Jedro

Sodišče Evropske unije v ustaljeni sodni praksi razume povprečnega potrošnika kot običajno (razumno) obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru).

Trditve o nevšečnostih ob reševanju reklamacije in ugotovitve o obsegu pretrpljene škode v povezavi z intenzivnostjo ugotovljene nevšečnosti ne dosegajo intenzivnosti trpljenja, nujne za prisojo denarne odškodnine za (katerokoli obliko) nepremoženjske škode na podlagi splošnih določb odškodninskega prava.

Ker sta bila tožnika primerno seznanjena z vsemi relevantnimi informacijami, ki se tičejo konkretnega turističnega aranžmaja, postopek pa ni pokazal, da toženec ne bi izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, tožencu tudi ni mogoče očitati zavajajočega oglaševanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (1) odločilo, da se sprememba tožbe dopusti, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan prvima dvema tožnikoma solidarno plačati 750 EUR in vsakemu še po 750 EUR, tretji tožnici pa 1.500 EUR, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, (3) zavrnilo zahtevek za objavo sodbe v dnevnem časopisju, in (4) tožnikom naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdijo, da v hotelski sobi, v kateri so bile nastanjeni, ni bilo dodatnega ležišča in da je šlo zato za zavajanje v nasprotju z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), 5. členom Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.(1) Ugotovljeno je bilo, da je toženec v katalogu M.. in vavčerju, ki sta glavni listini, navajal možnost dodatnega ležišča za odraslo osebo s 15 % popustom. V sodbi je dodatno ležišče zmotno ocenjeno kot ustrezno in zmotno enačeno dodatno ležišče s pomožnim ležiščem. Pravni standard dodatnega ležišča za odraslo osebo je lahko le ležišče, ki ustreza elementom postelje tako po dolžini kot po širini. V nobenem primeru ne more biti zgolj stol ali klop oz. fotelj za počitek, ki se lahko raztegne in ne omogoča normalnega spanca, kakršno je bilo dodatno ležišče v obravnavanem primeru. Enačenje dodatnega ležišča s pomožnim ležiščem je zmotno. Dvoposteljna soba z dodatnim ležiščem pomeni sobo s tremi posteljami oziroma s tremi približno funkcionalno enakovrednimi ležišči, pa četudi je eno dodatno ležišče, še posebej, ker splošni pogoji pri triposteljni sobi uporabljajo le pojem pomožno ležišče – in ne dodatno ležišče. Povprečen potrošnik lahko upravičeno pričakuje, da dodatno ležišče pomeni ležišče za odraslo osebo in ne pomožnega ležišča, ki je v splošnih pogojih označeno le za otroke in ne za odrasle osebe. Tožniki so se lahko in se tudi so sprijaznili z ležiščem, ki enakovredno dopolnjuje dvoje ležišč, niso pa mogli in morali pričakovati ležišča, ki niti po obliki niti po dimenzijah ni ustrezalo ležišču. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da je bilo z v. potrjeno "dodatno" ležišče zgolj pomožno ležišče, ki ni omogočalo osnovne funkcije ležišča, tj. udobno in mirno spanje oziroma sploh spanje. Navedeno pomeni, da je bilo glede bistvenih okoliščin zmotno uporabljeno materialno pravo (glede pravnega standarda dodatno ležišče). Ker v sodbi ni razlogov o predloženih listinah (prospektu in v.) in fotografijah, je podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi pomanjkanja razlogov o teh trditvah, povezanih z navedenimi dokazi, in protislovnosti v povzemanju vsebine dokazov, se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnikom ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodba ne ukvarja s trditvami in dokazi v zvezi s trditvami, da tretja tožnica na dodatnem ležišču ni mogla spati in da je duševno trpela tako, da si tega ni mogoče zamisliti. Ni jasno, na čem temelji zaključek, da so bili tožniki opozorjeni, da gre le za pomožno ležišče, ki se razlikuje od rednih. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj naj bi bilo splošno znano dejstvo, da dodatnih oz. pomožnih ležišč v nastanitvenih objektih ni mogoče primerjati z aranžmaji drugih turističnih agencij. Dokazna ocena je arbitrarna, nerazumna, nejasna in nelogična (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nelogičen je zaključek, da je glede na nepredložitev fotografij raztegnjenega ležišča s strani tožnikov, ležišče tako, kot je prikazano na fotografiji B7. Poleg tega je ležišče s fotografije B7 povsem provizorično, ki se s trdnim ležiščem ne da primerjati, še najmanj pa s tistim iz sporne sobe, ki je dejansko zgolj dvosedežni fotelj z izvlekom kratke razdalje. Če je sodišče že primerjalo fotografije, bi moralo upoštevati predloženo primerljivo fotografijo v hotelu Z. R. v istem kraju v Turčiji, ki prikazuje, kaj predstavlja ustrezno dodatno ležišče. Ker v sodbi ni dana enaka teža primerljivim posrednim dokazom, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je toženec oglaševal nekaj drugega, kot je ustrezalo stvarnosti, je šlo za nepošteno in zavajajočo poslovno prakso v razmerju do potrošnikov. Zavajajoče ravnanje pomeni tudi dejstvo, da kljub dejstvu, da informacije niso napačne, na kakršenkoli način, vključno s celostno predstavitvijo, zavaja ali bi lahko zavajala povprečnega potrošnika glede ene ali več točk, naštetih v nadaljevanju, in povzroči, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Toženec je v obravnavanem primeru v nasprotju s poklicno skrbnostjo in etičnimi merili ter poslovno moralo podajal namerno napačne in neresnične informacije o tem, da gre za dvoposteljno sobo z dodatnim ležiščem. V takem položaju ima tožnik pravico do zmanjšanja kupnine. Zmotno je zavrnjena tudi odškodnina za povzročeno škodo – pretium doloris. Podali so dovolj trditev o obsegu škode, tožnik pa je o navedenem tudi izpovedal. V sodbi ni pojasnjeno, zakaj ne verjame tožniku o neprimernem in nedopustnem obnašanju toženčevih predstavnic, zaradi česar sta podani kršitvi iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker v sodbi ni razlogov o zavrnitvi predloga za povrnitev separatnih stroškov, je tudi zaradi tega podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t. i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka.

