Jedro

Po preteku objektivnega roka petih let od vročitve odločbe stranki, razen izjem, obnove ni mogoče več predlagati in tudi ne začeti postopka po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2761/97-11 z dne 3.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote G. z dne 10.4.1997. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ odločil, da se predlog za obnovo upravnega postopka zoper arondacijsko odločbo z dne 20.7.1963, kot prepozen zavrže. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s stališčem prvostopnega in drugostopnega upravnega organa, ki je oprto na 1. in 3. odstavek 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Tožnik je predlagal obnovo postopka, končanega z odločbo Okrajnega ljudskega odbora L., Arondacijske komisije z dne 20.7.1963, s katero pa so bila v njej navedena zemljišča arondirana pok. J.S., tožnikovi materi, kateri je bila - arondacijska odločba tudi vročena. Tožniku sporna odločba ni bila vročena, ker mu z njo tudi ni bilo nič arondirano. Tožnik je zoper navedeno odločbo lahko vložil zahtevek za obnovo postopka le kot pravni naslednik svoje matere, ki se zoper navedeno odločbo ni pritožila. Predlog za obnovo postopka ni bil vložen v 5 letnem roku, ki prične teči od vročitve izpodbijane arondacijske odločbe stranki v postopku, pok. J.S. Navaja še, da pa je bila- tožniku vročena odločba Občine G. z dne 7.4.1984 (da se pravni naslednici pok. J.S. vrneta dve parceli, št. 1904 in 1907 k.o. S., arondirani pok. J.S. z arondacijsko odločbo z dne 20.7.1963), iz katere je razvidno, da se je tožnik z izjavo z dne 23.3.1984 odpovedal prenosu lastništva na njega glede navedenih parcel. Ni sporno, da je tožnik to odločbo prejel in se nanjo ni pritožil, niti ni vložil predloga za obnovo postopka. Tožnik bi lahko do-segel obnovo postopka te odločbe po preteku prekluzivnega 5-letnega roka le v primerih iz 2. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86, če bi dokazal, da je bila odločba izdana kot posledica kakšnega kaznivega dejanja ali pa je bila odločba izdana na podlagi ponarejenih listin ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, saj sam trdi, da se lastništvu ni odpovedal. Takšnih dokazov pa tožnik ni predložil. Tožnik se v pritožbi ne strinja z izpodbijano sodbo in zatrjuje, da ni verodostojna. Smiselno ponovi tožbene navedbe in med drugim meni, da je obnova postopka zaradi raznih bistvenih nepravilnosti v arondacijski odločbi nujno potrebna in opozarja na te nepravilnosti. Navaja, da ni res, da se je odpovedal svojemu deležu na nadomestnih zemljiščih. Po njegovem mnenju so vsa dosedanja izvajanja upravnih organov in sodišča zmotna. Postopek podržavljenja solastniške zemlje ni bil pravilen in tudi arondacijska odločba ni pravilna. Navaja, da pričakuje sodbo, s katero se bo odločba tožene stranke odpravila in zadeva vrnila v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbe ZUP/86, ki se nanašajo na obnovo postopka in pravilno ugotovilo, da se po preteku objektivnega roka petih let od vročitve odločbe stranki, razen izjem, ki jih pravilno navaja, obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti postopka po uradni dolžnosti. Na navedeni zakonski rok so vezane vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki vodi postopek, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni -bila dana možnost udeležbe. Izjeme pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane, saj tožnik, na katerem je breme dokazovanja, ni izkazal, da bi bili podani razlogi za uvedbo obnove postopka po preteku 5 let, skladno z 2., 3. in 5. točko 249. člena ZUP/86. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek arondacije in vsebino arondacijske odločbe. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča predlog za uvedbo obnove postopka v obravnavani zadevi vložen prepozno in zato niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje, sodišče predloga za obnovo postopka vsebinsko ni preizkušalo.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.