Jedro

V obravnavani zadevi za tožnico ni sporno, da je iz naslova kupnine za prodano nepremičnino presegla mesečni kriterij (461,22 EUR), ki je po ZDavP-2 in Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku predpisan za odobritev obročnega plačila obveznosti, zato je davčni organ njeno vlogo utemeljeno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper zavrnil vlogo davčne zavezanke A.A. (v nadaljevanju tožnica), za obročno plačilo davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 14. 9. 2011 podala vlogo za obročno plačilo davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine v 24-ih obrokih.

Po citiranju določb 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki je podlaga za dovolitev odpisa, delnega odpisa in odloga plačila davka za čas do dveh let oziroma za dovolitev plačila davka v največ 24 mesečnih obrokov v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in s sklicevanjem na določbe 29., 30., 31. in 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), davčni organ navaja podatke, ki jih je moral imeti za odločanje o tožničini vlogi. Tako je ugotovil, da prejema tožnica osebni dohodek v višini 553,37 EUR neto glede na letno povprečje, kot tudi da je bila tožnici dne 4. 3. 2011 na njen transakcijski račun nakazana dne 4. 3. 2011 kupnina od podane nepremičnine v višini 18.000,00 EUR ter istega dne nakazana gotovina v višini 11.601,14 EUR. Na podlagi teh podatkov znašajo prihodki tožnice 3.020,03 EUR neto mesečne oziroma 1.006,67 EUR neto mesečno na družinskega člana. Zato davčni organ sklepa, da je tožnica v zadnjem letu razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo davčnega dolga, čeprav z rednimi dohodki ne presega cenzusa, ki je predpisan za dodelitev odloga plačila v višini 461,22 EUR.

Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance številka DT-499-31-470/2011-1 z dne 15. 2. 2012 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnica v tožbi in njenih dopolnitvah navaja okoliščine s katerimi utemeljuje upravičenost do obročnega odplačila davčnega dolga. Pojasnjuje, da živi v skupnem gospodinjstvu s sinovoma. Ker ima sama nizke osebne dohodke se težko preživljajo. Pojasnjuje razloge zaradi katerih davka kljub prejeti kupnini ni zmogla plačati (kupnino od prodane nepremičnine je takoj nakazala možu, ki ne živi z njimi). Ker upa, da se bosta sinova zaposlila, prosi, da se ji plačilo dolga odloži za eno leto. Smiselno sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvah izpodbijane odločbe, kot tudi odločbe, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, je tožena stranka navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in razlogov za svojo odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi za tožnico ni sporno dejstvo, da je iz naslova kupnine za prodano nepremičnino presegla mesečni kriterij (461,22 EUR), ki je po ZDavP-2 in Pravilniku predpisan za odobritev obročnega poplačila obveznosti. Pri presoji vloge za obročno odplačilo davčnega dolga, pa je davčni organ vezan na določbe ZDavP-2 in Pravilnika, s katerimi je v obrazložitvah obeh odločb utemeljil razlog za zavrnitev tožničine vloge. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnice, ki meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati dejstvo, da je tožnica kupnino od prodane nepremičnine izročila možu, ki z njo in sinovoma ne živi.

Sodišče sicer razume tožnico, da se z nizkimi rednimi dohodki težko preživlja. Pri tem pa ji pojasnjuje, da v letu 2011 to je v letu, v katerem je prejela kupnino za prodano nepremičnino, davčni organ v določbah ZDavP-2 in Pravilniku ni imel podlage za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na tožničino razpolaganje s kupnino nakazano na njen transakcijski račun. Prav zato tudi okoliščine, na katere se tožnica sklicuje že v pritožbi in tudi v tožbi, za izpodbijano odločitev niso pravno pomembne. Zato z njimi ne more vplivati niti na odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.