Jedro

Upravni organ je odločil prav, ker na podlagi predloženih dokazov za drug objekt s povsem drugačnimi dimenzijami in obliko, s katerimi je tožnica želela dokazati izpolnjevanje pogojev iz 197. člena ZGO-1, to je, da gre za objekt, zgrajen pred 31. 12. 1967, zaradi česar ima uporabno dovoljenje in ga ni mogoče obravnavati kot nelegalno zgrajen objekt, ni dovolil obnove postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z inšpekcijsko odločbo št. 06122-3196/2008-4 z dne 6. 1. 2009. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je kot nov dokaz predložila fotografije in podatke GURS iz prostorskega portala RS, kjer je sporni objekt označen s št. 255. Navedeno naj bi po njenem mnenju dokazovalo, da je bil sporni objekt na parc. št. 2119/1 k.o. ... zgrajen v enakih izmerah najkasneje v letu 1950, zaradi česar se šteje, da ima potrebna uporabna dovoljenja. Upravni organ je nato po primerjavi dimenzij, površine, videza in oblike ugotovil, da v predloženih dokazih navedeni objekt ni isti kot v inšpekcijski odločbi. Tako sedanji leseni objekt v L obliki presega evidentiranega za 58 kvadratov, ob upoštevanju definicije površine zemljišča pod stavbo pa za 120,57 m2. Predložene fotografije izkazujejo tudi drugačno obliko, kot ga ima objekt, ki ga obravnavna inšpekcijska odločba z dne 6. 1. 2009. Upravni organ še poudarja, da je tožnica na zaslišanju 6. 1. 2009 navedla, da je gradnjo lesenega objekta začela leta 2002, da je investitorka, da se je gradnja končala v istem letu, da se objekt uporablja kot hlev, da je priključeno vodovodno in električno omrežje in da zanj nima gradbenega dovoljenja. Ker se predloženi dokazi nanašajo na drug objekt, ne predstavljajo obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v sklepu ni pojasnjeno, kako je inšpektor ugotovil razliko v površini. Dejstvo je, da na zemljišču parc. št. 2119/1 k.o. ... še vedno stoji objekt iz leta 1950, za katerega se po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) šteje, da ima uporabno dovoljenje, saj sta bila stavba s št. 255 in zemljišče ustrezno evidentirana v zemljiškem katastru. Upravni organ je napačno ocenil predložene dokaze. Že to, da sam ugotavlja, da je na istem mestu od leta 1950 stal objekt, čeprav meni, da je bil nadomeščen z novim, po njenem mnenju predstavlja tako stopnjo verjetnosti, ki zadošča za predhodni preizkus predloga za obnovo postopka. Nadalje meni, da predstavlja izpodbijana odločitev s sklepom namesto z odločbo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ne strinja se niti z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, saj tudi v primeru, če bi bil obstoječi objekt iz leta 1950 ob priliki obnove res povečan, bi bila le v tem delu dana podlaga za vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica predlagala obnovo inšpekcijskega postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po tretjem odstavku 267. člena ZUP pristojni organ po opravljenem predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe; če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo. Če pristojni organ ne zavrže ali ne zavrne predloga za obnovo, izda po prvem odstavkom 268. člena ZUP sklep, da se obnova dovoljuje, in določi, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi.

Iz navedenih določb izhaja, da upravni organ zavrne predlog za obnovo postopka, če okoliščine in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, tudi če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku.

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da se v predlogu za obnovo postopka predloženi dokazi nanašajo na objekt, ki ni bil predmet odločanja zaradi nelegalne gradnje z inšpekcijsko odločbo z dne 6. 1. 2009, to ugotovitev pa je oprl na primerjavo njunih dimenzij, površine in oblike objekta. Ker so v obrazložitvi navedeni vsi številčni podatki o dimenzijah in površini obeh objektov, povzeti pa so iz inšpekcijske odločbe ter iz evidence prostorskega portala RS, je tožbena navedba, da ni pojasnjeno, kako je inšpektor ugotovil razliko v površini objektov, očitno neutemeljena. Sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi je upravni organ utemeljil, da se predloženi dokazi ne nanašajo na objekt iz inšpekcijske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožnica te ugotovitve ne more izpodbiti s pavšalnimi trditvami o nespremenjenih gabaritih in zunanjem videzu stavbe št. 255. Iz predloženih upravnih spisov je namreč tudi razvidno, da je gradbeni inšpektor značilnosti objekta, za katerega je tožnici izrekel inšpekcijske ukrepe, ugotovil na inšpekcijskem pregledu 9. 12. 2008 in ob tej priliki napravil tudi fotografije. Na ta način je pridobil dovolj podatkov, da je lahko opravil primerjavo z objektom, na katerega so se nanašala v predlogu za obnovo priložena dokazila.

Glede na navedeno je upravni organ odločil prav, ker na podlagi predloženih dokazov za drug objekt s povsem drugačnimi dimenzijami in obliko, s katerimi je tožnica želela dokazati izpolnjevanje pogojev iz 197. člena ZGO-1, to je, da gre za objekt, zgrajen pred 31. 12. 1967, zaradi česar ima uporabno dovoljenje in ga ni mogoče obravnavati kot nelegalno zgrajen objekt, ni dovolil obnove postopka. V zvezi s 197. členom ZGO-1 sodišče tožnici še pojasnjuje, da ga je mogoče uporabiti le za stavbe, zgrajene pred navedenim datumom, ne pa tudi za tiste, na katerih se je po omenjenem datumu izvajala gradnja oziroma posegi, za katere je moral investitor pridobiti upravno dovoljenje.

Tožnica ima sicer prav, da bi moral upravni organ odločiti z odločbo, vendar ta kršitev tretjega odstavka 267. člena ZUP ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker ji je na enak pritožbeni očitek celoviteje odgovoril že drugostopenjski upravni organ, se sodišče sklicuje tudi na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Na odločitev v zadevi pa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o inšpekcijskem ukrepu v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bil stari objekt ob priliki obnove res povečan. Vsebina inšpekcijskega ukrepa bi namreč postala relevantna šele v primeru, če bi bila dovoljena obnova postopka in bi moral upravni organ po prvem odstavku 270. člena ZUP izdati odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka. Po tem členu bi lahko prejšnjo odločbo pustil v veljavi, ali jo odpravil ali pa razveljavil in nadomestil z novo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).