Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1, postavilo na stališče, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke. Takšno stališče je napačno. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo, ki so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1, ker ji je z upoštevanjem znižanja starostne meje za 6 mesecev zaradi skrbi za otroke do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe.

Znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladu z zakonsko ureditvijo je namreč od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I., II., III., V. in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z dne 15. 1. 2014, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 9. 2011, nezakonita (točka I izreka), da tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala z dnem 7. 4. 2014, ampak ji še vedno traja (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 9. 2011, jo od dne 8. 4. 2014 do poziva na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, ji obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo bruto plače) po pogodbi o zaposlitvi ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka III izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja za dan 7. 4. 2014, vključno s prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in plačilom nadomestila plače (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 646,95 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (točka V izreka) in da tožena stranka krije svoje stroške postopka (točka VI izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (točko I., II., III., V. in VI. izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: novo sojenje), tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi datuma izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je tožena stranka izpolnila vse zakonske obveznosti in je upoštevala vsa dejstva in okoliščine, potrebne za presojo utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pred izdajo odpovedi je preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine s pomočjo računalniškega programa „pokojnina“, ki nudi iste podatke kot računalniški program Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ). Tožena stranka vztraja, da bo tožnica pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 4. odstavku 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izpolnila dne 26. 7. 2019, ko bo dopolnila 60 let starosti in 40 let, 10 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, brez upoštevanja dokupa. Iz predhodne pisne informacije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine z dne 15. 1. 2014 je razvidno, da bo tožnica izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 26. 9. 2018, le pod pogojem znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroke za 6 mesecev. Iz tega je tudi razvidno, da je tožnica uveljavljala znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke v trajanju 6 mesecev, česar pa tožena stranka pri svojem izračunu ni mogla vedeti. O tem dejstvu tudi ZPIZ posebej ne obvesti in tega bodočega negotovega dejstva tožena stranka tudi ni bila dolžna upoštevati. Tožena stranka je v okviru svojih zmožnosti preverila in ugotovila vsa dejstva, ki so in ki bi lahko vplivala na zakonitost in dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa ni bila dolžna upoštevati bodočega negotovega dejstva, morebitnega tožničinega uveljavljanja skrbi za otroke v trajanju 6 mesecev. Ni namreč gotovo, ali bi tožnica to uveljavila. Posledično za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila dolžna pridobiti njenega soglasja za odpoved. Sodišče prve stopnje se glede obveznosti tožene stranke sklicuje le na stališče sodne prakse, pri tem pa ne navede posameznih judikatov, iz katerih naj bi takšna praksa izhajala. Izpodbijana sodba tako glede odločilnih dejstev nima razlogov in se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo, zato je odločitev glede na obrazložitev mogoče preizkusiti.

Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici dne 15. 1. 2014. Tožnica je v postopku uveljavljala, da je kot delavka pred upokojitvijo varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je menila, da ji do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka manj kot pet let pokojninske dobe. Predložila je predhodno pisno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine z dne 15. 1. 2014, izdano s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), iz katere izhaja, da bo tožnica izpolnila pogoje za starostno upokojitev po določbi 27. člena v zvezi z določbo 28. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji) dne 26. 9. 2018. Pri izračunu se je upoštevalo znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke, v trajanju 6 mesecev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo po 1. odstavku 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13, in nadaljnji), ker ji je, z upoštevanjem znižanja starostne meje za 6 mesecev zaradi skrbi za otroke, do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do 5 let pokojninske dobe. Tožena stranka tega ni upoštevala in od tožnice ni pridobila pisnega soglasja za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Skladno s takšno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2014 že iz tega razloga nezakonita in je posledično delno ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi priznanja delovnega razmerja za dan 7. 4. 2014, vključno s prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in plačilom nadomestila plače (IV. točka izreka), ni pritožbe, zato je sodba v tem delu postala pravnomočna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka podatkov o izračunu, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za starostno upokojitev, od ZPIZ-a ni pridobila, je pa za tožnico izračunala izpolnjevanje pogojev po svojem programu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnica pridobila pravico do starostne pokojnine dne 26. 7. 2019, v primeru, da bi uveljavljala znižanje starostne meje zaradi uveljavljanja skrbi za otroke, pa bi to pravico pridobila dne 26. 9. 2018, kot enako izhaja iz izračuna tožene stranke (B/3) in izračuna ZPIZ-a (A/1), kar pa je v obdobju manj kot 5 let glede na dne 15. 1. 2014 podano odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1 v zvezi s prehodno določbo 226. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let (v letu 2014 starost 55 let) ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe, brez njegovega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2, 28. člen ZPIZ-2 pa ureja znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1, postavilo na stališče, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča napačno. V skladu s takšnim stališčem je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo po 1. odstavku 114. člena ZDR-1, ker ji je z upoštevanjem znižanja starostne meje za 6 mesecev zaradi skrbi za otroke do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe, to je 4 leta, 8 mesecev in 14 dni in bi tožena stranka zato pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala pridobiti tožničino soglasje.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevah Pdp 1494/2014 z dne 15. 3. 2015 in Pdp 1138/2014 z dne 18. 3. 2015. V skladu z zakonsko ureditvijo je namreč od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Na takšno stališče se je Vrhovno sodišče RS postavilo v zvezi z upoštevanjem dodane dobe (193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.), vendar ga je mogoče upoštevati tudi v konkretnem primeru, saj je tako uveljavljanje dodane dobe, kot tudi znižanje starostne meje, odvisno od volje zavarovanca (glej sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 161/2014 z dne 8. 12. 2014). Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec namreč zgolj na podlagi takšnih objektivnih okoliščinah, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče upoštevati.

Glede na ugotovitev, da bi tožnica pridobila pravico do starostne pokojnine dne 26. 7. 2019, brez upoštevanja starostne meje zaradi uveljavljanja skrbi za otroka, tožnica ne spada v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo, ki so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1, saj v obdobju 5 let po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še ne bo izpolnila pogojev za starostno upokojitev.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo po 1. odstavku 114. člena ZDR-1, česar tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (351. člen v zvezi s 355. členom ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenega materialnopravnega stališča, sporna dejstva, ki se nanašajo na odpovedni razlog, preizkusiti po vsebini in v tej zvezi izvesti dokaze, ki sta jih predlagali stranki. Po presoji, ali je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa bo o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločalo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).