Jedro

ZPIZ-2 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Pravno praznino ZPIZ-2 je potrebno zapolniti z analogijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (ugoditveni del II. tč. izreka o zakonskih zamudnih obrestih in IV. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 142,78 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 29. 12. 2014 in delno spremenilo prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 9. 2014, tako da je tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine v znesku 874,29 EUR na mesec od 12. 8. 2014 dalje (I. točka izreka).

Z II. točko izreka je tožencu odredilo plačilo razlike med že izplačanimi nižjimi zneski in priznanimi višjimi zneski starostne pokojnine od 12. 8. 2014 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razlik v pokojnini, in sicer: - za razlike v pokojnini za avgust, september in oktober 2014, ki za avgust znaša 22,94 EUR, za september in oktober 2014 pa 37,43 EUR, od 18. 11. 2014 dalje do plačila, - od razlik v pokojnini za preostale mesece (od novembra 2014 do maja 2016), ki do vključno decembra 2015 znašajo 37,43 EUR in od januarja 2016 po 37,70 EUR, pa od zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine v plačilo s prvim dnem v mesecu do plačila.

Kar je tožnik zahteval več ali drugače, torej plačilo zakonskih zamudnih obresti za avgust od višjega zneska, to je od 37,43 EUR že od 1. 9. 2014 do plačila, za september 2014 od zneska 37,43 EUR od 1. 10. 2014 do 17. 11 2014, za oktober 2014 od zneska 37,43 EUR od 1. 10. 2014 do 17. 11. 2014 in za obdobje od januarja 2016 do maja 2016 od višjega zneska, to je 43,55 EUR, od vsakega prvega v naslednjem mesecu dalje do plačila, je zavrnilo (III. točka izreka).

Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti 299,86 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper del II. točke izreka sodbe o zakonskih zamudnih obrestih in stroškovno odločbo (IV. točka izreka) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 197. člen ZPIZ-2 in določila OZ. Ne strinja se s stališčem sodišča, da 197. člen ZPIZ-2 ne ureja primera, ko je odločba neustrezna, temveč ureja le zamudo z izplačilom pokojninskih prejemkov na podlagi pravilne in izvršljive odločbe. Gre za specialno določbo za zakonske zamudne obresti, ki se uporablja v vseh primerih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti nastopi šele, če dajatev ni plačana v 60 dneh po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice. V obravnavanem primeru so bili prejemki, ki so zapadli po izvršljivi odločbi o priznani pravici, izplačani v roku 60 dni. Izvršljiva odločba je bila izvršena pravočasno. Višje odmerjena pokojnina je izvršljiva s pravnomočnostjo sodbe, ki je podlaga izplačilu razlike pokojnine. Za priznanje zakonskih zamudnih obresti ni podlage v 197. členu ZPIZ-2. Podana bi bila le, če razlike ne bi bile plačane v roku na podlagi sodbe. Sodna odločba o pravici do pokojnine v višjem znesku še ni izvršljiva, zato rok 60 dni za izpolnitev obveznosti niti ni pričel teči. Ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti v 299. členu OZ. Obveznosti po izvršljivi upravni odločbi so bile pravočasno izpolnjene, zato ni zamude. Obveznost za plačilo razlik v pokojnini pa je določena šele s sodbo. Do zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ni prišlo. Da lahko pride do zamude pri plačilu denarnih dajatev, mora obveznost najprej nastati. Gre za javno pravne dajatve, pri katerih lahko do zamude pride šele, če obveznost prej nastane. ZPIZ-2 več ne zagotavlja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti zaradi izdaje neustrezne odločbe, kot je to določal 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1. Namen zakonodajalca je jasen, sodišče pa ga je zaobšlo. Čeprav je bila izvršljiva odločba v sodnem postopku odpravljena oziroma spremenjena, do zamude ni prišlo. Sklicuje se na sodbo Psp 478/2015 z dne 14. 1. 2016. Judikati, ki jih izpostavlja sodišče, se ne nanašajo na primerljivo zadevo, ker ne gre za zakonske zamudne obresti od pokojninsko invalidskih dajatev.

Sodišču očita kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker II. točka izreka ni jasna in razumljiva. Ne strinja se niti s stroškovno odločbo. Četudi bi šlo za neznaten neuspeh, ni posebnih stroškov, ker pripravljalna vloga ni bila potrebna.

3. Tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov. Izpostavlja, da 197. člen ZPIZ-2 določa le rok za izplačilo pokojnine po izvršljivi upravni odločbi, ne ureja pa primera, ko je odločba spremenjena zaradi napačno odmerjene pokojnine. Obveznost toženca je obstajala od 12. 8. 2014 dalje, ko bi moral pravilno odmeriti pokojnino in jo izplačati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela II. točke izreka sodbe o dosojenih zakonskih zamudnih obrestih in odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka.1 Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),2 na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je jasen, razumljiv in ga je mogoče preizkusiti. Utemeljen je z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Na pritožbene navedbe je potrebno dodati predvsem naslednje.

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

6. Tožniku je bila z odločbo z dne 10. 9. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 29. 12. 2014 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 838,86 EUR od 12. 8. 2014 dalje. Izvršljiva je postala 18. 9. 2014. V predsodnem upravnem postopku niso bili upoštevani podatki o plačah za leto 1985, ker toženec z njimi ni razpolagal. Sodišče prve stopnje je upoštevaje manjkajoče podatke z neizpodbijanim delom sodbe z dne 2. 9. 2016 odmerilo višjo starostno pokojnino v znesku 874,29 EUR mesečno. Z delom sodbe, ki ni izpodbijan in je že pravnomočen, je odpravilo drugostopenjsko odločbo in delno spremenilo prvostopenjsko, tako da je tožniku dosodilo višjo starostno pokojnino od upokojitve 12. 8. 2014 dalje ter tožencu odredilo plačilo razlike med že izplačanimi zneski in s sodbo priznanimi višjimi zneski pokojnine ter plačilo zakonskih zamudnih obresti.

7. V pritožbenem postopku je sporno, ali je toženec dolžan tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti od razlik med v predsodnem postopku priznanim (in že izplačanim) nižjim mesečnim in s sodbo priznanim višjim mesečnim zneskom pokojninske dajatve.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Po naravi stvari so zamudne obresti plačilo za uporabo tujega denarja. So objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pogojene so z nastankom dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti.

Za terjatve civilnega prava zamudo ureja Obligacijski zakonik (OZ).3 Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, po 1. odstavku 378. člena OZ, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

Denarne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ostalih področij sistema socialne varnosti, so javnopravne narave. Uveljavljajo se po postopkih in na način, določenim v zakonu. Abstraktne zakonske pravice se konkretizirajo z izdajo posamičnega upravnega akta. Pravice se priznavajo in dajatve odmerjajo z upravnimi odločbami.

9. Zamudne obresti so delno posebej urejene le na področju obveznega pokojninsko invalidskega zavarovanja. V odnosu do OZ gre za specialno določbo 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)4, ki je po vsebini enaka 277. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)5. Če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je po 197. členu ZPIZ-2 dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, ki se odmerijo v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, od naslednjega dne po izteku tega roka. Pomeni, da je izvajalec obveznega zavarovanja dolžan plačati zakonske zamudne obresti, če priznanih dajatev ne izplača v 60-ih dneh od izvršljivosti odločbe. Do zamude v izpolnitvi denarne obveznosti po cit. določbi ZPIZ-2 pride torej s potekom 60 dni od izvršljivosti upravne odločbe. Po 1. odst. 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Sicer se mesečni zneski pokojninskih prejemkov glede na 4. odstavek 111. člena ZPIZ-2 izplačujejo najkasneje zadnji delovni dan v mesecu. Bodoče, z izvršljivo odločbo priznane pokojninske dajatve zapadejo v plačilo zadnji delovni dan v mesecu.

10. ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanja zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilnosti pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolne pravne praznine, ki jih je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo.

Toženkino stališče, da se tudi v dejanskem in (ali) materialnem smislu nepravilne ter nezakonite odločbe ter posledično (v predsodnem upravnem ali sodnem postopku) za nazaj priznane dajatve ali višje dajatve, zakonske zamudne obresti glede na 197. člen ZPIZ-2 lahko priznajo le od izvršljivosti naknadne (ustrezne) odločbe o priznanju dajatve oziroma celo od poteka 60-dnevnega roka od njene izvršljivosti, v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Ker ne zapolnjuje pravne praznine v ZPIZ-2, je tudi ustavno sporno. V ustavno pritožbenem postopku6 je že leta 2000 in ponovno 2002 prišlo celo do dvakratne razveljavljene zavrnilne sodbe Vrhovnega sodišča RS, tedaj sicer utemeljevane z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)7. Tako je že takrat posledično prišlo do spremembe dotedanje sodne prakse, ko je specializirano sodišče na vseh stopnjah, čeprav na različnih pravnih temeljih zavračalo akcesorne terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

