Jedro

Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 3.507,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.440,00 EUR od 3. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 67,34 EUR od 17. 6. 2009 do plačila.

2. Višji zahtevek za plačilo zneska 11.667,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.560,00 EUR od 3. 5. 2010 in zneska 107,30 EUR od 17. 6. 2009 do plačila, se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v višini 432,61 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 292,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka zoper sodbo Pdp 967/2016 z dne 12. 1. 2017 v znesku 329,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila."

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 202,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe na delu, plača znesek 5.115,71 EUR. Presodilo je, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine znaša 2.000,00 EUR, za strah 300,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000,00 EUR ter da je tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za obiske pri zdravniku v višini 84,96 EUR. Presodilo je, da je tožnik k nastanku škode prispeval v višini 5 %, zato je za ta odstotek znižalo tako odmerjeno odškodnino.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi obeh strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek dosojene odškodnine zvišalo na 7.891,51 EUR. Na pritožbo tožnika je presodilo, da pravična denarna odškodnina za telesne bolečine znaša 4.000,00 EUR, za strah 600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR. Na pritožbo toženca je soprispevek tožnika k nastanku škode zvišalo na 10 % in za toliko znižalo tako odmerjeno odškodnino.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 43/2018 z dne 12. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje pravilno odločilo o deležu soprispevka tožnika k nastanku škode.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je do tožnikove nezgode prišlo izključno zato, ker tožnik pri sestopu s kesona tovornjaka po lestvi ni uporabljal tritočkovnega oprijema, zato še zdaleč ne gre za 10 % soprispevek tožnika, ampak za bistveno večjega. Revizija opozarja, da je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku tožnikov soprispevek ocenilo na 75 %, v ponovljenem postopku pa zgolj na 5 %, pri čemer v kasnejšem postopku ni izvajalo nobenih dodatnih dokazov. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj in od kod le 10 % soprispevek tožnika, sploh ob ugotovitvi, da je bil napačen način sestopanja z lestve edini in izključni dejanski razlog za tožnikov padec. Gre za zelo različne odločitve sodišč prve in druge stopnje, ki ne ustrezajo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Dokazni postopek ni pokazal nobenega drugega vzroka, ki bi bil razlog za tožnikov padec. Pravilno sestopanje z lestve bi škodni dogodek preprečilo. Toženec je dokazal, da tožnik svojega dela ni opravil pravilno, da ni pravilno sestopil z lestve in da je bil to razlog za njegov padec. Nepravilno sestopanje tožnika z lestve je tisto konkretno ravnanje, ki je bilo do takšne mere neskrbno, da odstopa od standarda povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Z navedbo, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, v čem naj bi bila odgovornost toženca za tožniku nastalo škodo oziroma zakaj toženec zanjo odgovarja v višini 90 %, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj šteje, da je šlo pri delu, ki ga opravlja tožnik, za nevarno dejavnost, za katero toženec odgovarja po načelu domnevane vzročnosti, to je objektivno. Prav tako so povsem jasni razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s presojo, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 10 %. Ta presoja je sicer napačna, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar pa to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede vprašanja, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, predvsem naslednje: – tožnik se je poškodoval, ko je pri sestopu s tovornjaka, na katerem je s cerado pokrival vroč asfalt, padel z vrhnjega dela na keson vozila pritrjene lestve, to je z višine skoraj 3 m, – obutev, ki jo je tožnik uporabljal pri delu, ni bila neustrezna, – tožnik dela ni mogel opraviti na drugačen način, saj je asfalt s ponjavo lahko pokril le, če se je povzpel na keson in nato po lestvi sestopil s tovornega vozila; – tožnik pri sestopu ni imel tritočkovnega prijema, ki bi preprečil padec.

10. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakona (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) presodilo, da je toženec, kot imetnik nevarne stvari, deloma prost odgovornosti, ker je tožnik prispeval k nastanku škode, zmotno pa je presodilo, kolikšen je delež tožnikovega soprispevka. Toženec za tožniku nastalo škodo odgovarja po načelu domnevane vzročnosti izključno zato, ker je šlo pri sestopu po lestvi za delo na višini skoraj 3 m, saj sodišče ni ugotovilo drugih dejanskih razlogov za nastanek škode na strani toženca. Zaradi navedenega se tožnik v odgovoru na revizijo neutemeljeno zavzema za to, da je pri določitvi njegovega soprispevka treba upoštevati tudi dejstvo, da toženec za preprečitev tveganja (in s tem škodnega dogodka) ni izrabil vseh tehničnih možnosti, ki so na voljo, češ, da bi lahko zagotovil sistem prekrivanja asfalta s tal. V zvezi s tem je bistven zaključek sodišča, da uporabljeni način pokrivanja asfalta na tovornjaku ni v nasprotju z nobenim predpisom s področja varstva pri delu. Za ugotavljanje krivdne odgovornosti toženca ni podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča. Dejansko gre pri teh navedbah tožnika za nedovoljeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V konkretnem primeru tako ne pride v poštev uporaba pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 27. 6. 1989 o tem, da je ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, pomembno (samo) v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde oškodovanca, saj v tej zadevi niso bila ugotovljena dejstva, ki bi kazala na to, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, tudi krivdno odgovoren.

