Jedro

Po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Tožena stranka je ob vložitvi tožbe bila samostojni podjetnik in tako jo je pravilno označila tožeča stranka, ki vtožuje terjatve do tožene stranke za obveznosti, ki jih je ta imela kot samostojni podjetnik. Definicijo samostojnega podjetnika daje šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da je podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Ker je samostojni podjetnik torej fizična oseba, za odločanje o o sposobnosti biti pravdna stranka ni odločilna firma podjetnika, ki vsebuje ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine in ki (praviloma) usahne z izbrisom iz poslovnega registra, pač pa je odločilno, da je fizična oseba, kar je tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti, prenehanje opravljanja dejavnosti pa ne pomeni prenehanja stranke. Postopek se tako lahko nadaljuje brez prekinitve in po pravilih za civilne spore. Pripoznava dolga ima učinke pretrganja zastaranja in je določba 364. člena OZ, ki ureja pripoznavo dolga umeščena v odsek o pretrganju zastaranja. Z določbo 369. člena OZ je opredeljeno, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Zastranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne znova teči od pripoznave.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se glede izpodbijanega prvega in tretjega odstavka izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.190,40 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za ves čas zamude do plačila.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 970/2013 z dne 14. 5. 2014 izreklo: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 83447/2013 z dne 27. 5. 2013 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.604,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje do plačila ter 46,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila. Presežni del, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 440,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje, se zavrne in se citirani izvršilni sklep v tem obsegu razveljavi. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 662,04 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo v celoti je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 83447/2013 z dne 27. 5. 2013 in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, zato naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka izpodbija le prvi in tretji odstavek izreka sodbe, saj je z drugim odstavkom izreka del tožbenega zahtevka bil zavrnjen, kar je v korist tožene stranke in s pritožbo drugačnega uspeha ne more doseči (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. Dosedanji potek postopka: “-” pritožbeno sodišče je o pritožbi, ki je predmet obravnave že odločilo s sodbo Cpg 360/2014 z dne 28. 1. 2015; “-” pritožbi tožene stranke je ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka spremenilo tako, da izrek sodbe glasi: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 83447/2013 z dne 27. 5. 2013 se razveljavi tudi v tistem delu, s katerim je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.604,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje do plačila ter 46,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 643,70 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.” II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 550,36 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka; “-” Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 29/2015 z dne 5. 5. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja ali določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ velja tudi za upravnika stanovanjsko poslovne stavbe; “-” tožeča stranka je na podlagi dopuščene revizije vložila revizijo; “-” Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 120 /2015 z dne 7. 3. 2017 reviziji ugodilo, sodbo sodišče druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizije je pridržalo za končno odločbo: “-” v odločbi je povzelo, da je tožeča stranka upravnica stanovanjsko poslovne stavbe, kjer je imela tožena stranka v spornem obdobju v solastništvu poslovni prostor; “-” da vtoževane terjatve predstavljajo stroške obratovanja, ki jih je tožeča stranka plačala namesto tožene stranke in tožničine stroške upravljanja; “-” da je sodišče druge stopnje ob sklicevanju na sodbo VS RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014 presodilo, da so terjatve tožeče stranke, upoštevaje določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika(1) in enoletni zastaralni rok, ob vložitvi predloga za izvršbo dne 31. 5. 2013, že zastarale; “-” revizijsko sodišče je navedlo, da bi jezikovna razlaga 6. točke prvega odstavka 355. člena v povezavi z zgodovinskim razvojem pojma večstanovanjske hiše omogočila razumevanje, da se ta določba nanaša tudi na terjatve upravnikov stanovanjsko poslovne stavbe, vendar je pravilen domet jezikovne razlage, mogoče opredeliti šele upoštevaje namena te določbe in namen navedene določbe je v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj (tistih, ki dolgujejo plačilo upravnikom s tistimi etažnimi lastniki, ki plačilo za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju) ter je treba navedeno določbo razlagati tako, da enoletni zastaralni rok velja tudi za terjatve upravnika stanovanjsko poslovne stavbe, ki jih ima zoper lastnika stanovanja; “-” po stališču revizijskega sodišča nasprotno potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov ni podana, saj enoletni zastaralni rok ne pride vpoštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore, poleg tega bi uporaba enoletnega zastaralnega roka za terjatve upravnika stanovanjsko poslovne stavbe, ki jih ima zoper lastnika poslovnega prostora z vidika dolžine zastaralnega roka pomenila različno obravnavo lastnikov poslovnih prostorov glede na to ali se njihovi poslovni prostori nahajajo v stanovanjsko poslovni stavbi ali poslovni stavbi, za takšno razlikovanje pa ni videti nobenega utemeljenega razloga.