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi predstavljale kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba zajema (oblikovne ali vsebinske) napake pri sestavi sodbe, zaradi katerih preizkus sodbe objektivno ni mogoč. Pri presoji, ali gre za kršitev, je treba izhajati iz materialnopravnega stališča sodbe. Kršitve ni, če je pomanjkljiva obrazložitev posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevan izostanek razlogov o vsebini nekaterih predloženih dokazov bi lahko predstavljal pomanjkljivosti v dokazni oceni, ki bi utemeljevale kršitev pravil o dokazni oceni ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne gre pa za tako pomanjkljivost, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Podobno velja tudi za uveljavljeni kršitvi iz 8. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti, na katere opozarja pritožba, utemeljujejo zaključek, da se tožniki ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem (očitki temeljijo na trditvah, da je določenim dokazom dana premajhna teža in da so bila nekatera dejstva zmotno ugotovljena), ne gre pa za trditve, iz katerih bi izhajal obstoj katere od zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Z izpodbijano sodbo sta bila zavrnjena zahtevka prvih dveh tožnikov za vrnitev dela plačanega zneska za potovanje in zahtevki vseh tožnikov za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi prikrajšanega počitniškega užitka. Odločitev temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - prva dva tožnika sta 26. 3. 2010 rezervirala turistični aranžma v hotelu B. v okraju B. v Turčiji s storitvijo "all inclusive" v času od 28. 7. 2010 do 4. 8. 2010, - cena aranžmaja je znašala 2.280,23 EUR za tri osebe, - tožniki so rezervirali in plačali aranžma za dve odrasli osebi in eno odraslo osebo na dodatnem ležišču, ter za odraslo osebo na dodatnem ležišču koristili 15 % popust, - tožniki so bili seznanjeni, da dodatno ležišče ne ustreza standardu nastanitve drugih dveh oseb, - tretje ležišče v sobi je bilo zadostne velikosti za spanje odrasle osebe in s tem tudi tožnice, visoke 153 cm, - fotografija sobe v katalogu je ustrezala dejansko ponujenemu tretjemu ležišču, ob fotografiji pa je navedeno, da so slike le primeri sob, - tožniki so bili seznanjeni s splošnimi pogoji poslovanja, objavljenimi v toženčevem katalogu ponujenih počitniških aranžmajev, - v splošnih pogojih poslovanja je v točki "sobe" med drugim navedeno, da mora potnik "pri nastanitvi v 'troposteljni' sobi upoštevati, da gre največkrat za dvoposteljno sobo s pomožnim ležiščem, pri čemer nastanitev tretje osebe ne ustreza standardu nastanitve ostalih dveh oseb. Po navadi gre za zložljivo posteljo ali kavč, ki po velikosti in udobju ni enaka normalni postelji in je primerna za otroke. Potnik naj tudi upošteva, da zložljiva postelja nekoliko omeji gibanje v sobi.", - da je bilo ravnanje toženčevih predstavnic ob reševanju reklamacije tožnikov ustrezno in da je primeren tudi način, na katerega je bil tožniku dan odgovor na njegovo reklamacijo.

