 2013 vročen poziv k predložitvi prijave premoženja. Tako ni dvoma, da je bil na ta način v teku upravni inšpekcijski postopek, ki se je vodil na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2) in da je obtoženec 15. 5. 2013 davčni inšpektorici osebno izročil prijavo svojega premoženja kot davčnega zavezanca. Ta prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je sporna listina od trenutka oddaje dalje pripadala upravnemu organu in ni bila le obtoženčeva vloga, saj je s tem pridobila tudi status listine, ki je pripadala uradno vodeni upravni zadevi. Zato ob ugotovitvi, da je po izročitvi upravnemu organu bila listina opremljena z dohodnim žigom davčnega organa, nato pa skenirana, pritožba nima prav, da bi ta listina bila uradna le pod pogojem, da bi bila še posebej s strani uradne osebe overjena, saj že sken in podatki o prejemu te listine, ki jih ob prejemu zabeležil davčni organ, slednje nadomeščajo. Uradna listina je namreč tista, ki je sestavljena v posebni obliki in iz katere izhaja potrjen zapis nekega dogodka pravnega značaja, ki ga vodi uradna oseba po uradni dolžnosti, ali pa je ta listina izročena v zvezi z opravljanjem uradne dolžnosti, oziroma je sposobna za dokazovanje določenih dejstev, ki so pomembna za konkreten uradni postopek. Ker je sporna listina bila pomembna v skladu s členom 68.a ZDavP-2 za potrebe ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s premoženjem obtoženca, kot davčnega zavezanca, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča šlo za listino, ki je bila za ta davčni postopek tudi relevantna, saj prav iz te listine izhaja na eni strani predstavitev zavezančevega premoženja, ki ga je davčni organ dolžan presojati na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih predloži in predstavi davčni zavezanec in te podatke primerjati s podatki, s katerimi davčni organ že razpolaga. Po povedanem torej pritožbeni očitek o kršitvi zakona ni utemeljen.

18. Glede drugoočitanega kaznivega dejanja točka A./II.) pritožba uveljavlja pritožbena razloga kršitev zakona ter zmotno in nepolno ugotovljeno dejansko stanje in pri tem ponavlja svoje navedbe ter vztraja, da sporna listina, ki naj bi jo obtoženec kritičnega dne neposredno po tistem, ko naj bi sporno listino vzel, le-to tudi skril in bil pri tem motiviran z njegovim pričakovanjem, da mu bo davčni organ odmeril plačilo davka za znesek 3.300.000,00 EUR, sploh ni bila dokaz, temveč, opirajoč se pri tem na določbo člena 69 ZDavP le izjava stranke v upravnem postopku, kot davčnega zavezanca, zato tudi ni ta sporna listina bila tuja in predlagana za dokazovanje v davčnem postopku.