9. Pritožbeno sodišče povzema iz revizijske odločbe, da je toženi stranki status samostojnega podjetnika prenehal 8.12.2014, to pa ne pomeni, da ji je s prenehanjem statusa samostojnega podjetnika prenehala sposobnost biti pravdna stranka.

10. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Tožena stranka je ob vložitvi tožbe bila samostojni podjetnik in tako jo je pravilno označila tožeča stranka, ki vtožuje terjatve do tožene stranke za obveznosti, ki jih je ta imela kot samostojni podjetnik. Definicijo samostojnega podjetnika daje šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da je podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja.

11. Ker je samostojni podjetnik torej fizična oseba, za odločanje o o sposobnosti biti pravdna stranka ni odločilna firma podjetnika, ki vsebuje ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine(2) in ki (praviloma) usahne z izbrisom iz poslovnega registra, pač pa je odločilno, da je fizična oseba, kar je tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti, prenehanje opravljanja dejavnosti pa ne pomeni prenehanja stranke.(3) Postopek se tako lahko nadaljuje brez prekinitve in po pravilih za civilne spore.

12. Tožena stranka pa za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem(4) in ta odgovornost ne preneha s prenehanjem opravljanja dejavnosti prav zaradi specifičnega položaja tožene stranke, ki je po definiciji tudi v času opravljanja dejavnosti fizična oseba.

13. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje:(-) da se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo z dne 24. 5. 2011; (-) da je tožeča stranka upravnik stanovanjsko-poslovne zgradbe F., v kateri je bila tožena stranka etažni lastnik poslovnega prostora z ID znakom ... do 2/3 celote, kot je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 23. 10. 2013; (-) da je tožeča stranka kot upravnik dolžna redno poravnavati dobavitelje, nato pa račune dobaviteljev iz naslova obratovanja, vzdrževanja in ostalih bremen, ki se nanašajo na skupne del in prostore stavbe, prav tako lastne stroške, v skladu z zakonom redno prerazdeljevati na etažne lastnike, vse da se zagotovi nemoteno delovanje stavbe in tožeča stranka je terjatve iz naslova obratovanja in vzdrževanja dobaviteljem tudi v delu, ki se nanaša na poslovni prostor tožene stranke, poravnala sama iz lastnih sredstev; (-) da je tožeča stranka za (so)lastništvo tožene stranke poslovnega prostora izvedela konec oktobra 2010 zato je takrat, ko je izvedela za njeno lastništvo, izdala račune - razdelilnike stroškov za obdobje od junija 2007 do septembra 2010, ki jih je v ugovoru predložila tožena stranka in jih je tožeča stranka navedla v izvršilnem predlogu; (-) da tožena stranka za svoj poslovni prostor do sestanka pravdnih strank 26. 11. 2010 tožeči stranki ni plačevala stroškov, ki so povezani z upravljanjem stanovanjsko-poslovnega objekta F., katerega del je; (-) da je predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo tožena stranka podala še istega dne, kot je bila sklenjena kupoprodajna pogodba (razvidno iz zgodovinskega izpiska za sporno nepremičnino - A4), formalen vpis svoje lastninske pravice do 2/3 celote pa je dosegla 13. 6. 2011 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 23. 10. 2013 - A2); (-) da tožeča stranka pred sestankom 26. 11. 2010 ni vedela za (so)lastništvo tožene stranke; (-) da v vmesnem času (od sklenitve kupoprodajne pogodbe pa novembra 2010) treh let tožena stranka ni plačevala stroškov, ki izhajajo iz lastništva in se nanašajo na skupne dele stavbe (poraba skupne vode, elektrike, stroški hišnika, upravljanja ... ), zato je tožeča stranka novembra 2010 stare obveznosti za obdobje od julija 2007 do oktobra 2010 prefakturirala na toženo stranko in B. J. s.p. v skladu z njunim sorazmernim deležem v razmerju do celote stavbe; (-) da je vse račune, ki glasijo na toženo stranko, izdala 10. 11. 2010 z zapadlostjo 25. 11. 2010, s takšnimi datumi (v vtoževanem znesku 4.045,90 EUR) pa jih ima zavedene tudi v svojih poslovnih knjigah kot odprte obveznosti tožene stranke (A6); (-) da v konkretnem primeru niso bili plačani računi za obdobje upravljanja od junija 2007 do septembra 2010, kar je razvidno iz druge kolone izpisa zapadlih postavk kupcev (A6) in iz datumsko popravljenih faktur, ki jih je predložila tožena stranka (B2 - B39), tožeča stranka pa jih je nanjo prefakturirala 10. 11. 2010, ko je izvedela za (so)lastništvo; (-) da se vtoževani stroški nanašajo na skupne dele zgradbe, ki se porazdelijo med etažne lastnike sorazmerno z njihovim solastniškim deležem (115. člen SPZ); (-) da je iz vtoževanih računov razvidno, da se stroški nanašajo na porabo skupne elektrike, vode, materiala za tekoče vzdrževanje, odvoza smeti, čiščenja skupnih prostorov, opravljanja servisov, plačil zavarovanja in stroškov upravljanja, kar vse je tožeča stranka zaračunala v breme tožene stranke v sorazmerju z njenim solastniškim deležem in kar je za poslovni prostor tožene stranke mesečno znašalo cca 110,00 EUR; (-) da predložen interni obrazec z dne 26. 11. 2010 potrjuje vsebino dogovora, da je na sestanku 26. 11. 2010 tožena stranka preko svoje prokuristke pripoznala svojo obveznost plačila preteklih stroškov, plačilo dolga pa je obljubila iz kupnine ob prodaji lokala v roku dveh let, v nasprotnem primeru pa iz svojih drugih virov in da je bila vsebina dogovora res takšna, je razvidno tudi iz dopisa tožene stranke z dne 10. 5. 2011 (A8, B42), v katerem priznava, da so se na sestanku 26. 11. 2010 dogovorili za plačilo dolga, ko bo stekla prodaja nepremičnine, zato naj tožeča stranka nadaljuje prizadevanja za iskanje kupca; (-) da je tožena stranka po pripoznavi dolga v svojih dopisih ponovno zavračala plačilo odprtih terjatev in se v dopisu 10. 5. 2011 sklicevala na zastaranje.

14. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v sporni zadevi velja zastaralni rok po 349. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

15. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je naloga upravnika med drugim skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, za porazdelitev in izterjavo obveznosti ter za vlaganje tožb za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (118. člen SPZ oziroma 50. člen SZ-1) in ker je tožeča stranka izvajalcem sproti poravnavala storitve tudi v delu, ki se nanašajo na nepremičnino tožene stranke ter tako za toženo stranko zalagala sredstva, ki bi jih slednja morala plačati po zakonu (115. člen SPZ in 118. člen SPZ), je presodilo, da je tožeča stranka upravičena do njihove povrnitve.

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zaradi poteka triletnega zastaralnega roka že prišlo do zastaranja terjatev z zapadlostjo 28. 7. 2007 v znesku 108,30 EUR (B2), 28. 8. 2007 v znesku 117,90 EUR (B3), 28. 9. 2007 v znesku 108,41 EUR (B4) in 28. 10. 2007 v znesku 106,35 EUR (A6) in je v tem delu za znesek 440,96 EUR zavrnilo tožbeni zahtevek, tožbenemu zahtevku za plačilo 3.604,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je v celoti ugodilo.

17. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločalo na podlagi pomanjkljive trditve podlage tožeče stranke, ki da naj ne bi navedla narave in višino stroškov, katerih plačilo zahteva od tožene stranke in da se je namesto tega zgolj sklicevala na vtoževane fakture, pri čemer ni navedla vsebine le-teh, temveč je podala zgolj pavšalne navedbe, da je mogoče iz faktur razbrati, katere storitve in v kakšnem znesku so bile plačane. Dokazi (v konkretnem primeru fakture) sami po sebi ne zadoščajo, saj služijo ugotavljanju resničnosti navedb pravdnih strank, ne nadomeščajo pa trditvene podlage same. Slednjega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je izpodbijano sodbo oprlo na nezatrjevana dejstva, sklicujoč se na specifikacijo na računih, ki pa je niti tožeča stranka niti izpodbijana sodba vsebinsko ne opredeljujeta, tako da še vedno ni jasno, katere stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti in v kakšni višini (glede posameznega stroška) oziroma na kakšen način je tožeča stranka prišla do višine vtoževanih terjatev, kar je pomembno zato, ker naj bi te stroške tožeča stranka obračunavala glede na solastniški delež tožene stranke in s tem njen delež na skupnih prostorih.

18. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje najprej v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da so temelj za vtoževani zahtevek računi za obdobje upravljanja od junija 2007 do septembra 2010, kar je razvidno iz druge kolone izpisa zapadlih postavk kupcev (listina A6) in iz datumsko popravljenih faktur, ki jih je predložila tožena stranka (B2 -B39), tožeča stranka pa jih je nato prefakturirala, ko je izvedela za lastništvo poslovnega lokala.

19. Nato je sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dodalo, da so posamezne storitve, za katere je tožeča stranka izdala račune, v kakšni višini so bile storitve zaračunane in za katere izvajalce (dobavitelje) razvidne iz specifikacije, na računih, ki jih je predložila tožena stranka sama. Iz njih pa je razvidno, da se stroški nanašajo na porabo skupne elektrike, vode, materiala za tekoče vzdrževanje, odvoza smeti, čiščenja skupnih prostorov, opravljanja servisa, plačila zavarovanja in stroškov upravljanja in kar je za poslovni prostor tožene stranke znašalo približno 110,00 EUR mesečno.

20. Tako se pokaže, da ne drži pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti kateri stroški se zaračunavajo in na kateri podlagi, pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primerih, ko vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustno, da se stranka sklicuje na priložene listine(5) ter se štejejo kot del trditvene podlage, prav to je naredila tožeča stranka, ko je sicer pojasnila, da vtožuje vse stroške, ki jih je kot upravnik poslovno stanovanjske hiše plačala namesto tožene stranke in se pri tem še sklicevala na svoje razdelilnike ter predvsem na račune, ki jih je v spis vložila tožena stranka in jih je seveda tožena stranka prejela od tožeče stranke. (navedbe tožene stranke v ugovoru-listna številka 14-18 spisa in tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2013 - zlasti listna številka 87 spisa).

21. Sodišče prve stopnje po navedenem ni presojalo brez trditvene podlage tožeče stranke in se mu ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa je seveda upoštevalo, da tako kot so lahko navedbe, ki jih poda stranka, njej v škodo, lahko tudi predlagani dokazi potrdijo navedbe nasprotne stranke. Razpravno načelo(6) namreč pomeni le to, da sodišče upošteva dejstva in dokaze, ki sta jih stranki zatrjevali oziroma predlagali, brez pomen pa je, katera od strank je zatrjevala določeno dejstvo in predlagal posamični dokaz.

22. Prej navedeno pomeni, da je na podlagi navedb in predlaganih dokazov s strani obeh strank ugotavljalo relevantno dejansko stanje, kar je skladno z določbo 8. člena ZPP, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

23. Prav na pooblastila sodišča prve stopnje, da poda dokazno oceno izvedenih dokazov, se veže ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka na sestanku 26. 11. 2010 pripoznala svoj dolg, ki ga je imela do tožeče stranke, ki je namesto nje plačala storitve dobaviteljev za skupne dele in naprave in za storitve upravljanja in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je prišlo do priznanja dolga.

24. Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih dokazno ocenilo še na podlagi predloženih listinskih dokazov, saj je navedlo (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da predložen interni obrazec z dne 26. 11. 2010 (listina A7) potrjuje vsebino dogovora, kot ga je navajala tožeča stranka in je skladen z izpovedbo M., zato sodišče ni sledilo zatrjevanju tožene stranke, da je bil prirejen za potrebe pravde. Sodišče je zato upoštevalo, da je na sestanku 26.11.2010 tožena stranka preko svoje prokuristke pripoznala svojo obveznost plačila preteklih stroškov. Plačilo dolga je obljubila iz kupnine ob prodaji lokala v roku dveh let, v nasprotnem primeru pa iz svojih drugih virov. Da je bila vsebina dogovora res takšna, je razvidno tudi iz dopisa tožene stranke z dne 10. 5. 2011 (A8, B42), v katerem priznava, da so se na sestanku 26. 11. 2010 dogovorili za plačilo dolga, ko bo stekla prodaja nepremičnine, zato naj tožeča stranka nadaljuje prizadevanja za iskanje kupca. Enako je dogovor o plačilu dolga iz kupnine (in ne iz provizije) ob prodaji nepremičnine v roku dveh let razviden iz dopisa tožeče stranke z dne 10. 1. 2013 (A9). Če ne bi bilo sklenjenega dogovora o plačilu zapadlega dolga v roku dveh let, po oceni sodišča tožeča stranka v tem obdobju tudi ne bi čakala s sodno izterjavo. Zato je neutemeljena navedba tožene stranke, da sta se pravdni stranki od sklenitve kupoprodajne pogodbe do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo nekajkrat pogovarjali o preteklih terjatvah tožeče stranke do prejšnjega lastnika nepremičnine in je tožena stranka ta obstoj dolga ves čas zavračala. Tožena stranka se je po oceni sodišča zavedala, da gre za bremena, ki se nanašajo na njeno nepremičnino, kar dokazuje dejstvo, da je od sestanka dalje tekoče poravnavala obveznosti tožeči stranki, čeprav takrat njena etažna lastnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

25. Zaključki sodišča prve stopnje so povsem jasni in logični ter temeljijo na skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, zato je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v tem delu ni ravnalo s potrebno skrbnostjo pri presoji navedb in dokazov, zmoten.

26. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba materialnopravno napačna v delu, ki se nanaša na pripoznavo dolga. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka podala pripoznavo dolga na sestanku dne 26. 11. 2010. Pripoznava dolga mora biti jasna in nedvoumna. Iz navedb pravdnih strank in predloženih dokazov (zlasti dopis tožene stranke z dne 10. 5. 2011) jasno izhaja, da so bile terjatve tožeče stranke do tožene stranke sporne tudi zaradi zastaranja.

27. Pripoznava dolga ima učinke pretrganja zastaranja in je določba 364. člena OZ, ki ureja pripoznavo dolga umeščena v odsek o pretrganju zastaranja.(7) Z določbo 369. člena OZ(8) je opredeljeno, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Zastranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne znova teči od pripoznave.

28. Pripoznava dolga je lahko dana ne le z upniku dano izjavo, temveč posredno, da dolžnik kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Izjava mora biti jasna in iz nje mora izhajati, da dolžnik dolg pripoznava.

29. Tožena stranka je v svojem dopisu z dne 10. 5. 2011 (B42, B43) sicer navajala, da so terjatve do nje zastarale, vendar so se na sestanku dogovorili za rešitev in poplačilo dolga, ko bo stekla prodaja poslovnih prostorov, takšna izjava pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni pripoznavo dolga, saj je tožeči stranki bilo jasno sporočeno, da bo plačilo dolga ob prodaji lokala.