Po stališču izpodbijane sodbe je podlaga denarnemu zahtevku prvih dveh tožnikov v drugem odstavku 57.e člena ZVPot in prvem odstavku 893. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po teh določbah lahko potrošnik v primeru neodprave pomanjkljivosti zaradi nepopolno ali nekakovostno opravljenih storitev uveljavlja sorazmerno znižanje cene. Na podlagi ugotovitev, da sta bila (prva dva) tožnika seznanjena s splošnimi pogoji, da bo tretje ležišče po velikosti in udobju slabše kakovosti kakor običajno ležišče, bo pa primerno za spanje odrasle osebe, in da je bilo tako tudi stanje v hotelski sobi, ki jim je bila dana na razpolago, izpodbijana sodba zavzema stališče, da tožencu ni mogoče očitati, da bi storitev opravil nepopolno ali nekakovostno. Ker sta bila tožnika primerno seznanjena z vsemi relevantnimi informacijami, ki se tičejo konkretnega turističnega aranžmaja, postopek pa ni pokazal, da toženec ne bi izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, tožencu tudi ni mogoče očitati zavajajočega oglaševanja.

Kljub delno napačnim stališčem izpodbijane sodbe o popolnosti informacij, danih tožnikom v zvezi s tretjim ležiščem ob sklepanju pogodbe, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da opravljena storitev ni imela zatrjevane napake.

ZVPNPP(2) prepoveduje nepoštene poslovne prakse, tj. poslovne prakse, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena (prva alineja drugega odstavka in prvi odstavek 4. člena). Zakon prepoveduje dve vrsti nepoštenih poslovnih praks: zavajajoče in agresivne, ki ju v nadaljevanju opredeli. Poslovna praksa se v skladu s 5. členom ZVPNPP šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Kršitve zakona so sankcionirane z upravnim (inšpekcijskim) nadzorom (12. člen) in s sodnim varstvom v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov (13. člen). Tožnika sta zahtevek oprla na 57.e člen ZVPot, po katerem lahko potrošnik zahteva zmanjšanje kupnine, če je bila storitev opravljena nepopolno ali nekakovostno.

