Jedro

Dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke ob vključevanju v promet na prednostno cesto vozila v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi in bila zato obsojena po odločbi sodnika za prekrške, v konkretni situaciji ne pomeni avtomatično njene odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 7. 2007 dalje do plačila ter da je dolžna vzpostaviti pravice zavarovanca iz naslova obveznega in kasko zavarovanja v stanje, kot ga je imela tožeča stranka pred prometno nesrečo in mu priznati morebitne bonuse in druge ugodnosti, ki bi jih tožeča stranka v času od 12. 7. 2007 do pravnomočne odločitve pridobil v skladu s pravili in splošnimi pogoji tožene stranke ter mu povrniti razliko preveč plačanih premij AO in kasko zavarovanja v višini …, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega plačila zavarovalne premije do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 368,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje obe teoriji (o pravno relevantni vzročnosti in o adekvatni vzročnosti) razlaga in uporablja napačno in v nasprotju s siceršnjim tolmačenjem sodne prakse. Ne glede na sposobnost tožnika kot voznika je popolnoma jasno, da predmetne nesreče sploh ne bi bilo, če ne bi T. izsilila iz stranke ceste B., kar je zaznal tudi zadaj vozeči voznik motorja, torej tožnik. Glede na celoten sklop dogodkov je po mnenju tožeče stranke pravno relevantna vzročnost podana in to v celoti, saj je prišlo do situacije, ko je bila voznica M. T. tudi kaznovana zaradi prekrška. Dejstvo, da je M. T. s stranske ceste zapeljala na prednostno cesto, je povzročilo izsiljeno reakcijo pri tožeči stranki, to je zaviranje. Tožeča stranka je odreagirala hitro in takšne reakcije ni mogoče opredeliti kot neskladne z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti. Zavarovanka tožene stranke je bila tista, ki je povzročila nevarno situacijo na cestišču in potrebo po zaviranju s strani voznikov na prednostni cesti. Tožnik je reagiral pravočasno, hitro in v principu pravilno glede na svojo subjektivno zaznavo na cesti. Dejstvo pa je, da tožnik ni imel motornega kolesa z ABS zavornim sistemom, za kar ne more biti odgovoren. Vprašanje izkušenosti in neizkušenosti ter reakcij tožnika ni vprašanje adekvatne vzročnosti, ampak je lahko zgolj vprašanje njegovega soprispevka in tudi iz tega zornega kota je dejansko stanje ugotovljeno napačno, materialni predpis pa uporabljen prav tako napačno. Tožnik ni bil kaznovan za noben prekršek, M. T. pa je bila spoznano za odgovorno storitve prekrška, za kar je bila pravnomočno obsojena. Pristop sodišča kaže, da za tožnika uporablja drugačna, bistveno strožja merila, kot za ostale udeležence v postopku. Izvedenec ni profesionalno niti strokovno dovolj natančno utemeljil svojega izvedenskega mnenja. Tudi na zaslišanju ni bil prepričljiv, gradil je na domnevah, ki niso bile nikjer izkazane. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti oziroma njen preizkus pripelje glede na dejansko stanje do povsem drugačnega zaključka, kar se tiče vprašanja vzročnosti. Sodišče se izreka o odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin. Sodišče in izvedenec sta dejstvo, da ni prišlo do trčenja med vozilom, ki ga je upravljala zavarovanka tožene stranke in vozilom, ki ga je upravljala B., neutemeljeno štela v škodo tožniku. Potrebno je poudariti splošno znana dejstva, da je motorno kolo bistveno nevarnejše prevozno sredstvo, ta nevarnost še kaže zlasti v primerih nenadnih odvzemov prednosti in nenadnega zaviranja, ko je v primerjavi z osebnim vozilom motorno kolo veliko manj stabilno in je njegov voznik izpostavljen veliko večji nevarnosti padca. Odločilno je dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke zavijala iz stranske na prednostno cesto, pri tem pa ni mimo pustila vozila, ki je vozilo po prednostni cesti. Tožnik je vozil v okviru omejitev, s svojim ravnanjem ni prekršil nobenega določila takrat veljavnega zakona o varnosti cestnega prometa. Edini možen očitek je njegovo eventuelno deloma neustrezno reagiranje v nevarni situaciji, ki jo je v celoti zakrivila zavarovanka tožene stranke, kar nikakor ne more pomeniti več kot 10% odstotkov soodgovornosti. Na takšnem stališču dosledno stoji tudi obstoječa sodna praksa. Tožnik zato v podkrepitev svojih stališč navaja nekaj nespornih judikatov.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče najprej zavrača trditve pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ter po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek o relativnih bistvenih kršitvah ni konkretiziran, v ostalem pa ne drži, da naj bi imela sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki tudi niso v nasprotju z vsebino listin in izvedenih dokazov, kot ji očita pritožba.

