Jedro

Vendar pa se okoliščine te zadeve bistveno razlikujejo od okoliščin, v katerih je bil izdan sklep SEU v zadevi C-58/23 z dne 27. 9. 2023, saj je tridnevni rok za tožbo v tej zadevi v celoti tekel (in se iztekel) med delovniki. Ker imajo države članice v zvezi z določanjem razumnih rokov in drugih potrebnih pravil za uveljavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito do učinkovitega pravnega sredstva procesno avtonomijo, v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev načelo lojalne razlage.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče je 21. 11. 2023 prejelo tožbo tožnika, s katero želi odpravo sklepa tožene stranke št. 2142-466/2020/27 (121-11) z dne 9. 11. 2023, s katerim je bila zavržena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka sklepa) in sklenjeno, da bo na podlagi Uredbe Dublin III1 predan Zvezni republiki Nemčiji kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje (2. točka izreka sklepa). S 3. točko izreka sklepa je bilo odločeno o časovnem poteku izvršitve predaje. Tožnik v tožbi trdi, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit, saj bi morala tožena stranka o njegovi prošnji odločiti vsebinsko. Tožnik živi v Republiki Sloveniji, kjer je središče njegovih življenjskih aktivnosti. Uči se slovenskega jezika in se želi vključiti v slovensko družbo.

2. Tožena stranka je tožbi obrazloženo nasprotovala. V odgovoru na tožbo je navedla, da je o tožnikovi prošnji odločila na podlagi Uredbe Dublin III ter na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

3. Tožba je prepozna.

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za odločitev o predaji tej državi in odločitev o časovnem poteku predaje pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

5. V skladu z drugim odstavkom 70. člena ZMZ-1 se zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve, o tožbi pa odloča naslovno sodišče (prim. prvi odstavek 70. člena ZMZ-1). Na podlagi petega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni določeno drugače. ZMZ-1 posebnih določb v zvezi s tekom rokov ne vsebuje, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) pa roke in institut vrnitve v prejšnje stanje ureja v 23. in 24. členu. Za obravnavano zadevo je relevanten prvi odstavek 23. člena ZUS-1, ki določa, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki.

6. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače, pa so za to zadevo pomembne tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o teku rokov. V drugem odstavku 111. člena ZPP je določeno, da se, če je rok določen po dnevih, ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 111. člena ZPP). Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP). Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP).

7. Če je tožba vložena prepozno, jo sodišče s sklepom zavrže (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Iz vročilnice v spisu, ki se nanaša na to zadevo, in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, izhaja, da je bil sklep, ki je predmet te tožbe, skupaj s prevodom, tožnikovemu pooblaščencu2 vročen v ponedeljek 13. 11. 2023. V skladu s predhodno navedenimi določbami ZMZ-1, ZUS-1 in ZPP je rok za vložitev tožbe pričel teči v torek 14. 11. 2023, iztekel pa se je v četrtek 16. 11. 2023. 9. Tožbo v tej zadevi je tožnikov pooblaščenec oddal po pošti priporočeno v petek 17. 11. 2023, kar pomeni, da je bila vložena po izteku tridnevnega roka iz drugega odstavka 70. člena ZMZ-1. Tožba tudi ne vsebuje kakršnihkoli navedb ali drugih okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko (vsaj smiselno) štelo, da je tožnik hkrati s tožbo zaradi zamude roka za vložitev tožbe podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 24. členu ZUS-1, niti ni takšnega predloga podal kasneje.

10. Sodišče pri presoji pravočasnosti obravnavane tožbe tudi ni spregledalo prava EU, zlasti ne odločitev SEU3 v zvezi z razlago 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev),4 v skladu s katero morajo biti določbe ZMZ-1 o postopku za priznanje in odvzem mednarodne zaščite (prim. drugi odstavek 1. člena ZMZ-1), kar torej velja tudi za določbe o pravnih sredstvih zoper odločitve tožene stranke sprejete na podlagi ZMZ-1. Vendar pa se okoliščine te zadeve bistveno razlikujejo od okoliščin, v katerih je bil izdan sklep SEU v zadevi C-58/23 z dne 27. 9. 2023,5 saj je tridnevni rok za tožbo v tej zadevi v celoti tekel (in se iztekel) med delovniki.6 Ker imajo države članice v zvezi z določanjem razumnih rokov in drugih potrebnih pravil za uveljavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito do učinkovitega pravnega sredstva procesno avtonomijo,7 v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev načelo lojalne razlage.

11. Končno pa tudi ni mogoče spregledati, da tožnik ne v tožbi ne kasneje ni podal nobenih navedb o tem, da v roku za vložitev tožbe dejansko ne bi mogel učinkovito izvršiti svojih procesnih pravic oz. realizirati procesnih jamstev, ki jih ima kot prosilec za mednarodno zaščito v skladu s slovenskim pravom in pravom EU,8 in zato ne vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Glede na to se tudi sodišču rok iz drugega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne zdi dejansko nezadosten ter s tem tudi ne v neskladju z Ustavo, o čemer je sicer sodišče prav zaradi zgoraj izpostavljene odločitve SEU opravilo poseben razmislek. Pri tem je ugotovilo, da iz konkretne zadeve ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da določba drugega odstavka 70. člena ZUS-1 ni ustavno skladna in da je zato treba ta postopek prekiniti in zahtevati presojo ustavnosti. Rok, določen v drugem odstavku 70. člena ZUS-1, je v konkretni zadevi tekel tri delovne dni, postopki v zvezi s pravico do mednarodne zaščite pa naj bi se tako v interesu prosilcev kot v javnem interesu vodili hitro oz. pospešeno, kar pomeni, da tridnevni rok za tožbo ni nerazumen.

12. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo, kot prepozno zavrglo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Vročitev po pooblaščencu (PIC) je bila pravilna (prim. 54., 87. in 88. člen ZUP). 3 Gre za sklep SEU v zadevi C-58/23 z dne 27. 9. 2023 ter tudi za sodbo SEU v zadevi C-651/19 z dne 9. 9. 2020. 4 T. i. Procesna direktiva II. 5 Predlog za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi seje nanašal na razlago člena 46(4) Procesne direktive II, ki pravi, da države članice določijo razumne roke in druga potrebna pravila za uveljavljanje pravice prosilca do učinkovitega pravnega sredstva v skladu z odstavkom I, roki pa prosilcem ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti takega uveljavljanja. 6 Dodatna razlikovalna okoliščina je, da gre v konkretni zadevi za tožbo zoper sklep, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena (kar pomeni, da o njej ni bilo vsebinsko odločeno), v zadevi C-58/23 pa je šlo za tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena kot očitno neutemeljena, rok za tožbo pa je določen v prvem odstavku 70. člena ZMZ-1. Glede na vsebino 46. člena Procesne direktive II, ki pravi, da morajo države članice pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zagotoviti tudi zoper odločbo, izdano v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vključno z odločbo o nedopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2), ki ureja nedopustne prošnje, omenjena razlikovalna okoliščina za razmislek o vplivu sklepa SEU v zadevi C-58/32 na konkretno zadevo ni bistvena. 7 Prim. sodbo SEU v zadevi C-651/19 z dne 9. 9. 2020, točka 33. in 34. 8 Npr. dostopa do informacij v upravnem spisu, pravica do tolmača, pravne pomoči in zastopanja …