Sodišče Evropske unije v ustaljeni sodni praksi razume povprečnega potrošnika kot običajno (razumno) obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru).(3) Zavajajoča predstavitev vsebine storitve lahko pri povprečnem potrošniku ustvari vtis, da sta njen obseg in kakovost drugačna od tiste, ki jo je (dejansko) ponudil organizator potovanja. Kolikor gre za prepovedano obliko zavajajoče poslovne prakse, je pri presoji, ali je imela opravljena storitev napake (po zakonski dikciji, ali je bila storitev opravljena nepopolno ali nekakovostno), treba izhajati iz tega, kakšni sta bili dogovorjena vsebina in kakovost storitve z vidika povprečnega potrošnika.(4) Po stališču sodne prakse Sodišča Evropske unije je zavajajoče izpustiti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve o poslovanju, prikrivati bistvene informacije ali jih navajati na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času. Za presojo je odločilen učinek poslovne prakse kot celote, vključno s predstavitvijo. Informacije je treba prikazati na jasen način: nejasna predstavitev je enakovredna opustitvi dajanja informacij. V danem primeru je tako za odločitev pomembno, ali je vsebina izpolnitve ustrezala temu, kar je v očeh povprečnega potrošnika ob odločitvi za sklenitev pogodbe predstavljalo dodatno ležišče. Ob upoštevanju navedenih izhodišč za presojo, ali so bile informacije, ki sta jih tožnika imela na razpolago pred odločitvijo za sklenitev pogodbe o turističnem potovanju, zavajajoče, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da ima dodatno ležišče v očeh povprečnega potrošnika drugačno vsebino kot pomožno ležišče in da informacije, ki jih je tožnikoma nudil katalog storitev,(5) niso bile dovolj jasne, da bi morale spremeniti táko gledišče povprečnega potrošnika.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da tako izraz dodatno kot izraz pomožno ležišče pomenita ležišče, ki je v isti (dvoposteljni) sobi poleg (dveh) rednih ležišč in da v obeh primerih lahko povprečen potrošnik pričakuje, da to ležišče ne bo enakovredno standardu rednega ležišča. Na drugi strani se strinja s stališčem pritožnikov, da dodatno ležišče lahko – v odsotnosti izrecno podane drugačne opredelitve – pomeni višjo kvaliteto ležišča kot pomožno ležišče.(6) Niti opredelitev ležišč v splošnih pogojih poslovanja niti toženčeva ponudba v katalogu kot celota ne izključujeta takega razumevanja. Pogodba je bila sklenjena za dvoposteljno sobo z odraslo osebo na dodatnem ležišču. Pozorna in pazljiva oseba je ob branju splošnih pogojev poslovanja (relevantna določba je povzeta zgoraj med dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe) mogla dobiti predstavo o tem, kakšno je pomožno ležišče (in še tu lahko celo samo tisto pomožno ležišče, ki je ponujeno za otroke(7)), opredelitev pa pušča odprto, kakšna je kvaliteta dodatnega ležišča. Določba sicer govori o nastanitvi v 'troposteljni' sobi, vendar v nadaljevanju uporabljen izraz "največkrat" utemeljuje sklep, da niso vse sobe s tremi ležišči take. Poleg tega v besedilu ni uporabljen izraz dodatno ležišče, ampak le pomožno ležišče (primerno za otroke). Ob taki opredelitvi in dejstvu, da je toženec ponujal tretje ležišče v sobi tako za otroke in za odrasle osebe in da je na to okoliščino vezal različen popust,(8) je razumno poučena, pozorna in pazljiva oseba mogla pričakovati, da bo sicer dodatno ležišče nudilo manj udobja kot osnovno ležišče (in več, kot bi ga nudilo pomožno ležišče, opredeljeno v splošnih pogojih poslovanja), a bo po velikosti in udobju omogočalo osnovno funkcijo spanja odrasli osebi.(9) Dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano, utemeljujejo sklep, da je tretje ležišče v sobi, ki je bila dana na razpolago tožnikom, ustrezalo tako dogovorjeni vsebini toženčeve obveznosti. Ležišče je bilo zadostne velikosti za spanje odrasle osebe, trditve o premajhnem udobju pa so ostale nedokazane. Drugačne pritožbene navedbe nimajo podlage v ugotovitvah izpodbijane sodbe. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnika nista dokazala, da vsebina izpolnitve ni ustrezala pogodbeno dogovorjenemu standardu nastanitve, in da zato ni podlage za znižanje kupnine,(10) je po navedenem pravilno.

Neutemeljeni so tudi očitki zoper odločitev o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odškodnine. Tožniki so odškodninski zahtevek gradili na trditvi, da so bili zaradi neustreznega reševanja reklamacije s strani toženčevih delavk in zaradi neustreznega ležišča prikrajšani za užitek, ki ga nudijo počitnice oziroma dopust in da so zaradi tega trpeli duševne bolečine. Pri tem so se opirali na odločbo SEU C-168/00 z dne 12. 3. 2002 (Leitner proti TUI).

Po navedeni sodbi je treba 5. člen Direktive Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih(11) razlagati tako, da potrošniku načeloma daje zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki izvira iz neizpolnitve ali pomanjkljive izpolnitve pogodbe o paketnem potovanju. Že iz razloga, ker tožniki niso dokazali, da bi bila izpolnitev pomanjkljiva, odškodninski zahtevek nima podlage. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da obravnavana zadeva ne zahteva odgovora na vprašanje, ali veljavna pravna ureditev sploh daje podlago za prisojo take odškodnine.

