Jedro

Avtomatično zavračanje dolžnikovega ugovora zlorabe pravice do sodnih penalov in presoja kolizije upnikove pravice do sodnega varstva in dolžnikove pravice do zasebne lastnine na način, da se upnikovo pravico do sodnega varstva absolutizira, krši dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (URS). Lahko pride do položaja, ko je osnovni namen sodnih penalov že zasenčen s kaznovalnimi učinki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka) in njegov predlog za zmanjšanje sodnih penalov (II. točka izreka) ter mu naložilo, da upniku povrne 612,00 EUR izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno opredelilo kot nerelevantno okoliščino, da je dolžnik izpolnil naloženo nedenarno obveznost podaje pisnega opravičila. Pri tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnika nedenarna obveznost prenehala z določitvijo sodnih penalov. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določilo drugega odstavka 269. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sodne penale zmanjšati. Sodišče prve stopnje se pretirano formalistično sklicuje na načelo formalne legalitete, pri tem pa ne preizkusi po uradni dolžnosti, ali ne gre za nesorazmerni poseg v dolžnikove pravice in zlorabo upnikove pravice do sodnega varstva. Dolžnik meni, da je višina penalov nesorazmerna pomenu nedenarne obveznosti in pomeni kaznovalni ukrep, ki mu zaradi višine onemogoča normalno življenje in preživljanje. V tej zvezi se sklicuje na sodno in ustavnosodno prakso. Meni, da sodišče prve stopnje o teh vidikih nima razlogov. Opozarja, da je bil predlog za izvršbo vložen šele več kot 4 leta po določitvi sodnih penalov, kar kaže na namen upnice, da nedenarno terjatev spremeni v čim višjo denarno terjatev, pri čemer ji opravičilo ni več pomembno. Meni, da samo dejstvo, da mu je delodajalec odtegoval mesečne zneske iz naslova denarne obveznosti, še ne pomeni, da je seznanjen s sklepom, s katerim so bili določeni sodni penali, ta pa se je vročal na podlagi fikcije vročitve. Predlaga ustrezno spremembo sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi, podrejeno pa se zavzema za znižanje sodnih penalov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je imel dolžnik ves čas možnost podati opravičilo, pri čemer je višina penalov določena, na kar je izvršilno sodišče vezano. Meni, da imajo sodni penali naravo kazni. Meni, da je predlog za zmanjšanje sodnih penalov neobstoječe pravno sredstvo. Priglaša strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dolžnik ne more uspeti v postopku izvršbe z navedbami, da mu izvršilni naslov sodna odločba ni bila vročena, saj mora izvršilno sodišče upoštevati učinek pravnomočnosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je navedeni očitek dopustno uveljavljati le v postopku nastanka izvršilnega naslova z ustreznimi pravnimi sredstvi.

6. Sodišče druge stopnje soglaša z dolžnikovo pritožbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih vprašanj, zlasti ne tistih, ki se nanašajo na morebitno odločitev o znižanju sodnih penalov. Zgolj s tem, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na vezanost na sklep o določitvi sodnih penalov, svoje odločitve ni pravilno vsebinsko utemeljilo. Četudi sodišče izda izvršilni naslov, s katerim naloži plačilo sodnih penalov (prvi odstavek 269. člena OZ in prvi odstavek 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), lahko dolžnik, ki pozneje izpolni nedenarno obveznost, kot je bil primer v obravnavani zadevi, poda zahtevek, da sodišče zmanjša tako določeno vsoto sodnih penalov, upoštevajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo plačilo sodnih penalov (drugi odstavek 269. člena OZ). Pri odločanju o zmanjšanju penalov sodišče upošteva vsebino obveznosti, njen pomen za upnika ter tudi okoliščine v zvezi z dolžnikovo izpolnitvijo na eni strani in višino nateklih penalov na drugi strani. V tej odločitvi mora sodišče upoštevati sorazmernost posega v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine.1 Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in izpolnitvi s strani dolžnika zmotno ni dalo pomena.

7. Avtomatično zavračanje dolžnikovega ugovora zlorabe pravice do sodnih penalov in presoja kolizije upnikove pravice do sodnega varstva in dolžnikove pravice do zasebne lastnine na način, da se upnikovo pravico do sodnega varstva absolutizira, krši dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (URS).2 Lahko pride do položaja, ko je osnovni namen sodnih penalov že zasenčen s kaznovalnimi učinki. Tega povzroča izterjevanje sodnih penalov, določenih v dnevnih zneskih, pri čemer je mogoče zaradi skupne višine te po svoji naravi sicer civilne kazni (ki je očitno nesorazmerna glede na vrednost in pomen neizpolnjene obveznosti) šteti, da ima ta le še kaznovalni namen zaradi opustitve prostovoljne izvršitve pravnomočne odločbe sodišča.3 Prav slednje je dolžnik zatrjeval v ugovoru in sedaj tudi v pritožbi, do česar pa se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo.

8. Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno presojalo dolžnikovega predloga za znižanje naloženih sodnih penalov, v tej zvezi pa tudi ne navedb glede zlorabe pravic, je tudi prenagljeno sprejelo odločitev o ugovoru.

9. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno obravnavati dolžnikov predlog za znižanje sodnih penalov in upoštevati gornja stališča glede spoštovanja sorazmernosti in glede zlorabe pravice do sodnih penalov. Pri tem se bo moralo opredeliti do vseh okoliščin primera; v zvezi s pomenom izpolnitve obveznosti za upnico zlasti do okoliščine, da iz izvršilnega naslova izhaja ob nedenarni obveznosti opravičila tudi denarna odškodninska obveznost, s čimer opravičilo ni bilo edina upničina prisojena satisfakcija, ampak le dodatno zadoščenje. Sodni penali v tem smislu ne smejo pomeniti zaradi svoje pretirane višine zgolj le še kazen, ki omogoča upnici prekomerno dodatno korist ob denarni odškodnini in je pri tem podan tudi prekomerni poseg v dolžnikovo zasebno lastnino. Sodišče prve stopnje bo glede pomena izpolnitve nedenarne obveznosti tudi moralo ovrednotiti okoliščino, da je upnica več let odlašala s predlogom za izterjavo sodnih penalov. Takšna časovna oddaljenost vendarle lahko kaže na zmanjšan interes za opravičilo. Življenjsko sprejemljivo je, da si upnik glede na pomen izpolnitve zanj prizadeva za sodno varstvo čim prej in s prisilno izvršbo ne odlaša, če za to nima utemeljenih razlogov. Sodni penali so namreč v prihodnje zapadla obveznost, katerih poln učinek je dosežen šele z njihovo prisilno izvršbo. Šele po ponovni odločitvi o zmanjšanju sodnih penalov pa bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o ugovoru.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 USRS Odločba Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (12. točka obrazložitve). Ločiti moramo postopek naložitve sodnih penalov, kjer se praviloma vprašanje sorazmernosti še ne pojavi, in postopek izterjave sodnih penalov, kjer je sorazmernost bistvena. 2 USRS Odločba Up-306/17 z dne 5. 12. 2019. 3 Prav tam.