19. Iz prvega odstavka člena 285 KZ-1 izhajajo izvršitvene oblike skriti, uničiti, poškodovati ali napraviti tujo listino delno ali popolnoma za neuporabno, ta listina pa mora biti predlagana za dokazovanje v določenem postopku. Pritožbeno sodišče vztraja pri odgovorih na pritožbene navedbe glede prvoočitanega kaznivega dejanja v smeri, da je obtoženčeva prijava premoženja postala s trenutkom oddaje le-te (15. 5. 2013) del upravnega spisa in zato tako, kot izhaja iz razlogov prvega sodišča (točka 28) ta listina več ni bila obtoženčeva, kot vztraja pritožba, temveč je bila tuja, s čemer je po prepričanju pritožbenega sodišča v celoti zadoščeno zakonskemu znaku iz določbe prvega odstavka člena 304 KZ-1. 20. Prav tako ni mogoče deliti prepričanje pritožbe, da ta listina ni služila za dokazovanje višine obtoženčevega premoženja, saj nasprotno izhaja iz razlogov v izpodbijani sodbi, ki jih je prvo sodišče vezalo na procesna dejanja inšpektorja P. v kritičnem času (7. 11. 2013), ko se je tudi na podlagi take obtoženčeve prijave premoženja odločil izdati sklep o začasnem zavarovanju, ki ga je obtožencu in njegovi pooblaščenki vročil prav 7. 11. 2013 in v katerem je naveden tudi znesek 3.300.000,00 EUR. Obtoženčeva prijava premoženja je bila torej listina, ki je po predložitvi v upravnem postopku v tisti fazi postopka služila za razkritje obtoženčevega premoženja in posledično za obdavčitev le-tega. Zato je pomemben po prepričanju pritožbenega sodišča čas, ko je obtoženec to dejanje storil, v konkretnem primeru pa ta sovpada z izročitvijo sklepa o začasnem zavarovanju s strani davčnega inšpektorja obtožencu dne 7. 11. 2013. Takrat veljavni ZDavP-2 ni urejal posebej vprašanja, kaj se šteje kot dokaz v davčnem postopku in je zato v tem delu napotil na ZUP, ki pa v določbi drugega odstavka člena 164 šteje za dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja upravne stvari, torej vse listine, izpovedi prič, izjave strank, izvedenska mnenja itd. Zato ni dvoma, da je prvo sodišče pravilno dognalo, da je obtoženec šele po tem, ko je ugotovil, da bo gotovina lahko upoštevana pri odmeri davka, začel zatrjevati, da razpolaga le z gotovino v višini 300.000,00 EUR, pred tem pa tega v nobenem razgovoru z nobenim organom (DURS in PU Celje) ni problematiziral, kar pomeni, da je obtoženčeva vloga v fazi do 7. 11. 2013 bila pomembna za razkritje obsega obtoženčevega premoženja, saj v prid takim zaključkom govori tudi izdaja sklepa o začasnem zavarovanju, kjer je bila ta gotovina tudi navedena, kar izhaja tudi iz izpovedi prič P., M. in G.. Po povedanem torej ni dvoma o tem, da se je taka obtoženčeva vloga v tej fazi upravnega postopka, kot je prepričljivo obrazložilo prvo sodišče, štela za dokaz in je služila za odločanje v tem postopku.

21. Res pa je, da kasneje davčni organ ob izdaji končne odločbe o odmeri davka prijavljene gotovine v sporni listini ni zajel v obseg obdavčitve. Vendar tudi ta ugotovitev ne omaje prepričljivih razlogov prvega sodišča o obtoženčevi krivdi, ki jo je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo obrazložilo tudi z obtoženčevo bojaznijo pred razkritjem njegovega premoženja, s čemer je natančno utemeljilo tudi njegov naklep in namen, da sporno listino skrije in tudi na ta način davčnemu organu oteži razkritje obsega svojega premoženja. Dejstvo, da davčni organ kasneje gotovine v višini 3.000.000,00 EUR ni zajel v odmero za obdobje 2007-2011, s čemer pritožba skuša izpodbiti razloge prvega sodišča o obtoženčevem namenu otežitve dokazovanja višine premoženja, pa za ta postopek ni relevantno. Prvo sodišče je pravilno obrazložilo, da za storitev tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo dokazovanje dejansko oteženo v določenem postopku ali ne in kako organ po predložitvi konkretnega dokaza, ki je predložen z namenom otežitve dokazovanja odloči. Relevanten je namreč namen, da se dokazovanje oteži. Slednje pa je z obtoženčevim ravnanjem, kot je prepričljivo obrazložilo prvo sodišče (točka 27) ugotovljeno z gotovostjo, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek niti o kršitvi zakona, niti o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, v čem pa naj bi bilo to ugotovljeno nepopolno, pa pritožba ne obrazloži. 22. V zvezi s kršitvijo zakona pritožba sklepno navaja, da se obe dejanji iz izreka obsodilnega dela izpodbijane sodbe nanašata na povsem isti historični dogodek ter na eno in isto dejanje, ko naj bi najprej obtoženec vzel v prostorih davčnega organa listino, nato pa davčni urad zapustil in to listino skril zato, da bi otežil dokazovanje v davčnem postopku. Po prepričanju pritožbe je zato podan idealni stek, saj se obe obtožencu očitani kaznivi dejanji v obsodilnem delu razlikujeta med seboj le po namenu storilca, zato bi lahko sodišče obtoženca obsodilo kvečjemu le za eno kaznivo dejanje, to je za kaznivo dejanje preprečite dokazovanja po prvem odstavku člena 285 KZ-1, ker pa ga je obsodilo za dve kaznivi dejanji, pa je s tem zagrešilo kršitev zakona.