Ker dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, ne omogočajo niti zaključka, da bi bilo toženčevo ravnanje nedopustno, je odločitev o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odškodnine pravilna. Ob robu pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilen tudi zaključek izpodbijane sodbe, da trditve o nevšečnostih ob reševanju reklamacije in ugotovitve o obsegu pretrpljene škode v povezavi z intenzivnostjo ugotovljene nevšečnosti ne dosegajo intenzivnosti trpljenja, nujne za prisojo denarne odškodnine za (katerokoli obliko) nepremoženjske škode na podlagi splošnih določb odškodninskega prava.

Neutemeljen je nazadnje pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov glede zavrnitve predloga za povrnitev separatnih stroškov. O tem je sodišče prve stopnje izdalo poseben sklep, ki je tudi obrazložen. Okoliščina, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe, ne narekuje ponavljanja njegovih razlogov v sodbi.

Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov, ker s pritožbo niso uspeli, toženec pa zato, ker stroška za odgovor na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnega za pravdo. Večji del odgovora je namenjen argumentiranju – kot izhaja iz gornje obrazložitve zmotnega – stališča, da njegovo ravnanje ni bilo zavajajoče, v ostalem pa njegove navedbe niso pomembno drugačne od razlogov izpodbijane sodbe.

(1) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, Direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (‘Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah’), UL L 149, 11.6.2005, str. 22. (2) Pritožba se sklicuje tudi na Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah. Ker je bila ta direktiva prenesena v domači pravni red z ZVPNPP, pritožnik pa ne uveljavlja, da bi bil prenos z določenega vidika, relevantnega za odločitev v obravnavani zadevi, nepopoln, se sodba opredeljuje do zatrjevane kršitve zakona.

(3) Tako npr. sodba C-220/98 z dne 13. 1. 2000 v zadevi Estée Lauder, točki 27 in 30, sodba C-44/01 z dne 8. 4. 2003 v zadevi Pippig Augenoptik, točka 55, in sodba C-356/04 z dne 19. 9. 2006 v zadevi Lidl Belgium, točki 77 in 78. (4) Pri presoji torej ni odločilno niti to, kako si je konkreten potrošnik predstavljal vsebino in kakovost storitve, niti to, kaj je ponudil ponudnik storitve.

(5) Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile tožnikoma ob sklepanju pogodbe dane drugačne informacije.

(6) Besedi dodaten in pomožen v splošni jezikovni rabi nista sinonima. Po SSKJ je relevanten pomen izraza pomožen tisti, ki začasno prevzame funkcijo, delo česa drugega, izraz dodaten pa označuje, kar se da (k) čemu zraven, povrhu.

(7) Ležišče, ki npr. po dolžini ne omogoča spanja običajno visoke odrasle osebe, niti ne ustreza pojmu ležišča za odraslo osebo.

(8) Bivanje v hotelu je bilo za otroka do 13. leta na dodatnem ležišču brezplačno, za odraslo osebo na dodatnem ležišču pa je toženec ponudil 15 % popust v primerjavi s ceno za nastanitev (odrasle) osebe na osnovnem ležišču. (9) V sodbi je navedeno, da je bilo tožnikoma ob sklepanju pogodbe zagotovljeno, da bo ležišče primerno za odraslo (tedaj dvajset let staro) hčer s skoliozo. Ker tožnika nista zatrjevala, da bi bile zaradi zatrjevane hčerine bolezni dogovorjene posebne lastnosti ležišča (in kakšne), obstoj te okoliščine ni pomemben za odločitev. Pomembno je, da je šlo za odraslo osebo.

(10) Ob strani je zato mogoče pustiti vprašanje, ali je bil zahtevek, ki ne vsebuje oblikovalnega dela, sploh pravilno postavljen. Prim. sklep VS RS II DoR 373/2012 z dne 24. 1. 2013. (11) Določba se glasi: "1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta do potrošnika za pravilno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne glede na to, ali mora obveznost izpolniti organizator potovanja in/ali turistični agent ali drugi izvajalci storitev brez poseganja v pravico organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, da ukrepa proti drugim izvajalcem storitev. 2. V primeru škode, ki bi nastala potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, razen če neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe ni mogoče pripisati nobenemu od njiju niti kateremu drugemu izvajalcu storitev, ker … 3. Brez poseganja v četrti pododstavek odstavka 2 ne sme biti izjem določenih s pogodbenimi klavzulami iz določb odstavkov 1 in 2. …"