Jedro

Nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi – pri parc. št. 331/1 ter 322/2 takšno oviro predstavlja ugotovljeno dejstvo, da gre pri teh za zazidana stavbna zemljišča, pri parc. št. 663/2 (tj. relevantnem delu parc. št. 663/1) pa ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v lasti fizične osebe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kamnik je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločila, da mora A. (v nadaljevanju A.) v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe izročiti v korist upravičenki do denacionalizacije B. B., roj. ..., roj. ..., umrli ..., državljanki SR Slovenije in jugoslovanski državljanki od ... do ..., obveznice v znesku 37.398,98 DEM (1. točka izreka), da se navedene obveznice izročijo kot plačilo odškodnine za podržavljene nepremičnine, katerih zaradi izkazanih ovir ni mogoče vrniti v naravi, in sicer za parc. št. 331/1, 322/2, 1439/1 ter 663/1, vse k. o. ... (2. točka izreka), da je z izdajo te odločbe o denacionalizacijskem zahtevku B. B., podanem pri prvostopenjskem organu, odločeno v celoti (3. točka izreka), da se kot skrbnika za poseben primer, kateremu se izroči denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje, določi C. C., odvetnika v odvetniškem društvu Č. (4. točka izreka), ter da stroški postopka niso zaznamovani (tudi navedena točka izreka je označena kot 4. točka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da so za vračilo parcel, ki so predmet denacionalizacije, v naravi izkazane ovire po tretjem odstavku 16. člena in drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Na parc. št. 331/1 stoji poslovni objekt z dostopno potjo in je v lasti D., na parc. št. 322/2 stoji objekt v lasti E., parc. št. 1439/2 in večji del parc. št. 1439/1 sta del kategorizirane občinske ceste ..., po preostalem delu slednje parcele poteka dostopna pot do gozdnih zemljišč, parc. št. 660/2 ter 663/2 sta v lasti fizične osebe. Glede višine odškodnine je prvostopenjski organ upošteval ZDen in Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) ter Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Prvostopenjski organ tudi nima razloga za dvom v predložena izvedeniška mnenja, niti pravne podlage, da bi odškodnino računal po realni tržni vrednoti nepremičnin, kot to zahteva tožeča stranka.

3. Tožena stranka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V zvezi z ovirami za vrnitev parc. št. 331/1, 322/2 in 663/1 v naravi tožena stranka dodatno pojasnjuje, da je bila tožeči stranki že med postopkom na prvi stopnji večkrat dana možnost, da se izjasni o ugotovitvah prvostopenjskega organa in predlaga dopolnitev postopka oz. nove dokaze. Da so podane ovire, je bilo pojasnjeno v Dopolnitvi poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, na katerega je tožeča stranka podala pripombe, kjer pa se je zgolj pavšalno sklicevala na predhodne pripombe in ni bolj specifično izpodbijala ovir za vračilo v naravi (temveč je izpodbijala zgolj izračun odškodnine). Glede na navedeno tožena stranka meni, da je tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na podrobnejše izpodbijanje teh ovir, v skladu z 232. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s 6. členom ZDen prekludirana. Ne glede na navedeno tožena stranka poudarja, da je tako dejansko stanje kot pravno podlago v luči obstoja ovir za vračilo v naravi prvostopenjski organ tako tekom postopka kot v izpodbijani odločbi povsem jasno obrazložil. Tožeča stranka je prekludirana tudi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izpodbijanje izvedeniških ugotovitev, saj teh tekom postopka ni izpodbijala niti ni podala nikakršnih novih predlogov za dopolnjevanje postopka, pač pa je izpodbijala zgolj izračun odškodnine. Tožeča stranka je prekludirana tudi z očitki, ki se nanašajo na dejansko rabo parc. št. 331/1 v času podržavljenja, saj tudi teh predhodno ni uveljavljala.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tekom postopka se je ves čas obrazloženo zavzemala za vračilo nepremičnin v naravi, drugačna ugotovitev tožene stranke je protispisna. Izpodbijana odločba je v zvezi z razlogi, zakaj vrnitev v naravi ni mogoča, preskopa in je ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje s tem v zvezi je nepopolno ugotovljeno, kot podlaga odločitve je zmotno uporabljen 32. člen ZDen. Poročila, izdana tekom postopka, so z vidika možnosti preizkusa izpodbijane odločbe brezpredmetna.