23. Takšno razlogovanje pritožbe, da gre v konkretnem primeru za idealni stek, je po prepričanju pritožbenega sodišča nepravilno. V kazensko pravni teoriji je mogoče o steku govoriti takrat, če že iz opisa izhaja, da je storilec uresničil zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj in v primeru. Ko je storjeno dejanje mogoče pravno opredeliti z uporabo dveh ali več zakonskih opisov kaznivih dejanj, torej z več pravnimi opredelitvami, gre lahko za idealni stek, ko pa gre za eno samo dejanje, pa gre za navidezni idealni stek, ko se storilec procesuira zaradi enega kaznivega dejanja, kljub temu, da je uresničil znake oziroma prepovedane posledice dveh ali več zakonskih znakov kaznivih dejanj.

24. Pravilno ugotavlja pritožba, da se obe v obsodilnem delu obtožencu očitani kaznivi dejanji ločita po namenu, kar je tudi logično, saj je zavarovana dobrina s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 304 KZ-1 javni red in mir, medtem, ko kaznivo dejanje po členu 285 KZ-1 spada med kazniva dejanja zoper pravosodje in je namenjeno kazenskopravnemu varstvu integritete sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoritete organa, ki postopek vodi. Ni pa se strinjati s pritožbo, da bi bilo mogoče oba historična dogodka (točka A/I.) in A/II.) subsumirati pod eno pravno normo, konkretno pod določbo prvega odstavka člena 285 KZ-1. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre za dve povsem različni kaznivi dejanji. V primeru kaznivega dejanja pod točko A/I.) se obtožencu očita, da je vzel listino, ki je v trenutku odvzema pripadala državnemu organu, pod točko A/II.) pa, da je nato to isto listino z namenom, da bi otežil dokazovanje v upravnem postopku, skril. Gre torej pri vsakem izmed navedenih kaznivih dejanj za drugo izvršitveno obliko, ki se med seboj ne konzumirata, gre pa tudi za dve samostojni kriminalni količini in ne eno večjo, ki bi vsebovala drugo, kot nakazuje pritožba, prav tako po prepričanju pritožbenega sodišča pri navedenih kaznivih dejanjih ne gre za navidezni stek iz razloga specialnosti, kajti po določbi prvega odstavka člena 285 KZ-1 je za storitev kaznivega dejanja potreben obstoj namena preprečitve ali otežitve dokazovanja v določenem postopku, po določbi prvega odstavka člena 304 KZ-1 pa je je objekt kaznivega dejanja bodisi uradni pečat, uradna knjiga, spis ali listina, ki pripada državnemu ali kateremu drugemu organu, ki izvaja javna pooblastila. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za razmerje splošnejše in konkretnejše določbe, kot to neutemeljeno trdi pritožba, temveč za dve povsem različni izvršitveni obliki, ki se ne izključujeta in posledično dve različni kaznivi dejanji z različnima varovanima kazenskopravnima dobrinama. Zato po povedanem kršitev zakona, ki jo v tem delu uveljavlja pritožba, ni podana.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

25. Okrožni državni tožilec v oprostilni del izpodbijane sodbe napada z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v delu, ko je prvo sodišče zaključilo, da ni izkazan zakonski znak predložitve lažne listine, zaključkom prvega sodišča, da pa se to ni zgodilo v kazenskem postopku, pa očita kršitev zakona.

26. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je 17. 6. 2014 na obtoženčevem domu opravljala hišna preiskava na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Kpd 24340/2013 z dne 10. 6. 2014 in katere namen je bil v najdbi in zasegu sporne listine - 8. strani originalnega dokumenta, obrazca prijave premoženja obtoženca kot davčnega zavezanca na dan 9. 5. 2013. Nobenega dvoma ni, da je, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, hišna preiskava bila izvedena zakonito, saj je temeljila na ustrezni obrazložitvi utemeljenih razlogov za sum, ki so izhajali iz skenirane prijave premoženja obtoženca z dne 9. 5. 2013, s katerim je razpolagal DURS, iz uradnega zaznamka inšpektorja P. z dne 7. 11. 2013 ter na zapisnikih o razgovoru z obtožencem na DURS dne 16. 10. 2013, 7. 11. 2013, 13. 11. 2013 in na zapisnik o zaslišanju obtoženca (takrat osumljenca) na PU Celje dne 14. 6. 2013. Iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi med drugim izhaja, da je fotokopijo zadnje (8. strani) prijave premoženja, ki se je s to hišno preiskavo iskala, izročil obtoženec sam, celotno prijavo premoženja obtoženca, kot davčnega zavezanca pa so v nadaljevanju policisti našli v obtoženčevem predalu v njegovi delovni sobi. Zato je prvo sodišče zaradi ugotovitve, ali je obtoženec sporno listino izročil sam, ali pa se je našla ob preiskavi obtoženčevega stanovanja temeljito zaslišalo vse navzoče, to je kriminaliste, ki so opravljali hišno preiskavo in obe solenitetni priči. Izpovedi vseh so povzete v izpodbijano sodbo, kar pritožbeno ni problematizirano. Dokazna ocena vseh teh izpovedi pa je, da so se policisti, ki so opravljali hišno preiskavo dogodka slabo spominjali v delu kje in kako je sporna listina bila najdena, vsi pa so se sklicevali na zapis v zapisniku o hišni preiskavi, ki je skladen s tem, kako je hišna preiskava potekala. Ustrezno kritično je sodišče ocenjevalo tudi izpovedi obeh prisotnih prič N. Š. R. in D. V., ki sta bila ves čas prisotna ob hišni preiskavi in ki sta bila po oceni prvega sodišča prepričljivejša o tem, kako je potekalo iskanje sporne listine, zato je v tem delu pritrdilo zagovoru obtoženca, ki je ves čas v tem delu trdil, da je policistom na njihov poziv pokazal, kje se sporna listina nahaja, ni pa te listine izročil sam.

27. Pritožba s sicer z natančnim povzemanjem zapisanih dejstev v zapisniku o opravljeni hišni preiskavi in z grajanjem dokazne ocene izvedenih dokazov, predvsem zaslišanih prič skuša izpodbiti take dokazne zaključke sodišča prve stopnje s poudarjanjem, da je prvo sodišče povsem prezrlo, da na sestavljen zapisnik o hišni preiskavi nobena izmed tam navzočih prič ni imela nobenih pripomb in ugovorov in da je bil zapisnik s strani vseh navzočih podpisan brez ugovora, čemur pa prvo sodišče neutemeljeno ni pripisalo ustrezne dokazne vrednosti. S takimi pritožbenimi navedbami, ki ponujajo le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov v tem delu se pritožbeno sodišče ne strinja.

28. Sodišče mora namreč vsako odločilno dejstvo, pomembno za razsojo v konkretni kazenski zadevi ugotoviti z gotovostjo. Vse, kar ni v dometu tega dokaznega standarda in ne pomeni gotovosti, pa sodišču narekuje izrek oprostilne sodbe. Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.