30. Tako je sodišče prve stopnje ob pravilnem dejanskem in materialno pravnem zaključku, da je tožena stranka priznala dolg in ob pravilnem zaključku, da je mogoče pripoznati samo nezastarano terjatev, pravilno presodilo, da je triletni zastaralni rok od 26. 11. 2010 pričel znova teči in do vložitve izvršilnega predloga še ni potekel, razen za terjatve z zapadlostjo 28. 7. 2007 v znesku 108,30 EUR (B2), 28. 8. 2007 v znesku 117,90 EUR (B3), 28. 9. 2007 v znesku 108,41 EUR (B4) in 28. 10. 2007 v znesku 106,35 EUR (A6), za katere bi se v skladu s prvim odstavkom 341. člena OZ tožena stranka morala pisno odpovedati zastaranju, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za zastaranje tožnikove terjatve upoštevalo triletni zastaralni rok, kar je stališče novejše sodne prakse, ki šteje, da upravnik poslovne stanovanjske hiše, ki plača dobaviteljem namesto lastnikov, s plačilom izpolni svojo zakonsko dolžnost, da je kot upravnik dolžan poskrbeti za funkcioniranje celotne stavbe (118. člen SPZ), s tem pa pride do zakonite subrogacije po 275. členu OZ in je dobaviteljeva terjatev do lastnika prešla na upravnika.(9)

32. Med dobavitelji, ki so gospodarski subjekti in toženo stranko, ki je v času nastanka terjatev bila gospodarski subjekt, če bi dobavitelji zaračunavali neposredno toženi stranki, bi veljal triletni zastaralni rok, saj je med njimi sklenjena gospodarska pogodba(10) in po določbi 349. člena OZ terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Zakonita subrogacija je oblika zakonske cesije in zato upravnik kot cesionar v celoti vstopi v razmerje med etažnim lastnikom in dobaviteljem, kar pomeni tudi, da zanj velja triletni zastaralni rok za prevzete terjatve. Tudi za terjatve upravnika za njegove storitve velja triletni zastaralni rok.

33. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pripoznava dolga bila 26. 11. 2010, da je tožena stranka pripoznala dolg za 3.604,94 EUR.

34. Pripoznava dolga je pretrgala je zastaranje terjatve, ki je znova začelo teči od pripoznave in ker je tožba vložena 24. 5. 2013, vtoževana terjatev ni zastarala, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je delno za vtoževanih 3.604,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbenemu zahtevku ugodilo.

35. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

36. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

37. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

38. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijanega prvega in tretjega odstavka izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

39. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

40. Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka in revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

41. Tako je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodni taksi kot potrebne stroške priznalo (ob upoštevanju spornega zneska 3.604, 94 EUR) po tarifni številki 3210 nagrado za postopek (odgovor na pritožbo) v znesku 254,40 EUR, po tarifni številki 6002 pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR, skupaj 274,40 EUR. Za revizijski postopek in sicer za predlog za dopuščeno revizijo in za revizijo po tarifni številki 3330 za vsako 318, 00 EUR in za vsako po 20,00 EUR materialnih stroškov, ter sodno takso za revizijo 240, 00 EUR, kar skupaj znaša 916,00 EUR.

42. Skupaj priznani stroški tožeči stranki zanašajo 1.190,40 EUR (pooblaščenec ni priglasil DDV niti ni izkazal, da je davčni zavezanec iz dejavnosti).

43. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.190,40 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za ves čas zamude do plačila. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ se glasi: “V enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.” Op. št. (2): Prvi odstavek 72. člena ZGD-21 se glasi: “(1) Firma podjetnika vsebuje ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine.” Op. št. (3): A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 329. Op. št. (4): Prvi odstavek 7. člena ZGD-1 se glasi: “(1) Podjetnik in družba sta odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem.” Op. št. (5): Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010. Op. št. (6): 7. člen ZPP.

Op. št. (7): 364. člen OZ se glasi: “(1) Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg.(2) Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.” Op. št. (8): 369. člen OZ se glasi: “(1) Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.(2) Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.(3) Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. (4) Če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek.(5) To velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje.(6) Zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, se dovrši, ko preteče toliko časa, kolikor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.” Op. št. (9): Primerjaj sodba VSL II Cpg 1564/2015 z dne 1. 4. 2016, VSL sodba II Cpg 567/2015 z dne 16. 6. 2015. Op. št. (10): 3. člen OZ se glasi: “(1) Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno.(2) Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti.3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki.(4) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.”