5. Tožeča stranka je tekom postopka ugovarjala tudi višini ocenjene vrednosti nepremičnin in zahtevala ponovno oceno (dopolnitev izvedenskega mnenja ali pridobitev novega), čemur upravni organ neutemeljeno in brez argumentirane obrazložitve ni sledil. Pripomb tožeče stranke upravni organ ni posredoval izvedencu, temveč je o njihovi ne/utemeljenosti odločil sam, s čemer je zagrešil procesno kršitev, kršena je bila tudi pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navedba drugostopenjskega organa, da tožeča stranka ni predlagala dopolnitve postopka in je s tem prekludirana, je protispisna. Parc. št. 331/1 bi morala biti obravnavana kot stavbno zemljišče, ugotovitve upravnega organa, da je bila ta parcela ob nacionalizaciji travnik, ni mogoče preizkusiti. Odškodnina je posledično določena v prenizkem znesku. Enako velja tudi za parc. št. 322/2, saj bi glede na lego te nepremičnine (v starem mestnem jedru ...) moralo pravilno vrednotenje prikazati ustrezno višjo vrednost. Neutemeljeno je sklicevanje upravnega organa na 25. člen ZDen. Tožeča stranka je že tekom postopka ugovarjala tudi vrednotenju parc. št. 663/1. Vse izračunane ocene oz. odškodnine so nepravilne. Do tega se upravni organ v izpodbijani odločbi ni obrazloženo opredelil, kar predstavlja kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo treba določiti novega izvedenca, za kar se je tožeča stranka tudi zavzemala. V primeru prejema odškodnine namesto vrnitve premoženja v naravi je upravičenec _de facto_ oškodovan, s čemer je poseženo v njegovo pravico do lastnine iz 33. člena Ustave. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče, v kolikor izpodbijane odločbe ne bo odpravilo že iz predstavljenih razlogov, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, saj je ZDen, skupaj z Odlokom in Navodilom, v zvezi z izplačilom odškodnine namesto vračila premoženja upravičencem denacionalizacije v naravi protiustaven.

6. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter dodatno pojasnjuje svoja stališča v zadevi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

9. Sodišče je bilo tekom postopka seznanjeno, da je tožnik F. F. umrl. Po njem sta v postopek kot dedinji vstopili 1. in 2. tožnica.

10. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 1794/2021 z dne 24. 1. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, v zvezi s vprašanji, o katerih je treba presoditi v predmetni zadevi, pa obstoji obširna praksa naslovnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku.

11. Sodišče je v zadevi dne 23. 2. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležila tožeča stranka (tožnikovi dedinji – 1. in 2. tožnica po pooblaščencu) ter stranka z interesom A. (po pooblaščenki). Tožena stranka je sodišču sporočila, da se glavne obravnave ne bo udeležila, soglašala je, da se ta opravi v njeni nenavzočnosti.

12. Na izrecno vprašanje sodnika tožeča stranka in stranka z interesom na glavni obravnavi sestavi sodišča nista ugovarjali.

13. Pooblaščenec tožeče stranke je na glavni obravnavi izpostavil, da si tožeča stranka prvenstveno prizadeva za vrnitev nepremičnin v naravi. Prvotno je šlo v postopku tudi za ..., ki ga tožeča stranka ni dobila vrnjenega v naravi, zato si prizadeva, da bi ji bile na ta način vrnjene vsaj predmetne nepremičnine. Podrejeno je pooblaščenec tožeče stranke izpostavil, da so nepremičnine v dobri legi, ocenjena vrednost teh pa je neprimerna. Pooblaščenka stranke z interesom A. je na glavni obravnavi izrazila prepričanje, da je odškodnina glede na temelj podržavljenja in stanje nepremičnin ob podržavljenju pravilno izračunana, glede na predpise, ki se v postopkih denacionalizacije uporabljajo za ugotavljanje vrednosti premoženja.

14. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listini, ki sta priloga tožbe na list. št. A1 in A2, ter v upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ v denacionalizacijskem postopku, vodenem na zahtevo pok. tožnika kot vlagatelja, odločil o vrnitvi premoženja upravičenke do denacionalizacije B. B. (o katerem ni bilo že odločeno v drugih postopkih). V zadevi je v bistvenem sporno, ali so izkazane ovire za vrnitev nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka, v naravi (oz., ali je izpodbijano odločbo s tem v zvezi mogoče preizkusiti), sporna je tudi z izpodbijano odločbo določena višina odškodnine za te nepremičnine. V tem okviru tožeča stranka zatrjuje tudi neustavnost ureditve v ZDen in podzakonskih predpisih, ki se nanaša na določitev odškodnine za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi.