Pa tudi sicer po prepričanju pritožbenega sodišča sama izročitev glede na uzakonjen potek hišne preiskave v skladu s členom 215 ZKP sploh ni relevantna. V skladu z določbo tretjega odstavka člena 215 ZKP se namreč pred začetkom hišne preiskave zahteva od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči predmete, ki se iščejo, vendar pa ni nujno, da v primeru, če tisti, ki predmet poseduje in ga izroči, odpade potreba po nadaljnji preiskavi, zlasti, če je bil iskani predmet v odredbi le generično opredeljen. Slednje pomeni, da izročitev iskanega predmeta ob hišni preiskavi na poziv policije, preden ta začne izvajati hišno preiskavo, nikakor ne predstavlja izvršitvene oblike predložitve dokazov, tudi v primeru, če iskani predmet osumljenec izroči sam. Prvo sodišče je zato verjelo obtožencu, da je pokazal predal, kjer se je ta sporna listina nahajala, kar sta potrdili tudi obe navzoči priči. V konkretnem primeru pa se je nato v nadaljevanju hišne preiskave našla še ena kopija iste prijave z zapisom glede gotovinskih sredstev, v kateri je bil prav tako napisan znesek 300.000,00 EUR, kar pomeni, da se je hišna preiskava izvedla v celoti. Zato ni dvoma, kot je dokazno pravilno ocenilo že prvo sodišče, da obtoženec ob hišni preiskavi sporne listine, kot neutemeljeno ves čas vztraja pritožba, ni izročil, temveč je le pokazal, kje se ta nahaja. V nasprotnem primeru, če bi namreč obtoženec sam izročil sporno listino, brez, da se je hišna preiskava sploh pričela, bi šlo za zaseg predmetov izven hišne preiskave in bi v tem primeru bil sestavljen zapisnik o zasegu listine (člen 79 ZKP). Ker pa je bila listina zasežena ob hišni preiskavi na poziv obtožencu, da jo izroči, ta pa je pokazal, kje se nahaja, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča slednje potrebno razumeti tako, da je šlo za zaseg listine ob hišni preiskavi. Takega načina pa ni mogoče, kot napak razloguje pritožba šteti za predložitev te listine z namenom otežitve dokazovanja, zato tudi ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi nedokazanosti tega odločilnega dejstva je zato že iz tega razloga podana podlaga za izrek oprostilne sodbe glede očitanega kaznivega dejanja po določbi tretjega odstavka člena 285 KZ-1. 29. Glede na predhodna izvajanja pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvega sodišča, da je obtoženec predhodno pripravil lažno 8. stran prijave premoženja, vendar pa zavrača pritožbeno razlogovanje, da je obtoženec storil to v kazenskem postopku. Tega v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne omaje niti s strani pritožbe predstavljen pregled gramatikalne, logične, zgodovinske in primerljalne analize besedila določbe tretjega odstavka člena 285 ZKP, ki po prepričanju pritožbe pokaže, da je razlaga prvega sodišča pojma kazenskega postopka preozka in da ni relevantno, da se je kazenski postopek že začel, temveč le, da se dokaz predloži z namenom preprečitve ali otežitve dokazovanja v kazenskem postopku, ne glede na fazo postopka.

30. V nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki so v tem delu tudi same s seboj v nasprotju, je prvo sodišče glede pojma kazenski postopek, ki je blanketni pojem, pravilno izhajalo iz določb ZKP, ki jasno določajo, kdaj je kazenski postopek začet in tega z navajanjem različnih razlagalnih metod pritožba ne more omajati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč teh blanketnih norm o začetku kazenskega postopka ni mogoče širiti v fazo odkrivanja kaznivega dejanja, niti v fazo predkazenskega postopka, ki še ni jamstvo, da bo kazenski postopek zoper konkretnega osumljenca sploh začet oziroma kasneje uveden. Zato je nepravilno pritožbeno navajanje, da je dovolj, da je dokaz predložen v kazenskem postopku, ne glede na fazo, kajti faze postopka, kot so začetek oz. uvedba kazenskega postopka imajo za obtoženca lahko posledice, ki se kažejo v omejitvi posameznih pravic (člen 22 ZKP), medtem, ko v fazi odkrivanja in predkazenskega postopka takih omejitev ni. Zato ima prav prvo sodišče, da zato izvedba hišne preiskave na obtoženčevem domu kritičnega dne 17. 6. 2014 v fazi odkrivanja storitve nekaterih kaznivih dejanj proti obtožencu (medtem ko je bil sklep o uvedbi preiskave pravnomočen šele 29. 11. 2016) še ne omogoča sklepanja o začetku kazenskega postopka, zato tudi to odločilno dejstvo ni dokazano, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče, ki je zaradi nedokazanosti obeh navedenih zakonskih znakov ravnalo pravilno, ko je obtoženca oprostilo storitve kaznivega de dejanja po določbi tretjega odstavka člena 285 KZ-1. Glede odmere kazni obt. A. A. v obsodilnem delu (točki A./I in A./II)