5.Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: tožnik se je poškodoval kot voznik motornega kolesa 12. 7. 2007 na D., ko je zaradi sunkovitega in intenzivnega zaviranja z motornim kolesom padel po vozišču; voznica M. T., ki je pripeljala po neprednostni cesti, je vozilo ustavila v takšnem položaju, da je ovirala promet na desnem voznem pasu D. in se tem primorala voznico T. B. in tožnika, da ukrepata z zaviranjem; voznica T. B. je avtomobil T. pravočasno zaznala in upočasnila vožnjo, ustavila pa je šele potem, ko se njenega vozila dotaknilo motorno kolo; tožnik je okoli 31 m pred zaustavitvijo intenzivno zaviral v dolžini 6,3 m, zatem pa padel po vozišču, tako da se je motorno kolo po 24,6 m drsenja zaustavilo ob avtomobilu B., pri tem pa vozil s hitrostjo (ob upoštevanju odstopanja 10% navzdol oziroma navzgor) najmanj 53 km/uro in največ 64,9 km/uro; omejitev hitrosti na tem delu cestišča je bila v času prometne nezgode 50 km/uro; nenadno in intenzivno zaviranje je povzročilo blokado koles na motorju in posledično padec tožnika; motorno kolo ni imelo zavornega sistema ABS; tožnik je bil neizkušen voznik motorja; tožnik bi brez zaviranja ali z rahlim zaviranjem normalno zvozil nastalo prometno situacijo.

6.Navedene dejanske ugotovitve sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v skrbno izvedenem dokaznem postopku, pri čemer je dokazno oceno tudi prepričljivo obrazložilo. Na podlagi izpovedi vseh treh voznikov (potrditvah tožnika) v nezgodo vpletenih vozil, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki je analiziral situacijo na cestišču tik pred tožnikovim padcem, je izključni vzrok za nesrečo iskati le v ravnanju tožnika samega. To pa ne le zato, ker do padca ni prišlo zaradi neposrednega trčenja motorista niti z vozilom B. niti T., ampak zato, ker je nepravilno in brez razumnega razloga sunkovito zaviral. S tem je prekršil cestnoprometne predpise glede prepovedanega sunkovitega zaviranja in nekoliko prehitre vožnje. Dejstvo, da je tudi zavarovanka tožene stranke M. T. ob vključevanju v promet na prednostno cesto vozila v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi in bila zato obsojena po odločbi sodnika za prekrške, namreč v konkretni situaciji ne pomeni avtomatično njene odškodninske odgovornosti. Bistvena je ugotovitev sodišča, da bi tožnik lahko brez posledic obšel oziroma prevozil nastalo prometno situacijo zgolj z upoštevanjem predpisane omejitve hitrosti in ob rahlem zaviranju na primerni varnostni razdalji. Ob tem tudi pritožbeno sodišče ocenjuje mnenje izvedenca za strokovno in korektno, zato je neutemeljena kritika izvedenčevega dela v pritožbi in predlog za angažiranje drugega izvedenca. Sodna praksa, ki jo citira pritožba, pa tudi ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje.

7.Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ se tisti, ki je povzročil škodo, razbremeni odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni kriv. Opisane okoliščine konkretnega škodnega dogodka ne utemeljujejo odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker je dokazala, da njena zavarovanka ni bila kriva za škodo. Ker tako tudi ni podana vzročna zveza, ki je predpostavka odškodninskih zahtevkov, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).