Jedro

V kolikor delodajalec določi kriterije, po katerih ocenjuje delavce, je dolžan te kriterije enako upoštevati pri vseh primerljivih delavcih. Ta pogoj za zakonito odpoved je bil v presojani zadevi izpolnjen, tako da je ob upoštevanju, da toženo stranko kriteriji iz 100. čl. ZDR niso zavezovali, ker ni šlo za večje število delavcev, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožniku, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval: razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009, ki mu jo je tožena stranka vročila; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo skladno s pogodbo o zaposlitvi št. 140/2006 z dne 21. 7. 2006; da ga je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 14. 8. 2009 dalje do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialno zavarovanje, ter mu za isto obdobje obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto mesečna nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter da mu je tožena stranka dolžna na račun njegovega pooblaščenca povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (1. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (v zavrnilnem delu in odločitev, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga po 2. in 3. tč. prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev, kljub temu, da je v končni odločitvi zaradi poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi le 19 delavcem. Število delavcev, katerih delo bo postalo presežno in s tem dolžnost sestave programa, se ugotavlja v trenutku, ko je delodajalec ugotovil, s koliko delavci iz poslovnih razlogov ne more več nadaljevati delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi določila 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006 in nadalj.) je treba ugotoviti, koliko delavcev tožene stranke je bilo presežnih v trenutku, ko je tožena stranka kot delodajalec ugotovila obstoj poslovnega razloga, ne pa šele v trenutku, ko je delavcem podala odpovedi. Iz priloženih listinskih dokazov in izpovedbe direktorja tožene stranke M.S. izhaja, da je pri toženi stranki v spornem obdobju od začetka januarja do konca aprila 2009 bilo ugotovljeno, da je prenehala potreba po delu večjega števila delavcev (več kot 20, upoštevaje 19 odpovedi) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ter je tožena stranka problem presežnih delavcev reševala z „mehkimi metodami“ (s prezaposlovanjem, sporazumnimi prekinitvami delovnega razmerja in upokojevanjem). Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dolžnost tožene stranke, da sestavi program razreševanja presežnih delavcev, ugotavljalo izključno na podlagi števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga (19), ne pa na znatno večje število možnih odpovedi, ki so pri toženi stranki grozile zaradi padca naročil in jih je tožena stranka samostojno, v nasprotju z zakonom, reševala s t.im. „mehkimi metodami“, kot je sama večkrat navedla. Tožnik nadalje tudi meni, da je bil na podlagi kriterijev, ki jih je sprejela tožena stranka, nepravilno izbran kot presežni delavec. Teh kriterijev tožena stranka namreč ni pravilno uporabila, pojavlja pa se tudi dvom v pravilno končno oceno vseh njegovih sodelavcev na primerljivem delovnem mestu. Tožena stranka tožnika ni pravilno ocenila na podlagi kriterija „usposobljenosti za samostojno opravljanje več opravil“. Tožnik je bil usposobljen še za „razmaščevanje“, „pakiranje na 6003 in 6009“, „razrez lesa za pak.“ ter „transport s prečnim vozilom“. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da je bil tožnik, na podlagi tega kriterija, pravilno ocenjen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zaradi vedno večjega pomanjkanja naročil v mesecu februarju in marcu ugotovila, da mora zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu metalurški delavec za 11 izvajalcev, na delovnem mestu metalurg II za 5 izvajalcev, na delovnem mestu stiskalec za 1 izvajalca in prav tako za 1 izvajalca na delovnem mestu kontrolor (skupaj za 18 zaposlenih – priloga B10). Navedeno število delavcev ne dosega kriterija večjega števila delavcev po 96. členu ZDR. Za večje število delavcev gre takrat, ko delodajalec ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo, v obdobju 30 dni, najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ali 20 delavcev v obdobju 3 mesecev. Tožena stranka zato ni bila dolžna izpeljati postopka, ki velja za odpoved večjemu številu delavcev (99. člen ZDR). Tožena stranka v obdobju 3 mesecev, t.j. od 20. 1. 2009, ko je ugotovila presežek delavcev, do 20. 4. 2009 podala odpoved 19 delavcem. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, na podlagi 96. člena ZDR. Tožena stranka namreč ni bila dolžna v to kvoto delavcev všteti tudi delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo na drugačen način (z upokojitvijo ali sporazumom).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pri ugotavljanju večjega števila delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ne morejo upoštevati delavci, ki sporazumno odpovejo pogodbo o zaposlitvi ali jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugi zakonski podlagi. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi št. VIII Ips 70/2010 z dne 21. 6. 2011. Glede na takšno materialnopravno stališče VSRS tožnik neutemeljeno izpostavlja, da bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev, ker je v obdobju 3 mesecev delovno razmerje pri toženi stranki dejansko prenehalo več kot 20 delavcem.

Kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela, je dejansko vprašanje. To pomeni, da je v vsakem posameznem primeru potrebno presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela. V konkretnem sporu je bistveno, da je pri toženi stranki prišlo v mesecu januarju 2009 do poslovne odločitve o zmanjšanju števila zaposlenih za 18 delavcev, zaradi zmanjšanja naročil. Če pa so se kasneje posamezni delavci odločili, da bodo predlagali sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zaposlitve v drugi družbi, pa teh delavcev ni mogoče šteti med tiste presežne delavce, od števila katerih je odvisno, ali mora delodajalec sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora namreč delodajalec dokazati le, da je zaradi finančnega stanja delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Delodajalec mora torej najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski in tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa, na primer, zgolj fiktivni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in je torej razlog za odpoved na strani delodajalca. V primerih torej, ko pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, delavcev, ki se odločijo za sporazum, ni mogoče uvrstiti med delavce, za katere je delodajalec ugotovil, da jim ne more več zagotavljati dela po pogodbi o zaposlitvi, saj je odločitev o sporazumu tako na strani delavca kot na strani delodajalca in brez soglasja delavca do sporazuma ne more priti. Toliko bolj pa navedeno velja za delavce, ki se upokojijo, saj je odločitev o upokojitvi izključno na strani delavca.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede točkovanja tožnika po kriteriju usposobljenosti za samostojno izvajanje več opravil, po katerem je tožnik dobil samo 10 točk. Sodišče prve stopnje se je oprlo na prepričljivo izpoved M.Č., ki je ocenjeval delavce po tem kriteriju in je izpovedal, da tožnik ni bil usposobljen za samostojno opravljanje opravil posnemanja robov, niti ni samostojno opravljal opravila pakiranja. Smiselno enako je izpovedal tudi J.J.. Tožena stranka je predložila izjavo o seznanitvi in uvedbi delavca za izvajanje določenih nalog v delovnem procesu (priloga B15), na kateri so opisana vsa opravila, za katera se je posamezni delavec usposabljal, izjavo pa sta podpisala delavec in nadrejeni. Iz priloge te izjave je razvidno, da se je tožnik usposabljal tudi za pakiranje na 6003 in 6009 in razrez lesa za pakiranje na 6003 in 6009, vendar je v zvezi z navedenim priča M.Č. izpovedala, da imajo v procesu več pakirnih linij in je na liniji 9401 to samostojno opravilo, na linijah 6003 in 6009 pa ne. Na teh dveh linijah ne gre za samostojno delo, ampak za določene faze tega opravila. Na podlagi takšne izjave je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik opravila „pakiranje na 6003 in 6009“ ni opravljal samostojno. Iz listine B19 nadalje ne izhaja, da bi tožena stranka opravilo „razmaščevanje“ in „transport s prečnim vozilom“ kot samostojno opravilo priznala tudi kakšnemu drugemu delavcu, tožnik pa tega niti ne trdi, zato sodišče prve stopnje tudi teh opravil pravilno ni upoštevalo. Tožnik, ki pravzaprav v postopku prve stopnje niti ni trdil, da je ta opravila opravljal, namreč ni dokazal, da bi ta dela opravljal samostojno, niti ni dokazal, da bi ta opravila, kot samostojna opravila tožena stranka priznala tudi drugim ocenjevanim delavcem. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dveh izjav in ostalih listinskih dokazil pravilno zaključilo, da je bil tožnik pravilno ocenjen glede usposobljenosti za samostojno opravljanje posameznih del. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka v skladu z določbo 100. čl. ZDR kriterijev niti ni bila dolžna uporabiti, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev (96. čl. ZDR). V izključni pristojnosti tožene stranke je bilo zato, da suvereno odloči o tem, kateremu izmed delavcev bo pogodbo odpovedala, pri tem pa je jasno, da v zvezi z navedenim odločitev ni smela temeljiti na kateri izmed nezakonitih predpostavk (npr. diskriminaciji). Tožnik ni podal trditvene podlage v tej smeri, tožena stranka pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje dovolj pojasnila svojo odločitev o tem, zakaj je med drugim tudi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Res je sicer, da je delodajalec, v kolikor določi kriterije, po katerih ocenjuje delavce in na podlagi teh kriterijev ugotavlja presežne delavce, dolžan upoštevati iste kriterije pri vseh primerljivih delavcih, ta pogoj pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen (tožnik ne trdi drugače), zato je zaključiti, da je ob dejstvu, da tožena stranka na podlagi določb ZDR, sploh ni bila dolžna uporabiti kriterijev, svojo odločitev o tem, komu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi in zakaj, v sodnem postopku v dovoljšnji meri pojasnila ter svoje navedbe tudi dokazno podkrepila. V posledici navedenega je zato tudi odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.