11. Pravilna je presoja sodišča, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode, za katero sicer objektivno odgovarja toženec, v tem, da tožnik, potem ko je opravil pokrivanje asfalta, sestopa po lestvi s kesona ni opravil tako, da bi bil pri tem ves čas oprt s tremi točkami. Tožnik v odgovoru na revizijo vztraja pri stališču, da za takšno presojo ni bilo pravočasne trditvene podlage. Glede tega vprašanja se je revizijsko sodišče opredelilo že v sklepu VIII Ips 196/2017 z dne 21. 11. 2017. Zavzelo je stališče, da toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo o tem, „da četudi je kdaj potrebno priti na keson, se da to popolnoma normalno narediti s hojo po lestvi gor, kakor tudi dol, če oseba, ki niti ni potrebno, da je kakorkoli izkušena, to lestev normalno uporablja in hodi po lestvi z obrazom, obrnjenim proti lestvi in se ji pri tem ne more prav gotovo nič zgoditi“ predstavljajo zadostno trditveno podlago za ugotavljanje soprispevka tožnika k nastanku škode. Toženec je namreč opisal, kakšen bi bil pravilen način sestopa po lestvi (z obrazom obrnjenim proti lestvi), tak opis pa v celoti ustreza temu, kar je izvedenec s področja varstva pri delu opredelil kot pravilo, da moramo biti pri hoji po lestvi vedno tritočkovno oprti. Te razloge je v izpodbijani sodbi kot svoje sprejelo tudi pritožbeno sodišče. 12. Sestop po lestvi s kesona tovornjaka je nevarna dejavnost izključno zaradi višine, na kateri se je tožnik pri tem nahajal, saj kot sodišče pravilno ugotavlja, lestev sama po sebi sicer ni nevarna stvar in sestop po njej ni nevarna dejavnost, vendar pa takšna postane, če gre za sestop s takšne višine, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru. Ob ugotovitvi, da tožnik po lestvi ni sestopal na način, ki bi omogočal varen sestop, to je tako, da bi bil pri tem ves čas tritočkovno oprt, je sodišče prve stopnje zmoto uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša zgolj 10 %. Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 8.600,00 EUR, toženec pa je tožniku dolžan povrniti 40 % tega zneska, kar znaša 3.440,00 EUR. Ugotovljena premoženjska škoda znaša 168,35 EUR, toženec pa je dolžan tožniku povrniti 40 % tega zneska, kar znaša 67,34 EUR.

13. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku, znižalo z zneska 7.891,51 EUR na 3.507,34 EUR. Posledično je spremenilo tudi odločitev izpodbijane sodbe o stroških postopka.

14. Tožnik je uspel s 23,11 % tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, obenem pa je toženec upravičen do povrnitve 76,89 % svojih stroškov. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje, kot jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, znašajo 5.411,56 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 23,11 % tega zneska, kar znaša 1.250,61 EUR. Obenem je toženec upravičen do povrnitve 76,89 % utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ti so znašali 2.189,14 EUR, kar pomeni, da je toženec upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.683,22 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnik tožencu dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 432,61 EUR.

15. Spremenjena odločitev pomeni, da je s pritožbo uspel le toženec, saj se je celotni zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zoper katerega je bila uperjena pritožba tožnika, zvišal, ugodilni del pa se je zmanjšal s 5.115,71 EUR na 3.507,34 EUR, to je za 31,44 %. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški toženca, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, znašajo 930,78 EUR (nagrada za pritožbo 587,20 EUR, materialni stroški 20 EUR, 22 % DDV 133,58 EUR in sodna taksa 190,00 EUR). Toženec je upravičen do povrnitve 31,44 % tega zneska, kar znaša 292,63 EUR.

16. Spremeniti pa je treba tudi odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s stroški revizijskega postopka v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 967/2016 z dne 12. 11. 2017. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje tožencu kot utemeljeno priglašene revizijske stroške pravilno priznalo znesek 1.039,44 EUR, tožniku pa znesek 734,44 EUR. Uspeh toženca v zvezi z navedeno revizijo znaša 60 % (dosojeni znesek 8.768,35 EUR je znižan na 3.507,34 EUR) uspeh tožnika pa 40 %. Navedeno pomeni, da je v zvezi z revizijo zoper sodbo Pdp 967/2016 tožnik tožencu dolžan povrniti revizijske stroške v znesku 623,66 EUR, toženec tožniku pa znesek 293,77 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obveznosti se pokaže, da je tožnik tožencu dolžan povrniti predhodne revizijske stroške v znesku 329,89 EUR.

17. Končno je treba odločiti tudi o stroških revizijskega postopka zoper izpodbijano sodbo. Z revizijo je toženec uspel znižati dosojeno odškodnino z zneska 7.891,51 na 3.507,34, kar pomeni da je njegov revizijski uspeh 55,56 % in je upravičen do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih revizijskih stroškov. Obenem je tožnik upravičen do povrnitve 44,44 % stroškov odgovora na revizijo. Utemeljeno priglašeni revizijski stroški toženca znašajo 905,88 EUR (nagrada za postopek 534,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 121,88 EUR in sodne takse 230,00 EUR), toženec je upravičen do povrnitve 55,56 % tega zneska, kar znaša 503,31 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika za odgovor na revizijo znašajo 675,88 EUR (nagrada za postopek 534,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 121,88 EUR) tožnik pa je upravičen do povrnitve 44,44 % tega zneska oziroma 300,36 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov je tožnik tožencu dolžan povrniti revizijske stroške v znesku 202,95 EUR.