31. V obsodilnem delu pritožba izpodbija odločitev prvega sodišča glede izreka pogojne obsodbe obtožencu, saj meni, da za izrek te kazenske sankcije ni pogojev, ker v konkretnem primeru ne obstaja pozitivna prognoza, da obtoženec v bodoče ne bo več ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. X K 6261/2016 z dne 12. 3. 2020, ko je bil obt. A. A. obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1, ki je prav tako kaznivo dejanje zoper pravosodje, poleg tega pa je zoper obtoženca že vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj, ki so povezana z vodenjem družbe ... (Investicija v izgradnjo ...). Po prepričanju pritožbe slednje pokaže, da ni šlo za enkratni zdrs obtoženca, temveč za njegovo vztrajno delovanje preko meja dovoljenega, zato po prepričanju pritožbe izrek pogojne obsodbe ni ustrezna kazenska sankcija in narekuje izrek efektivne zaporni kazni, saj bi le na ta način bilo zadovoljeno namenu, ki ga kazenska sankcija zasleduje, to je povračilnost, generalna in specialna prevencija. S takimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati.

32. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi (točka 29) pojasnilo razloge za izrek pogojne obsodbe ter kot olajševalni okoliščini izpostavilo obtoženčevo nekaznovanost za kazniva dejanja in prekrške ter relativno odmaknjenost od storitve kaznivih dejanj, kot obteževalno pa je upoštevalo obtoženčevo predrznost v trenutku odvzema listine, ko je izkoristil kratko odsotnost davčnega inšpektorja iz govorilnice ter vztrajnost in odločenost, da za prvim, stori še drugo kaznivo dejanje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na tako ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine izrek pogojne obsodbe primerna in ustrezna kazenska sankcija, skladna z načelom individualizacije pri izbiri kazenske sankcije.

33. Pritožba ugotovljenim olajševalnim okoliščinam ne oporeka, glede obteževalnih pa nepravilno navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bil obtoženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. X K 6261/2016 z dne 12. 3. 2016 obsojen zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1, saj ta sodba še ni pravnomočna. Prav tako pa kot obteževalno okoliščino ni mogoče upoštevati medijske pozornosti glede vodenja družbe ... (Investicija v izgradnjo ...), v kateri naj bi kot eden izmed obtožencev bil tudi obt. A. A., kajti tudi ta postopek je še v fazi vročanja obtožnice, ki še ni pravnomočna, kar pomeni, da postopek še ni uveden. Zato niti izpostavljena medijska pozornost glede vodenja kazenskih postopkov proti obt.U. R., niti sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 12. 3. 2020, ki še ni postala pravnomočna in niti začet kazenski postopek (ne pa uveden!) zoper obt. A. A. v zadevi ... ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, kot to nepravilno in v nasprotju s splošnimi pravili za odmero kazni v kazenskem postopku (člen 49 KZ-1) vztraja pritožba, ki pa drugih relevantnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek strožje sankcije, argumentirano ne navaja. Sklicevanje na izrek oprostilne sodbe pod točko B.), ko je bil obtoženec oproščen storitve kaznivega dejanja po določbi tretjega odstavka člena 285 ZKP pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami prav tako ne more biti obteževalna okoliščina in bi slednje bilo tudi v direktnem nasprotju z domnevo nedolžnosti. Ker je torej edini argument pritožbe glede kazenske sankcije za obe kaznivi dejanji pod točko A./I) in A./II) vodenje kazenskih postopkov zoper obtoženca, ki niso pravnomočno zaključeni in medijska izpostavljenost le-teh, kar pa ni dopustno, je izrek pogojne obsodbe obtožencu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerna in ustrezna kazenska sankcija, v njej določeni zaporni kazni za obe kaznivi dejanji in določena enotna kazen, kar je prvo sodišče tudi ustrezno obrazložilo, pa prav tako ustrezajo po sodišču prve stopnje ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam. Zato je tudi pritožbeno izpostavljeni predlog za izrek strožje, zaporne kazni za obe kaznivi dejanji neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa tudi v tem delu pravilna in zakonita. Pritožba obtoženčevega zagovornika pa po sami višini v pogojni obsodbi določenih in enotne zaporne kazni ni problematizirala, zato poseg v odločitev o izrečeni kazenski sankciji po pritožbenem sodišču ni potreben.

34. Ker je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi obeh pritožb, s katerimi se je sodba sodišča prve stopnje izpodbijala niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je pritožbi obtoženčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

35. Ker obtoženec ni uspel s pritožbo, bo v skladu s členom 98 ZKP moral plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo s posebnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

1 Primerjaj sodbi VSRS, opr. št. Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in opr. št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2013.