Jedro

Mladoletnik od dopolnjenega 7. do dopolnjenega 14. leta ne odgovarja za škodo, razen če dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Mladoletni toženec je bil na zgornji meji te starosti, zato so kriteriji presoje zmožnosti za razsojo bistveno drugačni, kot npr. pri osemletnemu otroku.

Določbe 3. člena ZVCP–1 nalaga postroženo odgovornost tistim, ki so odgovorni za telesno prizadete osebe, katerih prizadetost pomeni v cestnem prometu povečano nevarnost zanje ali za druge, na podlagi katere so tisti, ki so za take osebe odgovorni, dolžni storiti vse, da ne ogrožajo sebe ali drugih udeležencev v prometu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala solidarno plačilo odškodnine v znesku 6.101,91 EUR s pripadki, posledično pa tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 985,96 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da naj bi do škodnega dogodka prišlo 4.4.2006, ko je mladoletni toženec s kolesom v podvozu pod železniško progo na J. trčil v tožnico, ki je šla peš, ter jo pri tem (nesporno) poškodoval. Ker je bil mladoletni toženec v času nezgode star 13 let, tožnica pa ni zatrjevala, da bi bil mladoletni toženec sposoben razsojanja v smislu 2. odstavka 137. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je zahtevek zoper mladoletnega toženca neutemeljen. Glede drugotoženke in tretjetoženca pa kot starša v skladu s 4. odstavkom 142. člena OZ sicer odgovarjata za škodo, vendar sta se navedena ekskulpirala (dokazala, da je škoda nastala brez njihove krivde), saj je imel mladoletni toženec opravljen kolesarski izpit že od 10.6.2002, v vseh letih do obravnavane nezgode ni imel nobene druge, nikogar drugega ni poškodoval in je bil tudi sam previden pri vožnji. Zaradi vidnega primanjkljaja je bil še posebno previden pri vožnji, toženca kot starša pa sta mladoletnega toženca vedno opozarjala na previdnost. Zato je sodišče tudi tožbeni zahtevek zoper navedena toženca zavrnilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in najprej opozarja na opravljen kolesarski izpit mladoletnega toženca ter usposobljenost za vožnjo s kolesom v cestnem prometu, na kar se je tožena stranka sklicevala v odgovoru na tožbo. Kolesarski izpit mladoletnemu tožencu daje pravico in odgovornost za varno sodelovanje v prometu, saj se v promet lahko aktivno vključijo le osebe, ki so zmožne razsojati. Pritožnica meni, da je ponudila zadostno trditveno podlago in dokaze, iz katerih izhaja, da je tožena stranka kršila pravila dolžne skrbnosti in ravnanja ter je zato dokazno breme prešlo na toženo stranko. Trditve glede opravljenega kolesarskega izpita in usposobljenosti za samostojno vožnjo s kolesom v cestnem prometu pa predstavljajo smiselno zatrjevanje, da je prvotoženec sposoben za razsojanje. Zato je tudi odškodninsko odgovoren. Krivdna odgovornost staršev za ravnanje otroka po dopolnjenem 7. letu starosti temelji na načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Stališče sodišča prve stopnje, da sta drugotoženka in tretjetoženec dokazala, da je škoda nastala brez njihove krivde, je kontradiktorna z zaključkom o mladoletnikovi nesposobnosti za razsojanje, tako stališče pa je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nesporno je, da prvotoženec na desno oko ne vidi, na levem očesu pa ima omejen vid, kar staršem nedvomno nalaga strožji nadzor. Do nezgode je prišlo v podvozu, kjer je ločen hodnik za pešce in je vožnja kolesarjem prepovedana. Tožena stranka je priznala, da se je pri vožnji v podvozu prvotoženec zapeljal s svetlobe v temnejše območje, kar se pri vožnji skozi podvoz pričakuje in je potrebna večja previdnost, še posebej pri človeku z omejenim vidom. Ker sta starša vedela za pot, ki jo bo opravil prvotoženec, bi ga morala o tem posvariti, pa ga nista. Vožnja v podvozu za pešce je kolesarjem tudi prepovedana, zato bi toženca morala kot starša mladoletnemu tožencu odreči vožnjo skozi podhod, ker je tam vožnja prepovedana in ker prvotoženec na eno oko sploh ne vidi, na drugo pa ima omejen vid. Drugotoženka in tretjetoženec bi kot starša morala mladoletnega toženca opozoriti na nedovoljenost vožnje skozi podvoz (kolo bi moral ustaviti in ga skozi podvoz peljati kot pešec). Opozarja tudi na določbo 3. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), po kateri se smejo prizadete osebe (telesno ali duševno) v promet vključiti, ko same ali tisti, ki so zanje odgovorni, storijo vse, da ne ogrožajo sebe ali drugih udeležencev v cestnem prometu. Drugotoženka in tretjetoženec nista ravnala s potrebno skrbnostjo, zato je zaključek sodišča prve stopnje nepravilen. Starša sta kriva za škodo, ki jo je povzročil njun otrok.