17. Iz 2. člena ZDen izhaja splošno načelo v denacionalizacijskih postopkih, ki kot prvenstveno obliko denacionalizacije določa vrnitev premoženja v naravi. Zgolj, če ta ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (2. člen ZDen). V predmetni zadevi so predmet denacionalizacije nepremičnine. Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZDen se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. ZDen ovire za vrnitev premoženja v naravi določa v več členih, med drugim v za predmetno zadevo relevantnih tretjem odstavku 16. člena ter drugem odstavku 32. člena. V tretjem odstavku 16. člena ZDen je tako določeno, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. V drugem odstavku 32. člena ZDen pa je določeno, da se ne vračajo tudi podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca.

18. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja dovolj jasno, zakaj naj nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, ne bi bilo mogoče vrniti v naravi - odločbe naj v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče s tem povezanim tožbenim očitkom utemeljenosti ne priznava.

19. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v njej jasno navedel pravno podlago, ki za konkreten primer opredeljuje ovire za vrnitev premoženja v naravi, tj. tretji odstavek 16. člena in drugi odstavek 32. člena ZDen. Prvostopenjski organ je ravno tako za vsako od nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, konkretno navedel ugotovljeno dejansko stanje, ki ustreza navedeni pravni podlagi. Za sporno parc. št. 331/1 je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tako navedel, da na njej stoji poslovni objekt z dostopno potjo, ki je v lasti D., ter da navedena parcela obsega pot v izmeri 342 m2, funk. obj. v izmeri 129 m2, funk. obj. v izmeri 205 m2 ter dvorišče v izmeri 527 m2. Za parc. št. 322/2 je prvostopenjski organ navedel, da na njej stoji objekt v lasti E., ter da ta parcela predstavlja stavbišče v izmeri 194 m2. Za parc. št. 663/2 (ki predstavlja del parc. 663/1, ki upravičenki še ni bil vrnjen – op. sodišča) pa je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navedel, da je v lasti fizične osebe. V zvezi z vsem navedenim se prvostopenjski organ sklicuje še na potrdilo o namenski rabi zemljišča, z dne 9. 3. 2010, izdano s strani D., ter na aktualno stanje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru. Sodišče sodi, da iz tako podane obrazložitve izhaja tako ugotovljeno dejansko stanje kot razlogi, ki (ob sklicevanju na ustrezno pravno podlago) utemeljujejo odločitev upravnega organa, da navedenih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi – pri parc. št. 331/1 ter 322/2 takšno oviro predstavlja ugotovljeno dejstvo, da gre pri teh za zazidana stavbna zemljišča, pri parc. št. 663/2 (tj. relevantnem delu parc. št. 663/1) pa ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v lasti fizične osebe. Ugotovitev navedenih dejstev po presoji sodišča nedvomno izhaja iz predstavljene obrazložitve izpodbijane odločbe, slednja pa zgolj zato, ker upravni organ v njej ni citiral celotnega besedila 32. člena ZDen (kot je to storila tožeča stranka v tožbi), ni nejasna ali nezmožna preizkusa. S tem povezani tožbeni očitki po presoji sodišča tako niso utemeljeni.

