Jedro

To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je takoj naslednji dan, to je 15. 10. 2022, ko je bil prijet izven Azilnega doma, ponovno policiji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in spet, ko je bil že takoj naslednjega dne, to je 16. 10. 2022 ponovno prijet izven Azilnega doma, kar pomeni, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je kljub temu to večkrat storil, in sicer kar dvakrat v zgolj dveh zaporednih dneh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 pridržala prosilca za mednarodno zaščito, sedaj tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2002, državljan Islamske republike Pakistan, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnosti, da bo pobegnil; z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 16:10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 16:10, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov policijske depeše Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Ilirska Bistrica z dne 14. 10. 2022 ugotovila, da je tožnik 13. 10. 2022 ob 18.30 uri nezakonito v skupini oseb vstopil v državo iz Republike Hrvaške ob železniški progi Rakitovec in bil istega dne ob 20.30 uri prijet pri vasi Movraž v bližini hišne št. 1. Takoj po prijetju je zaprosil za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel ekonomske razloge in kot ciljno državo navedel Italijo. Po končani obravnavi na PP Ilirska Bistrica je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljani (v nadaljevanju Azilni dom). Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je nato tožnik samovoljno večkrat zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, nazadnje 16. 10. 2022, ter ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito, s čimer odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito, upoštevaje njegovo lastnoročno podpisano izjavo na registracijskem listu. Po samovoljni zapustitvi Azilnega doma je ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito dne 15. 10. 2022 ob 05.15 uri na PP Koper in tedaj navedel, da nima kje prebivati, zato je bil ponovno prepeljan v Ljubljano, v sprejemne prostore Azilnega doma.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je tožnik ob podaji prošnje 17. 10. 2022 kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito navedel krvno maščevanje, ki se je začelo z ubojem strica. Ubil ga je brat stričeve žene, tožnikov oče pa je to prijavil policiji, ki je nato zaprla dva brata stričeve žene. Njena družina se je za to maščevala in ubila še drugega očetovega brata oz. tožnikovega strica. Grozili so tudi tožnikovemu očetu tako, da so dvakrat prišli pred njihovo hišo in streljali v zrak. Oče je v strahu za njegovo varnost poslal tožnika, tedaj starega 13 let, v Evropo. Na poziv uradne osebe, da naj opiše kakšen konkreten dogodek, ki je povezan z njim samim, je tožnik odgovoril, da je že vse povedal. Pri tem je potrdil, da je v Sloveniji že trikrat podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

4. Po vložitvi prošnje je bil tožniku istega dne ustno izrečen sedaj izpodbijani ukrep in o tem sestavljen tudi zapisnik. Po ugotovitvi tožene stranke je bil ob podaji prošnje tožnik opozorjen, da mu bo v primeru ugotovitve izrazite begosumnosti izrečen ukrep omejitve gibanja. Čeprav je bil z registracijskim listom, ki ga je lastnoročno podpisal, seznanjen tudi s posledicami, če bi pred vložitvijo prošnje samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, kamor je bil za tem odpeljan, jih večkrat samovoljno zapustil, zadnjič 16. 10. 2022, vsakokrat namenjen v Italijo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je po podani prvi in drugi nameri samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, je tožnik odgovoril, da mu ni nihče ničesar razložil in da nikoli ni bilo tolmača, ko so ga trikrat obravnavali policisti. Znanec, ki je že bil v Sloveniji in je potem odšel v Italijo, mu je tudi povedal, da kolikor ga dobi policija, bo temu sledil zgolj razgovor in nič drugega. Na vprašanje, zakaj po podaji prve in druge namere ni počakal na vložitev prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da so vsi, ki so hkrati z njim prišli in bili v istih prostorih, tudi odšli, zato se je tudi sam odločil, da odide v Italijo, kamor je bil namenjen tako prvič, kot tudi drugič. Ob seznanitvi, da je bil opozorjen, da bo v primeru njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma utemeljen zaključek, da je njegova namera za podajo prošnje umaknjena, je tožnik ponovil, da mu ni nihče ničesar razložil in da, če bi vedel, da je tako, sprejemnih prostorov Azilnega doma ne bi zapustil. Navedel je še, da v nobeni drugi državi ni podal namere niti prošnje za mednarodno zaščito. Tudi v Sloveniji ne bi podal namere za podajo prošnje, če ga ne bi prijela policija. Tožena stranka glede na opisana pretekla dejanja in izjave tožnika utemeljeno dvomi, da bo tožnik tu počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Meni, da je tako v konkretnem primeru izpolnjen pogoj za omejitev gibanja tožniku iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj se je izkazal za očitno begosumnega. S tem, ko je večkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, je svojo namero tožnik umaknil, vendar jo je ponovno izrazil vsakič, ko je bil obravnavan s strani policije, kar utemeljuje njen sklep, da je ponovno izrazil namero samo zato, da ne bi bil obravnavan po Zakonu o tujcih, kar smatra za zlorabo instituta mednarodne zaščite.