Pritožba je utemeljena.

Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožba glede mladoletnega toženca ni imela trditev o njegovi razsodnosti kot podlagi njegove odškodninske odgovornosti, vendar pri tem spregleda, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da se je prvotoženec kljub temu, da na desno oko ne vidi, na levem pa ima nekoliko omejen vid, usposobil za vožnjo s kolesom in opravil kolesarski izpit, ko je pokazal sposobnost za samostojno vožnjo s kolesom v cestnem prometu, zaradi česar sta mu tudi dovolila vožnje s kolesom, ob tem da je bil v času nezgode star 13 let. Iz trditev strank jasno sledi, da zmožnost mladoletnega toženca razsojati ni bila sporna (sicer bi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo tožečo stranko opozoriti na nesklepčnost – pomanjkljive navedbe – glede navedenega). Ob navedenem pa seveda ni mogoče niti mimo starosti mladoletnega toženca. Ker po 2. odstavku 137. člena OZ mladoletnik od dopolnjenega 7. do dopolnjenega 14. leta ne odgovarja za škodo, razen če dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati, in je bil mladoletni toženec na zgornji meji te starosti, so kriteriji presoje zmožnosti za razsojo bistveno drugačni, kot npr. pri osemletnemu otroku. Ker sposobnost za razsojanje mladoletnega toženca niti ni bila sporna, je napačna odločitev glede navedenega.

Glede drugotoženke in tretjetoženca kot staršev mladoletnega toženca pa tožeča stranka utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da sta navedena toženca uspela dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde, torej da ne odgovarjata za škodo na podlagi 4. odstavka 142. člena OZ. Ne le, da na neutemeljenost zaključka, da je škoda nastala brez krivde drugotoženke in tretjetoženca kažejo že okoliščine škodnega dogodka, to je vožnja skozi podvoz, kjer je vožnja kolesarjem prepovedana (pa navedena toženca na to mladoletnega toženca nista opozorila in ustrezno poučila), temveč tudi neupoštevanje določbe 3. člena ZVCP–1 (Ur. l. RS št. 83/2004 s spremembami in dopolnitvami), ki nalaga postroženo odgovornost tistim, ki so odgovorni za telesno prizadete osebe, katerih prizadetost pomeni v cestnem prometu povečano nevarnost zanje ali za druge, na podlagi katere so tisti, ki so za take osebe odgovorni, dolžni storiti vse, da ne ogrožajo sebe ali drugih udeležencev v prometu. Iz navedenega jasno sledi, da je zaključek o dokazanosti ekskulpacijskih razlogov najmanj preuranjen, če že ne neutemeljen, saj sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja citirane določbe ZVCP–1 odločilnih spornih dejstev sploh ni ugotavljalo.

Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v teku katerega bo sodišče prve stopnje moralo ob nespornih dejstvih, ki kažejo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev, upoštevajoč pri tem citirano določbo ZVCP-1, ugotoviti vsa odločilna sporna dejstva, potrebna za odločitev o zahtevku za povrnitev škode, ki je vtoževana.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.