Jedro

Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je odločilen izid pravde. Vprašanje uporabe izjeme od pravila, da zaradi umika tožbe tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka in je toženi stranki dolžna povrniti njene stroške, je odvisno od pogoja, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v točkah 2, 3 in 4 izreka potrdi.

Tožeče stranke same nosijo svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v 1. točki izreka zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper prvo in drugotoženo stranko za plačilo glavnice in zamudnih obresti. V 2. točki izreka je s sodbo zavrnilo zahtevo tožečih strank za povrnitev stroškov postopka. V 3. in 4. točki izreka je plačilo stroškov postopka naložilo tožečim strankam, ki so dolžne prvotoženi stranki povrniti 36.307,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.3.2002 do plačila in drugotoženi stranki 36.307,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.3.2002 do plačila.

Tožeče stranke so se zoper sodbo in sklep pravočasno pritožile in uveljavljale pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagale, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prizna pravdne stroške oz. sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o umiku tožbe pravilno odločilo s sklepom (tretji odstavek 188. člena ZPP). O zahtevi tožečih strank pa s sodbo (2. točka izreka), namesto pravilno s sklepom. Tudi v primeru izdaje sodbe se namreč odločba o stroških šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), kar pomeni, da se v primeru odločitve o zahtevku s sklepom, o stroških odloči prav tako s sklepom. Navedena nepravilnost, na katero se tožeče stranke niti ne sklicujejo, pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost določitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), pri čemer vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke (prvi odstavek 163. člena ZPP). Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je odločilen izid pravde. Če stranka v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka v primeru ustavitve postopka z umikom tožbe je urejena v 158. členu ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

V konkretnem primeru so tožeče stranke tožbo, vloženo na sodišče dne 23.8.2000, umaknile in sicer zoper prvotoženo stranko z vlogo dne 19.10.2000 in zoper drugotoženo stranko dne 26.2.2002. Ob taki ugotovitvi je vprašanje uporabe izjeme od pravila, da zaradi umika tožbe tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka in da je toženim strankam dolžna povrniti njihove stroške, odvisno le od tega, ali je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je vsaka od toženih strank izpolnila zahtevek, ker iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je do umika prišlo ravno iz tega razloga.

Prvotožena stranka je v odgovoru na tožbo dne 9.10.2000 navedla, da je deponirana sredstva tožečim strankam vrnila takoj ob vložitvi tožbe. Iz dopisa Banke d.d. (priloga B4) izhaja, da so bila sredstva vrnjena dne 8.9.2000. Če bi tožeča stranka takoj po prejemu izpolnitve od prvotožene stranke umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko, prvotoženi stranki ne bi nastali stroški odgovora na tožbo. Ker pa je tožbo zoper prvotoženo stranko umaknila šele dne 19.10.2000, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 158. člena ZPP in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške odgovora na tožbo prvotožene stranke (3. točka izreka). Prvotožena stranka je v odgovoru na tožbo zahtevala povrnitev stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje in sicer za stroške sodne takse odgovora na pritožbo in materialne stroške. Zato je sodišče prve stopnje potrebne stroške prvotoženi stranki v višini 36.307,00 SIT pravilno odmerilo. V izreku je sicer po pomoti odpadel paricijski rok za plačilo, ki pa izhaja iz samega zakona. V primeru, če tožeče stranke stroškov prvotoženi stranki v paricijskem roku 8 dni ne bodo povrnile pa bodo v zamudi z izpolnitvijo in bodo morale v izvršbi plačati še zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila (prvi odstavek 279. člena ZOR).

Tudi drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo dne 11.10.2000 navedla, da je izpolnila obveznost do tožečih strank z nalogom Banki d.d., ki je nalog izvršila dne 10.10.2000, tožeče stranke pa so tožbo zoper drugotoženo stranko umaknile šele 26.2.2002, česar ni mogoče šteti kot takojšnji umik po izpolnitvi zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje tudi glede stroškov drugotožene stranke pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 158. člena ZPP in tožečim strankam naložilo, da drugotoženi stranki povrnejo stroške takse odgovora na tožbo, v paricijskem roku 8 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila (točka 4 izreka).

Glede na zgoraj navedeno posebna odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov tožečih strank po oceni pritožbenega sodišča niti ni bila potrebna, ni pa zato odločitev iz druge točke izreka napačna. Razlogovanje tožeče stranke v pritožbi glede njene obveznosti plačati takso za tožbo pa je v konkretnem primeru nerelevantno. Pomembno bi bilo le, če bi sodišče ugotovilo, da je tožbo umaknila takoj, ko je prejela izpolnitev. Le v tem primeru bi prišla v poštev izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP,ki pa v konkretnem primeru ni podana. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da Zakon o sodnih taksah v členu 32a določa, da ima stranka, ki plača takso za tožbo, potem pa tožbo umakne, v roku iz prvega odstavka 34. člena istega zakona, možnost zahtevati povrnitev polovice plačne takse. Zato pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati potrebnost plačila takse za vložitev tožbe, niso upoštevne.

Ker tožeče stranke s pritožbo zoper sklep o pravdnih stroških niso uspele, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.