5. Po oceni tožene stranke je očitno, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo kot ciljno državo, kar je izpovedal tako ob prijetju 13. 10. 2022, kot ob vložitvi prošnje 17. 10. 2022. Da ni imel namena v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je tudi sam izpovedal na zapisnik o ustnem ukrepu omejitve gibanja. Ker je registracijski list javna listina, ki jo je tožnik lastnoročno podpisal, je vsekakor vedel, da ne sme zapuščati sprejemnih prostorov Azilnega doma, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Tožniku so bile te posledice pojasnjene tudi s strani socialnega delavca ob sprejemu v Azilni dom, kjer se sicer nahajajo številni plakati in zloženke z informacijami v različnih jezikih v zvezi s postopkom mednarodne zaščite.

6. Tožnikova ravnanja in izjave po oceni tožene stranke kažejo, da je nedvomno želel zapustiti Azilni dom v Ljubljani in nato Slovenijo ter oditi v svojo ciljno državo Italijo. Tja bi tudi že prišel, če ga ne bi na njegovi poti večkrat prijela policija. Glede na to, da je že večkrat zapustil sprejemne prostore Azilnega doma vedoč, da jih ne sme in je njegova ciljna država Italija, tožena stranka meni, da bo tožnik to znova skušal ponoviti, s čimer bo onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, za kar je potrebno opraviti osebni razgovor, ker v tem primeru niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora iz 38. člena ZMZ-1. Glede na to, da so njegove izjave posplošene in pomanjkljive, to zahteva podrobnejšo razjasnitev tožnikovih izjav na osebnem razgovoru.

7. Tožena stranka v nadaljevanju ocenjuje, da milejši ukrep omejitve gibanja na območju Azilnega doma ne more biti učinkovit, tako da je le z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen milejši ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa. Po oceni tožena stranke zgolj dva varnostnika in receptor za območje celotnega Azilnega doma ne morejo zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje. Tudi sicer se je, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj, tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Zato v primeru tožnika, ki je sprejemne prostore Azilnega doma že večkrat zapustil in večkrat tekom postopka povedal, da želi v Italijo, na podlagi njegovih ravnanj in izjav tožena stranka nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo skušal ponoviti. Ob sklicevanju na izpostavljeni odločbi Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 tožena stranka ocenjuje, da z uporabo milejšega ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, pač pa je to mogoče zagotoviti zgolj s strožjim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce.

8. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razlogov nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik meni, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja, kajti gre za hud poseg v temeljne človekove pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih. Ker gre pri izpodbijanem sklepu za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo tožnika iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), to zahteva opravo strogega testa sorazmernosti. Tožnik opozarja na stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča v zvezi z razlago 32. člena Ustave in 5. alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, kar glede izpolnjevanja kriterijev iz 84.a člena ZMZ-1 terja predhodno ustrezno informiranost prosilca o teh zahtevah, oziroma v obravnavanem primeru tudi o tem, kakšne so posledice samovoljne zapustitve Azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Zlasti je bistveno vprašanje, ali so bile tožniku posledice samovoljne zapustitve Azilnega doma pojasnjene na tak način, da bi ga tožnik lahko oziroma moral razumeti. Toženi stranki stranki očita, da tožnika ni ustrezno poučila, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ne sme zapustiti do vložitve prošnje, češ mu ob podaji namere za vložitev prošnje ni bil zagotovljen tolmač, kar kaže navedba tožnika na zapisnik z dne 17. 10. 2022, da ni vedel, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ne sme zapustiti, ker v vseh policijskih postopkih ni bil prisoten prevajalec. Na policijski postaji ga je bilo tudi strah, predvsem tega, da bi bil vrnjen na Hrvaško. Sicer pa meni, da se tožena stranka zaveda, da je tožnik tujec, ki ne govori slovenskega jezika ter tako brez prevajalca ni mogel razumeti vsebine registracijskega lista kot javne listine. Tudi to, da je vsebino potrdil s svojim podpisom, še ne pomeni, da je bil tožnik o vsebini seznanjen na zakonit način, češ da je bil zaradi večurnega postopka na policiji v stresu. Izpodbijani ukrep je po stališču tožnika neupravičen in nesorazmeren ter neobrazložen, kar onemogoča njegov preizkus, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Toženi stranki očita, da je preuranjen njen zaključek, da je tožnik begosumen. Sicer pa slovenski zakonodajalec v samem zakonu ni uredil manj prisilnih ukrepov od pridržanja v Centru za tujce, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu iz člena 8 (4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II). Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

9. Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tako da naj sodišče toženi stranki naloži, da takoj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati sporni ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, kjer se tožnik slabo počuti in mu dni brez osebne svobode nihče ne bo mogel nadomestiti. Ker vsak poseg države v osebno svobodo zahteva učinkovito sodno varstvo, pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča pa ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, bi lahko prišlo do situacije, ko bi tožnik s tožbo sicer uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kolikor predlagana začasna odredba ne bi bila izdana. Tožnik sodišču predlaga, naj ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in toženi stranki naloži, da mora takoj po prejemu sklepa sodišča preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

10. Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 posredovala upravni spis zadeve in vložila odgovor na tožbo. V svojem odgovoru nasprotuje tožbi in začasni odredbi ter vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa, pri katerem izrecno vztraja, tudi ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso, npr. I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013. Tožbenim očitkom o nesorazmernosti tožniku izrečenega spornega ukrepa tožena stranka izrecno nasprotuje, saj sama meni, da pridržanje na Azilni dom, ki je ustanova odprtega tipa, za tožnika ne bi bila primerna, glede na ugotovljena dejstva v konkretnem primeru, ki vsekakor omogočajo zaključek, da dejansko obstaja velika nevarnost, da bo tožnik vnovič zapustil ozemlje Republike Slovenije ter tako onemogočil izdajo meritorne odločitve o njegovi prošnji, saj je tožnik sam v postopku izpovedal, da kolikor ga policija v Sloveniji ne bi prijela, niti ne bi zaprosil za mednarodno zaščito tukaj, temveč bi nadaljeval pot v Italijo, kamor je bil namenjen od samega začetka in tudi vsakokrat po tem, ko je samovoljno zapustil Azilni dom.

11. Dne 4. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo in v okviru dokaznega postopka pregledalo vse listine upravnega in sodnega spisa, skupaj s prilogami A1- A2 ter B1 - B2, ter ustno zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrečeni ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14. Zakonodajalec je v prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 z naslovom "omejitev gibanja" določil, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

15. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega oziroma begosumnosti so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

16. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnikova ravnanja in izjave izkazujejo, da je tako 15. 10. 2022, kot ponovno 16. 10. 2022, kljub dne 14. 10. 2022 in nato ponovno dne 15. 10. 2022 izraženi nameri za podajo prošnje v Republiki Sloveniji, želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kamor je bil vseskozi namenjen. Ker je, četudi nima nobenega osebnega dokumenta, slovenski policiji zatrdil, da je pakistanski državljan, policija ni imela razloga, da mu ne bi verjela, da govori pakistanski uradni jezik urdu. Zato mu je skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 dne 14. 10. 2022 zagotovila prevod registracijskega lista v slednje navedenem jeziku z vsemi opozorili, ki jih ta dokument vsebuje. Tako ga je med drugimi seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred podajo njegove prošnje, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je registracijski list podpisal in policije ni opozoril, da ne bi razumel prevoda v urdu jeziku. Ker tožnik tega ni storil, sam nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje, kar skuša v tožbi sicer neutemeljeno preložiti na toženo stranko.

17. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je bil tako po presoji sodišča torej pravilno z registracijskim listom z dne 14. 10. 2022 seznanjen že s prvim prihodom v Azilni dom, da ga pred podajo prošnje ne sme zapustiti, pa je to kljub temu storil že takoj naslednji dan po prihodu, to je 15. 10. 2022, in nato ponovno še naslednji dan, to je 16. 10. 2022. Tožnik je večkrat med tekom upravnega postopka ter tudi na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem izpovedal, da je Italija vseskozi njegova ciljna država in bila njegova ciljna država že ob odhodu iz Pakistana v letu 2016. Navedene individualne okoliščine so tudi po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v konkretnem primeru in je zato pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni mogoče verjeti, da bo tožnik ostal v Sloveniji in da države do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal. 18. To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je takoj naslednji dan, to je 15. 10. 2022, ko je bil prijet izven Azilnega doma, ponovno policiji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in spet, ko je bil že takoj naslednjega dne, to je 16. 10. 2022 ponovno prijet izven Azilnega doma, kar pomeni, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je kljub temu to večkrat storil, in sicer kar dvakrat v zgolj dveh zaporednih dneh.

19. Dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem sklepu je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična in kot taka v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene2, poleg tega pa je logična, vsebinsko prepričljiva in konsistentna.

20. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je s tožnikom potrebno opraviti osebni razgovor, na katerem bo glede na tožnikove navedbe o krvnem maščevanju v Pakistanu tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku. Zato sodišče nima podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja (ki je relevantno za sprejem posebne odločitve o prošnji). V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, v konkretnem primeru torej v zvezi s pridržanjem tožnika v Centru za tujce, zgolj posplošeni tožbeni očitek o nepravilni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa v tem pogledu ne zadošča. 21. Tudi kolikor tožnik očita, da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa, sodišče ob upoštevanju individualnih osebnih okoliščin konkretnega primera tožniku ne more pritrditi, saj je bil po obravnavi s strani slovenske policije tožnik v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma in ker je že takoj naslednji dan in ponovno spet še naslednji dan, torej kar dvakrat zaporedoma še pred podajo prošnje samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce3. 22. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča4 ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo nesorazmernosti tega ukrepa. Sodišče kot so neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da bi bilo z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce prekomerno poseženo v njegovo osebno svobodo, oziroma, da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je namreč sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa pridržanja na prostore Azilnega doma, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z navedenim milejšim ukrepom mogoče doseči cilj, to je ugotovitev določenih dejstev, na katerih utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika utemeljen, kar je tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila. Ob navedenem stanju stvari je pravilen sklep tožene stranke, da so z opisanim ravnanjem in izjavami tožnika individualno izkazane osebne okoliščine, ki pretehtajo v prid realne in neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov iz tega območja in s tem tudi iz Slovenije, če mu izpodbijani strožji ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi bil izrečen, saj je nevarnost pobega glede na zgoraj ugotovljene individualne osebne okoliščine tožnika tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z izrečenim najstrožjim ukrepom. Po povedanem se kot neutemeljen izkaže tožbeni očitek, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je, kot rečeno, ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa pridržanja na območje in prostore Azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja pravilno presodila, da v konkretnem primeru milejši ukrep ne bi bil učinkovit, glede na tožnikove opisane individualne osebne okoliščine, ravnanje in izjave.

23. Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

24. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

26. Po določilih 32. člena ZUS-1 začasna odredba torej predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena), tako da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, tako da je na strani tožnika torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

27. V konkretnem primeru je iz tožbenih navedb smiselno razvidno stališče tožnika, da pogoji za njegovo pridržanje v Centru za tujce niso podani z vidika določil 19. člena Ustave, 5. člena EKČP ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Konkretnih okoliščin in konkretne škode tožnik sicer ne zatrjuje in ne utemeljuje, vendar med strankama niti ni sporno, da se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, tako da lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V tem primeru namreč gre po presoji sodišča ravno za tako razmerje, vendar potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je sporni ukrep zakonit, zakonito pridržanje na prostore Centra za tujce pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode namreč tožnik z zgolj posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja namreč ni izkazal. 28. Po povedanem je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Določba drugega odstavka 42. člena ZMZ-1 se glasi: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 3 Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. 4 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 16/2022 (10. odstavek) in I Up 64/2022.