Jedro

Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, toženka ne more biti uspešna pri dokazovanju, da je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu ''elektrikar - monter - serviser'', če je obstajala potreba po zaposlitvi drugega delavca na tem istem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 1. 2021 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 1. 3. 2021, temveč mu je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 31. 5. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže; da je toženka dolžna tožnika za obdobje od 1. 3. 2021 do 31. 5. 2021 prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plače, ki bi jih prejemal, če bi delal, z vsemi dodatki, ter mu po odvodu davkov in prispevkov, ki se plačujejo od bruto plač, izplačati ustrezne neto zneske, znižane za prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost v višini po 600,00 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V presežku (glede vzpostavitve delovnega razmerja in višjega nadomestila plače) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je priznalo še denarno povračilo v višini 3 plač, kar pa je tožnik iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo. Toženki je naložilo še, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 898,16 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženka. Uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je napačno dalo poudarek okoliščinam zaposlitve A.A. pri toženki. Ta je bil pri toženki zaposlen za določen čas že od 13. 1. 2020, toženka je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas 24. 12. 2020, tožniku pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala šele 27. 1. 2020. Pri tem ni šlo za manj, ampak za več kot enomesečno obdobje do podaje odpovedi. Sodišče ni upoštevalo, da je imela toženka v sistemizaciji delovnih mest opredeljeno delovno mesto ''elektrikar - monter – serviser'', ki je po vsebini zajemalo tri področja oziroma tri podobna delovna mesta, ki pa niso enaka. Prokurist toženke je to pojasnil v izpovedi, ko je poudaril, da je bistvena vsebina dela. Pojasnil je tudi, da tožnik kot kemijski tehnik ni mogel in ni smel opravljati nobene od sistemiziranih nalog navedenega delovnega mesta, ampak je moral biti ob njem pri izvajanju del prisoten kvalificirani delavec. Izpovedal je še, da so pri toženki v letu 2020 izvedli avtomatizacijo s prehodom na višji nivo poslovanja; prav zaradi tega so v začetku leta 2020 zaposlili A.A., sicer na isto delovno mesto, na katerem je bil zaposlen tožnik. Na tem delovnem mestu je bilo zaposlenih osem delavcev, njihov delokrog pa se je razlikoval po vsebini. A.A. je računalniški tehnik in je edini lahko servisiral in montiral avtomatizirane linije žerjavov. Delo tega delavca ni ne vsebinsko ne strokovno enako delu, ki ga je opravljal tožnik. Sodišče je neupravičeno poseglo v toženkino svobodno gospodarsko pobudo, kamor sodi zmanjšanje števila delavcev in prerazporeditev nalog na druge delavce na istem delovnem mestu.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so opozorila pritožbe na čas sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi z A.A. nepomembne, da toženki z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena pravica do gospodarske pobude in da izpoved prokurista ni potrdila, da bi prenehala potreba po opravljanju dela na spornem delovnem mestu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru dveh uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v tem sporu navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, na katerih temelji pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 1. 2020. Glede na prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot poslovni razlog odpovedi določa prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pritožba napačno prikazuje kot nepomembno, za katero delovno mesto je imel tožnik pri toženki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu ''elektrikar - monter – serviser'', zato je ravno v zvezi s tem delovnim mestom bistveno, ali je prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitve. Toženka le na splošno vztraja, da navedeno delovno mesto po vsebini zajema tri različna področja, vendar pa po pravilnem opozorilu sodišča prve stopnje ni določno pojasnila, glede katerih tožnikovih nalog spornega delovnega mesta naj bi prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. V bistvenem pritožba kritizira razlogovanje sodišča prve stopnje, ki je odločitev o nezakoniti odpovedi oprlo predvsem na okoliščine v zvezi z zaposlitvijo drugega delavca (A.A.) na tem istem delovnem mestu, zaradi katerih je pravilno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga izpodbijane odpovedi.

8. Toženka je tega delavca na istem delovnem mestu najprej zaposlila za določen čas od 13. 1. 2020 (do 31. 12. 2020), nakar je z njim 24. 12. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z veljavnostjo od 1. 1. 2021, tožniku pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala 27. 1. 2020. Slednji časovni razmik ni bistven, saj gre še vedno za aktualen čas presoje, ali je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela na istem delovnem mestu. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, toženka ne more biti uspešna pri dokazovanju, da je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu ''elektrikar - monter – serviser'', če je obstajala potreba po zaposlitvi drugega delavca na tem istem delovnem mestu.

9. Toženka se je v odpovedi sklicevala na reorganizacijo in prestrukturiranje poslovanja ter posledično na drugačno organizacijo poslovanja in tudi na upad naročil, zaradi česar da je prenehala potreba po tožnikovem delu. Sklicevala se je tudi na prerazporeditev tožnikovih nalog na druge delavce. V postopku je pojasnila, da upad naročil (torej ekonomski razlog za odpoved) ni relevanten. O odpovednemu razlogu je izpovedal prokurist, na katerega se sklicuje tudi toženka v pritožbi, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v njegovi izpovedi ni podlage za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga. Izpovedal je namreč o tem, da so pri toženki prešli na višji nivo poslovanja, uvedli avtomatizacijo ter prejeli nepovratna sredstva za razvojni projekt, v katerem je višja dodana vrednost, zaradi česar dela, ki ga je opravljal tožnik, niso mogli več zagotavljati. Opozoril je, da potrebujejo delavce, ki imajo ustrezno izobrazbo, tožnik (kemijski tehnik) pa je bil pri svojem delu kot elektrikar - monter – serviser omejen.

10. V tej smeri o neustreznosti tožnikove izobrazbe in pomanjkljivi usposobljenosti za opravljanje dela (kar pa za presojo obravnavane odpovedi, ki ni iz razloga nesposobnosti, ampak iz poslovnega razloga, niti ni pomembno) vztraja toženka tudi v pritožbi, ko glede tožnika izpostavlja, da kot kemijski tehnik ni mogel in ni smel opravljati nobene od sistemiziranih nalog navedenega delovnega mesta, medtem ko glede A.A. navaja, da je bil kot računalniški tehnik bolj ustrezen za toženkin prehod na višji nivo poslovanja; da je edini lahko servisiral in montiral avtomatizirane linije žerjavov. S takšnimi navedbami glede tožnika toženka v tovrstnem sporu ne more uspeti, gre pa tudi za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka v postopku na prvi stopnji, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ni navedla vsebinskih razlik med delom tožnika in navedenega delavca. Toženka pa tudi ni dokazovala, da bi bile tožnikove naloge razporejene še na katere druge delavce.

11. Z izpodbijano odločitvijo toženki ni bila kršena svobodna gospodarska pobuda delodajalca. Ta je dopustno omejena z upoštevanjem zakonskih določb pri podaji odpovedi, katerih toženka po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni upoštevala.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13. Toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, mora tožniku povrniti strošek odgovora na pritožbo v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) - 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).