Jedro

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Gre za načelo dispozitivnosti, saj le stranke določajo meje dela pravdnega sodišča. Sodišče je na ta tožbeni zahtevek vezano. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali pa kaj drugega, kot je zahtevala.

Zahtevek v procesnem pomenu je zahteva sodišču, da izda sodbo določene vsebine.

Dopustnost uporabe domače ali tuje valute je odvisna od tega, med katerimi osebami in kje poteka plačilo. Iz obojega izhaja, da je za stranke lahko odločilno, v kakšni valuti glasi zahtevek.

Zato je potrebno toženi stranki pritrditi, da je v danem primeru sodišče druge stopnje v sodbi prekoračilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 447,55 CHF z obrestmi, kakor se obrestujejo devizne vloge od 30.8.1979 dalje do plačila in na plačilo pravdnih stroškov.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. Pri tem je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zapisalo celotni izrek, upoštevaje tudi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Obsodilni del izreka je glasil na plačilo 1.118,39 CHF po tečaju veljavnem na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1979 dalje do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga, da revizijsko sodišče revizji ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zahtevek je glasil na švicarske franke in devizne obresti, prisojeno pa je bilo v dinarski valuti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1979 dalje do plačila. Po tečaju 1 CHF=78,80 SIT, znese glavnica 1.118,39CHF v protivrednosti 88.181,00 SIT in z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot pokaže izračun v znesku 1.660.662,00 SIT. Sodišče druge stopnje je tudi spregledalo, da ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj je tožnik vozil z veliko hitrostjo v kraju, kjer je hitrost omejena na 40 km/h, prehiteval je kolono vozil v križišču in spregledal, da je zavarovanec tožene stranke pravilno vključil smerni kazalec in že zavijal v levo. V ravnanju nasprotnega voznika zato ni zaslediti kršitev cestno prometnih predpisov in bi pravilna uporaba materialnega prava pomenila zavrnitev tožnikovega zahtevka.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka uveljavlja kršitev določb ZPP zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pred sodiščem druge stopnje (1.odstavek 2.člena ZPP v zvezi s 1.odstavkom 354.člena ZPP).

Tožeča stranka je tekom postopka svoj tožbeni zahtevek spreminjala, nazadnje na glavni obravnavi 30.4.1992 (l.št. 121) in zahtevala od tožene stranke plačilo 2.236,78 CHF z obrestmi, kakor se obrestujejo devizne vloge od 30.8.1979 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku do zneska 447,55 CHF s pripadki. Nato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsodilni del izreka glasil na znesek 1.118,39 CHF po tečaju na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1979 dalje do plačila in na pravdne stroške.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenega zahtevka (1.odstavek 2.člena ZPP). Gre za načelo dispozitivnosti, saj le stranke določajo meje dela pravdnega sodišča. Sodišče je na ta tožbeni zahtevek vezano. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali pa kaj drugega, kot je zahtevala (Ne eat iudex ultra et extra petita partium).

Ali je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko je namesto zahtevanih švicarskih frankov in deviznih obresti prisodilo protivrednost zneska 1.118,39 CHF po tečaju na dan plačila in zakonite zamudne obresti, je procesnopravno vprašanje. Zahtevek v procesnem pomenu je zahteva sodišču, da izda sodbo določene vsebine. Vsebina zahtevka pa je materialnopravo vprašanje. V danem primeru sta to Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 17/91-I) in Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS št. 1/91-I). Po prvem predpisu so edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije bankovci in kovanci, ki glasijo na denarno enoto tolar (2.člen). Zakon o deviznem poslovanju pa med drugim določa, kako se opravlja plačilni promet s tujino (členi 17-40). Res sta tako domača kot tuja valuta plačilni sredstvi (med ostalimi naštetimi v ZDP). Vendar je dopustnost uporabe domače ali tuje valute odvisna od tega, med katerimi osebami in kje poteka plačilo. Iz obojega izhaja, da je za stranke lahko odločilno, v kakšni valuti glasi zahtevek. Tudi pri zamudnih obrestih in višini obrestne mere so razlike, saj tolarske opravljajo tudi valorizacijsko nalogo. Zato je potrebno toženi stranki pritrditi, da je v danem primeru sodišče druge stopnje v sodbi prekoračilo tožbeni zahtevek, kar ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje (1.odstavek 394.člena ZPP) in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Ker sodišče druge stopnje pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje v izreku ni ohranilo tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, katerega je v obrazložitvi potrdilo, je bilo potrebno sodbo razveljaviti v celoti.

V ponovljenem postopku bo sodišče ponovno odločalo o obeh pritožbah v mejah postavljenega tožbenega zahtevka t.j. o zahtevku v švicarskih frankih s pripadki. Pri tem je potrebno pripomniti, da tožena stranka zahtevku v tuji valuti ni ugovarjala, in da je takšen zahtevek tožnika, ki je v času škodnega dogodka imel status zdomca in ob sojenju na prvi stopnji status tujca, dopusten tudi po veljavnem Zakonu o deviznem poslovanju (33. člen).