Jedro

Zgolj trditve (brez ustreznih dokazil), da je tožnik ostal brez zaposlitve, da nima pravice do namestila za čas brezposelnosti in da mora plačevati preživnino za mladoletno hčerko ne zadoščajo za zaključek, da je izkazal, da je začasna odredba (za plačevanje nadomestila plače za čas spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja) potrebna za njegovo preživljanje oziroma za preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe dalje do zaključka tega delovnega spora do vsakega 5. dne v mesecu izplačevati akontacijo plače v višini 800,00 EUR neto (1. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (2. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, tožniku pa prizna povrnitev njegovih pravdnih stroškov v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe in pritožbene stroške zoper sklep. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal verjetnost obstoja svojega tožbenega zahtevka, to je, da s tožbo izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izkazal drugih okoliščin relevantnih za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe. ZIZ določa, da splošno znanih dejstev ni treba posebej dokazovati, dejstvo je, da preživljanje nekoga, ki ostane po listinskih dokazih v spisu brez službe in pravic na zavodu za zaposlovanje, ki gredo sicer brezposelnim osebam, pomeni, da je ogroženo njegovo preživljanje, spada pa zagotovo tudi med splošno znana dejstva, da spada tožnik med delavce s težkim in nevarnim delom (strehe) in s slabim plačilom, tako da tudi če bi tožnik razpolagal z določenim premoženjem, npr. avtom ali stanovanjem, to še ne bi pomenilo, da ni zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi njegova eksistenca ogrožena. Tožnik je predlagal, da sodišče naloži toženi stranki izplačilo mesečne akontacije plače 800,00 EUR in to do zaključka tega delovnega spora. Ob tem ni dokazoval ogroženosti preživljanja svojega otroka, za katerega sicer plačuje preživnino. Menil je namreč, da zadostuje za dokazovanje ogroženosti lastno preživljanje. Logično je, da tožena stranka zaradi izdaje predlagane začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode, saj bo po zaključku tega delovnega spora tako morala izplačati tožniku vse zapadle plače, ki znašajo bruto po 1.000,00 EUR mesečno in še več. Sodišče prve stopnje je uporabilo v izpodbijanem sklepu bolj stroge standarde, kot je to običajno za primere kot je konkretni. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da se je sodišče pri zavrnitvi sklepa postavilo na napačno stališče, da je verjetnost tožbenega zahtevka izkazana, saj le-ta ni izkazana. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo napisala, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 23. 6. 2008 dalje, nazadnje je opravljal dela in naloge na delovnem mestu stavbni klepar. Tožnik je dne 7. 12. 2010 prejel vabilo na zagovor, bil je vabljen na zagovor v prostore, A. d.o.o., T. ulica 5/IV, ..., vendar se vabilu ni odzval, niti ni posredoval pisnega zagovora, zato je tožena stranka odločitev sprejela glede na podatke, s katerimi je razpolagala. Navedbe tožnika so neresnične. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja in znake iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali drugi obveznosti iz delovnega razmerja ter 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je dne 3. 12. 2010 grozil sodelavki in soprogi direktorja, da je posredovala policija in tožnika tudi pridržala. Prav tako so povsem neutemeljene navedbe tožnika glede mobbinga in odškodnine in terjatev v zvezi s tožbenim zahtevkom ni izkazana za verjetno. Prav tako tožnik ni izkazal obstoja ene izmed naslednjih postavk in sicer bodisi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sklicevanje tožnika na splošno znano dejstvo, da naj bi bilo preživljanje osebe brez službe in nadomestila ogroženo, po stališču tožene stranke ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati z dokazi, da je njegovo preživljanje resnično ogroženo, pa slednji ni storil, zato je potrebno pritožbo zavrniti. Glede sodbe v zvezi z razvezo zakonske zveze tožnika pa tožena stranka še navaja, da je po njenih podatkih do razveze prišlo zgolj formalno zaradi socialnih ugodnosti, da pa tožnik z bivšo ženo in hčerko še naprej prebiva skupaj, zato je sklicevanje na razvezo, zgolj formalno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem. - ZIZ) o izvršbi), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk : nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da tožnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna do vsakega 5. dne v mesecu izplačevati akontacijo plače v višini 800,00 EUR neto. Tožnik je vložil začasno odredbo za plačevanje nadomestila plače delavcev, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Takšno vrsto začasne odredbe ureja ZIZ v 5. točki 273. člena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik izkazal obstoj verjetnosti svoje terjatve, pri čemer pa v nadaljevanju ni izkazal pogoja, da je izdaja začasne odredbe potrebna za njegovo preživljanje oziroma za preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati. Samo dejstvo, da je tožnik izgubil zaposlitev, da nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti in navedba, da bo težko našel drugo delo, še ne izkazujeta, da je ostal brez sredstev za preživljanje, oziroma, da je ogroženo njegovo življenje. Tožnik je sicer navedel, da bi moral plačevati preživnino za mladoletno hčerko, vendar pa teh navedb do izdaje sklepa sodišča prve stopnje ni z ničemer izkazal. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik v pritožbi predložil sodbo o razvezi zakonske zveze, s katero je tožnik dolžan plačevati preživnino v višini 150,00 EUR od 1. 3. 2009 dalje, prav tako je predložil potrdilo ... banke d.d., Podružnica ..., s katerim potrjujejo, da je tožnik plačal na račun gospe Đ.N. preživnino v znesku 1.650,00 EUR v letu 2010, vendar pritožbeno sodišče navedenega ne more upoštevati, ker gre za pritožbene novote in pritožbeno sodišče sme upoštevati le dokazila, ki so jih stranke predložile do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Ob navedenem se ni mogoče strinjati s stališčem tožnika, da gre pri njem za splošno znano dejstvo, da je njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine ogroženo, saj bi to moral tožnik zatrjevati v predlogu za izdajo začasne odredbe in to tudi dokazati, pri čemer pa je poudariti, da sodišče pri odločanju o začasni odredbi lahko upošteva le tiste listinske dokaze, ki jih predloži tožnik hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi dokazov, ki jih je konkretno tožnik predložil v pritožbi. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja s stališčem iz pritožbe, da je sodišče v predmetni zadevi uporabilo bolj stroge pravne standarde glede izdaje začasne odredbe, kajti tožnik ni z ničemer izkazal svojih zatrjevanj, tako da začasni odredbi sodišče ni moglo ugoditi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.