Jedro

Revizijsko sodišče na nobenega od dovoljenih, v prvem odstavku 370. člena ZPP določenih revizijskih razlogov, ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo strank. Ta mora biti zaradi tega obrazložena: stranka mora v reviziji pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise in v čem je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V sporu, ki se je pričel kot gospodarski spor med družbama B., d.o.o., ... in L., d.o.o., ... in se je po izbrisu družbe B., d.o.o. iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPpod) nadaljeval kot pravda med pravnim naslednikom izbrisane družbe A. G. kot tožnikom in družbo L., d.o.o. kot toženo stranko, je sodišče prve stopnje (i) razveljavilo v 1. in 3. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju Ig 97/00317 z dne 11. 6. 1997, (ii) ugotovilo obstoj terjatve tožeče proti toženi stranki v višini 12.560,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (iii) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 14.512,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (iv) terjatvi pravdnih strank pobotalo do višine 12.560,58 EUR in (v) višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ob zmotni presoji listin ali posredno izvedenih dokazov, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Povzema razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo izgubljenega dobička s poudarkom na dejstvu, da je tožena stranka prenehala z dobavo betona tožeči stranki ter te razloge komentira in pojasnjuje dejanske okoliščine, ki so po njegovem prepričanju ključnega pomena, a so bile zmotno ugotovljene. V nadaljevanju povzema še razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na povrnitev škode zaradi odpeljanega gramoza in za zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine. Na izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča se nanaša le tisti (zaključni) del revizije, v katerem tožeča stranka graja dejanski zaključek, da družba B. ni podpisala pogodbe o dolgoročnem medsebojnem sodelovanju z družbo B., d.o.o. z dne 4. 2. 1995 (to dejansko ugotovitev je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilno) in trdi nasprotno, sklicevaje se na 3. točko 8. člena Pogodbe in na Sporazum, ki sta ga 23. 11. 1995 sklenila družbi B. in L.; poudarja, da se je tožena stranka z njim zavezala družbi B. dobavljati beton za nemoteno proizvodnjo betonskih blokov in tlakovcev, s proizvodnjo, katerih je tožeča stranka pričela 27. 3. 1996, vendar je bila že prva dobava betona količinsko neustrezna (le 15,5 m³ namesto 33 m³), nato pa do 9. 4. 1996 sploh ni bilo nobene dobave, in sicer zato, ker tožeča stranka prve dobave ni plačala, plačala pa je ni zato, ker ji tožena stranka ni izstavila računa, pač pa je zahtevala plačilo brez računa v gotovini. Tudi v nadaljevanju je tožena stranka dobavljala le simbolične količine betona in nikoli 33 m³ dnevno, kolikor bi ga tožeča stranka potrebovala za nemoteno proizvodnjo. Zato je 10. 5. 1996 nadaljnje izdobave betona odpovedala. Tožena stranka je ne glede na to odpoved še do 30. 4. 1997, torej skoraj še leto dni, uporabljala „stvari“ tožeče stranke, ki jih je prejela v uporabo ob sklenitvi dogovora. Revident nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da konkretnega dogovora o količini betona, ki bi ga morala tožena stranka dobavljati pravni prednici tožnika, ni bilo, in da tudi ni bilo jasnega dogovora o delni prodaji betonskih izdelkov tožeče stranke preko trgovine tožene stranke. Jasnega dogovora namreč ne more biti, ker je bila prodaja odvisna od zbranih naročil kupcev pri toženi stranki. Nasprotuje tudi očitku v izpodbijani sodbi, da v zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička tožeča stranka ni zadostila trditveni podlagi in ni navedla vseh tistih pravotvornih dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da se je utemeljeno nadejala dobička, pa ga ni ustvarila zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Da to ne drži, je razvidno iz listin v spisu (priloge 11, 6, 7, 18, 17, 19, 12). V zvezi z razlogi pritožbenega sodišča za zavrnitev pritožbe glede odškodnine za odpeljani gramoz tožeča stranka izpodbija dejanski zaključek, da je tožena stranka gramoz kupila v stečajnem postopku nad družbo B. na javni dražbi, ki ga je pritožbeno sodišče upoštevalo kot pravilnega, ker ga tožena stranka ni prerekala, v reviziji tožeča stranka trdi, da je „vse v zvezi z lastništvom gramoza tožeča stranka že opisala“.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato stranka v reviziji ne more izpodbijati (nepravnomočne) sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče glede na navedeno ni smelo obravnavati vseh tistih revizijskih navedb (na 3. do 8. strani revizije), ki pomenijo grajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in mu očitajo zmotno uporabo materialnega prava. Nezadovoljen z odločitvijo prvostopenjskega sodišča je imel tožnik pravico njegovo sodbo izpodbijati s pritožbo (in je to pravico tudi izkoristil).

6. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnikove revizijske trditve, podane v okviru graje odločitve pritožbenega sodišča, konkretno glede izgubljenega dobička, da družba B. ni podpisala Pogodbe o dolgoročnem medsebojnem sodelovanju z dne 4. 2. 1995 ter revidentova argumentacija zmotnosti tega zaključka so v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP in zato neupoštevne. Enako velja glede revizijskih trditev, ki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam o neobstoju jasnega dogovora o količini betona, ki bi ga morala tožena stranka dobavljati tožeči stranki ter o delni prodaji betonskih izdelkov tožeče stranke preko trgovine tožene stranke. V delu revizije, ki se nanaša na odškodnino za odpeljani gramoz, pa tožnik iz istega razloga nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev, da je tožena stranka gramoz kupila v stečajnem postopku nad družbo B. 7. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da revizijsko sodišče na nobenega od dovoljenih, v prvem odstavku 370. člena ZPP določenih revizijskih razlogov, ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo strank. Ta mora biti zaradi tega obrazložena: stranka mora v reviziji pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise in v čem je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka tem zahtevam ni zadostila. Glede procesnih kršitev revizija razen uvodne navedbe, da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje, o tem revizijskem razlogu ne pove ničesar, domnevno zmotna uporaba določb 103. in 440. člena Obligacijskega zakonika ter 189. in 460. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa je, kot revident že v uvodu revizije izrecno opozarja, posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa, kot je bilo pojasnjeno že v 7. točki obrazložitve, v revizijskem postopku ni mogoče korigirati.

8. Revizija tožeče stranke je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).