20. Sodišče ob tem dodaja, da je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe izdelal Poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, z dne 26. 8. 2019 (v nadaljevanju Poročilo), dne 31. 1. 2020 pa še dopolnitev tega poročila (v nadaljevanju Dopolnitev poročila). V navedenih dokumentih je prvostopenjski organ jasno navedel, da v zvezi z vračanjem predmetnih nepremičnin obstojijo ovire za vračilo v naravi, pri čemer je (v enakem obsegu kot v izpodbijani odločbi) tudi pojasnil dejansko stanje in pravne podlage s tem v zvezi ter navedel, da bo predmetno zadevo zaključil ob upoštevanju navedenega. Tožeča stranka je v pripombah na poročilo zgolj pavšalno navedla, da je plačilo odškodnine utemeljeno pri parc. št. 1439/1 ter 1439/2, _„pri ostalih parcelah, ki so predmet postopka, pa ni razvidno, zakaj naj jih ne bi bilo mogoče vrniti v naravi“_; tudi v pripombah na Dopolnitev poročila s tem v zvezi ni navajala ničesar dodatnega. Tožeča stranka tako pred izdajo izpodbijane odločbe ni konkretizirano navajala nobenih dejstev ali predlagala kakršnihkoli dokazov, usmerjenih v izkazovanje, da ovire za vrnitev v naravi, kot jih je ugotovil upravni organ, niso podane. Takšnih dejstev ali dokazov tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP, brez da bi to opravičila, posledično ni bila upravičena navajati v pritožbenem postopku, v skladu z 52. členom ZUS-1 pa tudi ne v tožbi, saj je z njihovim navajanjem prekludirana. Sodišče ob navedenem pripominja, da tožeča stranka tudi v tožbi sicer ne zatrjuje (še manj pa dokazuje), da parc. št. 331/1 ter 322/2 ne predstavljata zazidanih stavbnih zemljišč (v III. razdelku tožbe celo navaja, da je bila parc. št. 331/1 že ob podržavljanju stavbno zemljišče) ali pa da parc. št. 663/2 (kot še nevrnjen del parcele 663/1) ne bi bila v lasti fizične osebe (v zvezi s slednjo parcelo tožeča stranka zatrjuje, da ne gre za stavbno zemljišče, kar pa je nerelevantno, saj iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je ovira za vrnitev te nepremičnine v naravi njeno lastništvo s strani fizične osebe). Po povedanem sodišče sodi, da tožbeni očitki, ki se nanašajo na neizkazanost ovir za vrnitev nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, v naravi, niso utemeljeni.

21. Tožeča stranka izpodbijano odločitev napada tudi v delu, ki se nanaša na višino priznane odškodnine. Skladno s prvim odstavkom 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Smiselno enako izhaja tudi iz 2. člena Navodila, ki je bilo sprejeto na podlagi prvega in drugega odstavka 85. člena ZDen.

22. Tožeča stranka kot sporno izpostavlja, da je za nepremičnino parc. št. 331/1 prvostopenjski organ upošteval, da je bila v času podržavljenja travnik, pri čemer pa ni navedel, na podlagi katerih dokazov je sprejel tak zaključek. Tožeča stranka zatrjuje, da bi moral upravni organ izhajati iz ugotovitve, da je bila nepremičnina stavbno zemljišče. 23. Sodišče vezano na navedeno najprej ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe jasno izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bila parc. št. 331/1 ob podržavljenju travnik. Enako ugotovitev je prvostopenjski organ še pred izdajo izpodbijane odločbe zapisal tudi v Poročilo, ki je bilo tožeči stranki posredovano v podajo pripomb. V pripombah zoper Poročilo je tožeča stranka v zvezi s parc. št. 331/1 navedla, da _„dvomi, da je ta parcela ob podržavljenju dejansko predstavljala travnik, saj je parcela locirana v starem mestnem jedru ..., v bližini železniške postaje. Zato vlagatelj meni, da je treba opraviti vrednotenje po načelih za vrednotenje stavbnih zemljišč, stavbna zemljišča pa na tej lokaciji danes predstavljajo tržno vrednost v višini najmanj EUR 100/m2“._ Vezano na tako podano pripombo je prvostopenjski organ v Dopolnitvi poročila pojasnil, da je vpogledal v Potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja za leto 1946, ki ga je v letu 1992 izdelala Geodetska uprava ... na zahtevo odvetnika F. F. (pooblaščenca tožeče stranke ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo – op. sodišča), ter ugotovil, da iz tega potrdila izhaja, da je bila navedena parcela ob podržavljenju opredeljena kot travnik (enako z vpogledom v navedeno listino, ki je del upravnega spisa zadeve, ugotavlja tudi sodišče). Tožeča stranka je v pripombah na Dopolnitev poročila vezano na stališče, da je navedena parcela ob podržavljenju predstavljala travnik, lokacija parcele pa naj se ne bi upoštevala, navedla: _„K temu upravičenka daje v pomislek, da je kljub dejstvu, da je parcela v času podržavljenja bila travnik, potrebno pri njenem vrednotenju upoštevati lego parcele...“_. Sodišče ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni konkretizirano navajala nobenih dejstev ali predlagala kakršnihkoli dokazov, usmerjenih v izkazovanje, da parc. št. 331/1 v času podržavljenja ni bila travnik. Ravno nasprotno – tožeča stranka je v pripombah na Dopolnitev poročila celo sama navedla, da je bila sporna parcela v času podržavljenja travnik, pri tem pa vztrajala (zgolj), da je treba njeno vrednost ne glede na navedeno ugotavljati ob upoštevanju lege te parcele. Da je bila parc. št. 331/1 v času podržavljenja travnik, pa (kot že navedeno) izhaja tudi iz listine v upravnem spisu, ki jo je pribavil (tedanji) pooblaščenec tožeče stranke. Glede na takšen tek upravnega postopka sodišče sodi, da prvostopenjski organ ugotovitve, da gre pri navedeni parceli za travnik, v izpodbijani odločbi ni bil dolžan posebej utemeljevati – to dejstvo pred izdajo izpodbijane odločbe namreč med strankami očitno ni bilo (več) sporno. Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi v stališču, da tožeča stranka v pritožbenem postopku v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP ni bila upravičena navajati novih (drugačnih) dejstev ali dokazov v zvezi s stanjem navedene nepremičnine, ki jih pred izdajo izpodbijane odločbe ni navajala in predlagala (tega pa tudi ni opravičila), v skladu z 52. členom ZUS-1 pa teh ne more uspešno navajati niti v tožbi, saj je s tem prekludirana. Po povedanem sodišče sodi, da sta upravna organa upravičeno štela, da je bila parc. št. 331/1 v času podržavljenja travnik. Posledično so neutemeljeni tožbeni očitki tožeče stranke o neustrezno ugotovljeni odškodnini za navedeno parcelo, ki temeljijo na (napačnem) izhodišču tožeče stranke, da bi se navedena parcela morala šteti za stavbno zemljišče. 24. Tožeča stranka dalje uveljavlja tudi neustrezno vrednotenje parc. št. 322/2 ter 663/1 (še nevrnjen del te parc. št. sedaj predstavlja parc. št. 663/2 – op. sodišča). Meni, da bi morala biti pri prvonavedeni nepremičnini upoštevana njena lega in bi morala biti odškodnina določena v višini vsaj 100 EUR/m2, pri drugonavedeni nepremičnini pa bi morala biti vrednost vsaj 3,6 EUR/m2. Tožeča stranka meni, da se prvostopenjski organ ni bil upravičen sklicevati na pridobljeno izvedensko mnenje in lastne izračune, tega tudi ni obrazložil, organ bi moral postaviti neodvisnega izvedenca.

25. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri določanju odškodnine za nepremičnino parc. št. 322/2 upošteval izvedeniško mnenje, št. ... z dne 23. 3. 2006, ki ga je izdelala sodna cenilka in izvedenka gradbene stroke G. G., pri določanju odškodnine za parc. št. 663/2 pa je upošteval identifikacijski izkaz, ki ga je leta 2005 izdelal H., d. o. o., iz ..., ter vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč, ki je bila dopolnjena skladno z Odlokom in Navodilom. Izpodbijana odločba vsebuje tudi izračun odškodnine za obe sporni nepremičnini. Navedena izhodišča za določitev odškodnine je prvostopenjski organ predstavil že v Poročilu. Pooblaščenec tožeče stranke je po prejemu poročila na prvostopenjski organ naslovil dve prošnji za podaljšanje roka za podajo pripomb na Poročilo, pri čemer je v zadnje poslani prošnji navedel, da so se njegove stranke odločile pri cenilki naročiti mnenje o ustreznosti v Poročilu navedenih vrednosti. Prvostopenjski organ je sledil predlogu tožeče stranke in rok za podajo pripomb podaljšal. Tožeča stranka je v pripombah na Poročilo glede odškodnine za parc. št. 322/2 navedla, da je _„ta parcela sicer opredeljena kot stavbišče in je ponujena cena v višini EUR 68/m2, vendar vlagatelj meni, da bi glede na lego realna tržna vrednost prav tako predstavljala EUR 100/m2“_. Glede odškodnine za parc. št. 663/2 pa je tožeča stranka navedla, da je ta parcela _„opredeljena kot njiva, vendar bi tudi tukaj namesto ocenjene vrednosti cca. EUR 1,00/m2 bila ustrezna cena v višini EUR 3,50/m2“_. Tožeča stranka je ob tem predlagala, da se za navedene parcele (v kolikor ne bodo vrnjene v naravi) _„izvede nov izračun in določi vrednost, ki upošteva dejansko vrednost teh nepremičnin“_. Lastne cenitve tožeča stranka ni predložila. Prvostopenjski organ je v Dopolnitvi poročila v zvezi z določanjem odškodnine dodatno navedel, da nima podlage za dvom v izdelana izvedeniška mnenja, kot tudi ne, da bi odškodnino računal po realni tržni vrednosti nepremičnin; pri določanju vrednosti nepremičnin je upošteval Odlok in Navodila. Tožeča stranka je v pripombah na Dopolnitev poročila navedla, da se z izračunom odškodnine ne strinja, ob tem pa v zvezi s parc. št. 322/2 ter 663/2 ni podala novih navedb. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni konkretizirano izpodbijala ugotovitev in izračunov prvostopenjskega organa glede odškodnine, pač pa je zgolj pavšalno navajala, kakšna je po njenem mnenju „realna tržna vrednost“ spornih nepremičnin. S tem v zvezi tudi ni predložila ali predlagala nobenega dokaza, pač pa je (kot že navedeno) predlagala zgolj, da se izvede nov izračun. Sodišče glede na navedeno ne more slediti tožbenim očitkom tožeče stranke, da se upravni organ v izpodbijani odločbi ni določno opredelil do njenega ugovora nepravilnosti ocene vrednosti spornih nepremičnin – prvostopenjski organ je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi jasno in določno pojasnil način in podlage za izračun odškodnine, ker tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe s tem v zvezi ni podala konkretiziranih, temveč povsem pavšalne ugovore, pa je bila zgolj splošna lahko tudi opredelitev prvostopenjskega organa do teh. Sodišče ugotavlja tudi, da tožeča stranka v pripombah na Poročilo in Dopolnitev poročila ni predlagala določitve neodvisnega izvedenca, kot to navaja v tožbi, zato tudi s tem v zvezi prvostopenjskemu organu ali toženi stranki nezakonitosti ni mogoče očitati. Kot slednje sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene očitke o tem, da tožena stranka s pojasnili o izračunu odškodnine, ki so del Dopolnitve poročila, ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe – ugotoviti gre namreč, da je obrazložitev izračuna odškodnine v izpodbijani odločbi (stran 3 in 4) celo podrobnejša od obrazložitve izračuna odškodnine v Dopolnitvi poročila (stran 4 in 5).

