Jedro

Pravica do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti je po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca in zato ne more biti predmet dedovanja.

Izrek

I. Pritožba prve toženke se zavrže. II. Pritožbi druge toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Prva toženka in tožnica v zvezi s pritožbo prve toženke sami krijeta svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških druge toženke in tožnice v zvezi s pritožbo druge toženke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora druga toženka s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo z zahtevano vsebino, tako da ji za kupnino v znesku 4.853,40 EUR proda solastninski delež do 3727/5000 stanovanja v stanovanjski hiši na M. Glede stroškov postopka je odločilo, da mora druga toženka povrniti tožnici 1.654,27 EUR, tožnica za prvi toženki 1.224,15 EUR, obe z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženki. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica je odgovorila na obe pritožbi in predlaga njuno zavrnitev.

4. Pritožba prve toženke ni dovoljena, pritožba druge toženke pa je utemeljena.

O pritožbi prve toženke:

5. Izpodbijana sodba prvi toženki ne nalaga nobene obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko in zato o enakem zahtevku, ki ga je tožnica podrejeno uveljavljala zoper prvo toženko, sploh ni odločalo. Prva toženka torej nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo, saj se njeni pravni učinki nanjo ne raztezajo, ker toženki nista enotni sospornici. Prva toženka s svojo pritožbo zoper sodbo ne more doseči nobene pravne koristi. Po četrtem odstavku 343. člena ZPP je takšna pritožba nedovoljena, kar pomeni, da prva toženka ni upravičena do njene vsebinske obravnave. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo druge toženke zavrglo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP.

O pritožbi druge toženke:

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na stališče, da je tožnica pravico do odkupa spornega stanovanja pridobila z dedovanjem po svoji materi M. P. Ta je bila najemnica stanovanja, ki ga je skupaj z imetnikom stanovanjske pravice uporabljala do njegove smrti. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica v materinem imenu zahtevala odkup stanovanja že novembra 2010, prej kot šest mesecev po pravnomočnem zaključku denacionalizacijskega postopka. Toženki je o izidu postopka nista obvestili, sicer pa je ovira za sklenitev pogodbe odpadla šele decembra 2013, ko je bil po določitvi solastninskih deležev na stanovanju končan zemljiškoknjižni postopek.

7. Druga toženka v pritožbi oporeka vsem navedenim ugotovitvam. Ni res, da je tožnica že novembra 2010 zahtevala odkup stanovanja, ampak je takrat le spraševala, na koga naj se v zvezi z odkupom stanovanja obrne. Drugačna ugotovitev izpodbijane sodbe je protispisna. Noben predpis drugi toženki ne nalaga, da bi morala tožnico obveščati o poteku denacionalizacijskega postopka, še posebej ker sama v tem postopku ne sodeluje. Tožnica bi za uveljavljanje svojih pravic morala poskrbeti sama. Pravica do odkupa stanovanja ni premoženjska pravica, zato se ne deduje. Poleg tega tožnica ni uporabnica stanovanja, zato ga ne more odkupiti.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je bilo sporno stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka, je tožničina pravdna prednica M. P. kot najemnica stanovanja v skladu z drugim odstavkom 173. člena Stanovanjskega zakona (1) (SZ-1) pridobila pravico do nakupa stanovanja po privatizacijskih določbah prejšnjega Stanovanjskega zakona (2) (SZ) šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Najkasneje v naslednjih šest mesecih bi morala najemnica po drugem odstavku 123. člena SZ zahtevati odkup stanovanja, vendar je umrla, preden je navedeni rok potekel. Tožnica kot njena dedinja bi smela terjati sklenitev prodajne pogodbe le, če bi druga toženka v razmerju do najemnice kršila svojo kontrahirno dolžnost iz četrtega odstavka 117. člena SZ, po katerem mora lastnik stanovanja najkasneje v 30 dneh po vloženi zahtevi za odkup stanovanje prodati upravičencu.

9. Razlogi izpodbijane sodbe ne omogočajo zanesljivega zaključka o tožničini aktivni legitimaciji. Druga toženka upravičeno očita protispisnost ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je tožnica v imenu svoje matere že novembra 2010 poslala zahtevo za odkup stanovanja. Dopis (priloga spisa A 18), na katerega se sklicuje sodba, namreč nosi datum 25. 10. 2010, druga toženka pa ga je, sodeč po predloženi fotokopiji poštne povratnice, tudi prejela že oktobra in ne šele novembra 2010. Tako ni jasno, katero listino iz korespondence pravdnih strank je imelo sodišče prve stopnje v mislih pri utemeljevanju navedene ugotovitve. Ker vsebine listinskega dokaza ni povzelo, sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Brez dvoma gre za odločilno dejstvo. Če tožničina pravna prednica ni zahtevala odkupa stanovanja od druge toženke, potem ta njena pravica ni mogla preiti na tožnico. Pravica do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti iz 117. člena SZ je namreč po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca in zato ne more biti predmet dedovanja. Stališče izpodbijane sodbe, da bi druga toženka morala najemnico obveščati o poteku in zaključku denacionalizacijskega postopka, je po navedenem nerelevantno in tudi materialnopravno zmotno, saj takšne obveznosti ne določa noben predpis. Šestmesečnega roka iz prvega odstavka 123. člena SZ za vložitev zahteve za odkup stanovanja pa si tožnica ne more podaljšati niti s sklicevanjem na domnevno neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Ta okoliščina ne predstavlja nobene ovire za vložitev zahteve niti za sklenitev prodajne pogodbe.

10. Sodišče druge stopnje je zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo glede druge toženke razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, kdaj, če sploh, je tožničina pravna prednica M. P. pri drugi toženki vložila zahtevo za odkup spornega stanovanja, nato pa, če bo potrebno, ugotoviti še druga relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Zbrane dokaze pa bo moralo sodišče tudi skrbneje oceniti, da bo novo sodbo mogoče preizkusiti.

O stroških postopka:

11. Prva toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožničini stroški za odgovor na to pritožbo glede na njeno nedopustnost niso bili potrebni, zato jih mora tožnica kriti sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pravica druge toženke do povračila njenih pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde, kar velja tudi za tožničine stroške za odgovor na to pritožbo. Odločitev o teh stroških je zato sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS/I, št. 18/1991 s spremembami in dopolnitvami