11. Sodišče prve stopnje zato v obravnavani zadevi pravilno razloguje, da 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 pa ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. ZPIZ-2 več nima urejene posebne odškodninske odgovornosti, t. i. odškodnine v višini zamudnih obresti, kot jo je poznal ZPIZ-1 v 2. odstavka 276. člena. Zavod je bil po navedeni določbi, če je moral denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po sodbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan plačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločb. Z navedeno določbo je bila v bistvu uzakonjena dotedanja sodna praksa dosojanja zamudnih obresti iz naslova odškodnine, vendar zakonodajalec tovrstne norme v ZPIZ-2 ni vnesel, oz. je takšno ureditev iz neznanega razloga opustil. 12. Podnormiranost pravne urejenosti zakonskih zamudnih obresti ali odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, torej pravne praznine, je potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumenti.

Pravno praznino ZPIZ-28 je potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih9. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

13. Sicer že sodba pravilno izpostavlja, da so bile na nekaterih drugih področjih sistema socialne varnosti ob pomanjkanju ustrezne specialne ureditve, zakonske zamudne obresti dosojene zgolj na temelju OZ.10 To je le še razlog več za pozitivno odločitev o akcesorni denarni terjatvi v predmetni zadevi. Ni nobenega razumnega razloga, da bi se zakonske zamudne obresti na drugih področjih socialne varnosti, ki je pravno povsem podnormirano, priznavale, na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ne. Takšno sojenje bi bilo v nasprotju s 14. členom Ustave RS o enakosti pred zakonom in 22. členom Ustave RS o enakem varstvu pravic pred sodiščem.

V obravnavani zadevi se ni mogoče uspešno sklicevati na argumente iz sodbe Psp 478/2015 z dne 14. 1. 2016, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je bila pokojninska dajatev v predsodnem postopku pravilno odmerjena in v roku 60-dni od izvršljivosti tudi izplačana.

Odločitev pritožbenega sodišča

14. Glede na predhodno obrazloženo, ko je bila neustrezna odločba z dne 10. 9. 2014 o priznanju in odmeri starostne pokojnine, ki je postala izvršljiva 18. 9. 2014, in je 60-dnevni rok za izpolnitev obveznosti potekel 17. 11. 2014, v sodnem postopku spremenjena in tožniku za nazaj priznana višja starostna pokojnina, je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, kot jih je z izpodbijanim delom sodbe zakonito dosodilo že sodišče prve stopnje. Torej je dolžan plačati zakonske zamudne obresti, obračunane od razlik v pokojnini, ki bi v primeru ustrezne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, od poteka tega roka dalje do plačila, za zneske razlik v pokojnini, ki bi v primeru zakonite upravne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine v plačilo s prvim dnem v mesecu, do plačila.

Zaradi obrazloženega pritožba zoper del II. točke izreka glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti ne more biti uspešna. V tem delu jo je bilo potrebno kot neutemeljeno na temelju 353. člen ZPP zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stroški postopka

15. Pritožba tožene stranke ni utemeljena niti zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik v obravnavani zadevi ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (zavrnilna III. točka izreka), in da s tem v zvezi niso nastali posebni stroški. Posledično je na podlagi 3. odstavka 154. člen ZPP utemeljeno priznalo povrnitev zahtevanih stroškov v celoti. Torej tudi za pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2015. Na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP je zato potrebno potrditi stroškovni sklep prvostopenjske sodne odločbe.

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je potrebno hkrati odločiti, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene ob uporabi 165. člena ZPP v zvezi Odvetniško tarifo (OT),11 in sicer 250 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške (5 točk). Skupaj torej 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 117,04 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 142,78 EUR. Višje priglašeni stroški niso utemeljeni.

1 V preostalem je sodba že postala pravnomočna in ni predmet presoje pritožbenega sodišča. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 3 Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 6 Odločbi št. Up-219/97 z dne 13. 4. 2000 in št. Up-190/01-14 z dne 30. 5. 2002. 7 Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami. 8 ZPIZ-2 je začel veljati s 1. 1. 2013. 9 Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ, 1998, stran 145. 10 Na primer v Psp 480/2015 z dne 4. 2. 2016 in Psp 397/2015 je šlo za vračilih stroškov zdravljenja v tujini, Psp 128/2015 z dne 4. 6. 2015 za državno štipendijo, Psp 537/2009 z dne 17. 12. 2009 in Psp 294/2016 z dne 27. 10. 2016 za denarno socialno pomoč. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015.