26. Kolikor tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da izračunana odškodnina ni enaka tržni vrednosti predmetnih zemljišč (s tem v zvezi pa zatrjuje tudi, da je v primeru izplačila odškodnine namesto vrnitve v naravi poseženo v njeno ustavno pravico do lastnine iz 33. člena Ustave), sodišče pojasnjuje, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava – vzpostavitvi prejšnjega stanja, zaradi česar na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Tako razmere, v katerih je zakonodajalec uzakonil denacionalizacijo, in razmere, v katerih se ta izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin. V ZDen, ki ureja poseben primer odškodnine, gre za odškodovanje, ne pa za polno nadomestilo škode. Zakonodajalec je bil upravičen, da glede na posebnosti, ki jih je povzročilo podržavljenje in dalj časa trajajoče stanje podržavljenja, na poseben način uredi odškodovanje in sprejeme specialen predpis nasproti splošnim pravilom civilnega prava. Denacionalizacijo je uredil na podlagi tehtanja javnega interesa o odpravi krivic in ekonomske sposobnosti države na eni strani ter pravic posameznikov na drugi strani. Ob presoji ustavne skladnosti več določb ZDen in podzakonskih aktov se je tega zavedalo tudi Ustavno sodišče. V več odločbah je pojasnilo, da določbe prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 85. člena ZDen niso v nasprotju z Ustavo, ker (skupaj s podzakonskimi akti) ne zagotavljajo, da bi bila odškodnina ob izdaji sklepa o denacionalizaciji odmerjena po tržnem kriteriju1. Ustavno sodišče je tako že jasno povedalo, da ni nujno, da bi morala odškodnina dosegati tržno vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju, iz številnih odločb rednih sodišč in Ustavnega sodišča pa izhaja, da so odškodnine pomembno nižje od tržne vrednosti podržavljenih nepremičnin2. Tožeča stranka s svojim ugovorom, da bi morala biti odškodnina za predmetne nepremičnine določena glede na njihovo tržno vrednost, ter da je drugačna ureditev v neskladju z Ustavo, tako ne more uspeti.

27. Po povedanem sodišče sodi, da tožeča stranka nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

28. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče njeno tožbo zavrnilo, je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo tudi, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1 Tako npr. Ustavno sodišče v odločbah, U-I-169/02, Up 869/05, ter, U-I-6/2010 2 Tako npr. tudi Vrhovno sodišče v Sklepu, II Ips 114/2013 z dne 30.05.2013