Jedro

Tožnik ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.

Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 20. 10. 2023 ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (27. 9. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 2. 9. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 6. 10. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 20. 10. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (7. 11. 2023). Iz njih je razvidno, da so tožnika hrvaški varnostni organi po prijetju brez hrane zadrževali 24 ur v neprimernem prostoru. Prijeli so ga ob petih popoldne in ga naslednji dan v jutranjih urah odpeljali v glavno mesto, kjer je bil malo več kot 12 ur, nato pa so ga izpustili. V Republiko Hrvaško je poskušal vstopiti le enkrat, za mednarodno zaščito ni zaprosil. Prisilili so ga, da je dal prstne odtise, na policijski postaji pa ni bilo prevajalca. Hrvaški policisti ga niso lepo obravnavali. Na Hrvaško se ne želi vrniti zaradi neprimernega odnosa, poleg tega ne ve, kje bo spal in jedel. Z drugimi uradnimi osebami, razen s policijo, ni imel stika. Po odvzemu prstnih odtisov so ga odpeljali na železniško postajo in mu dali papir, na katerem je pisalo 24 ur, zato je predvideval, da mora zapustiti državo. Vsebina papirja ni bila prevedena v njemu razumljiv jezik, verjetno je bil tekst v hrvaščini. Po zapustitvi Republike Hrvaške je ta papir odvrgel, saj tako naredijo vsi migranti. Kasneje je na železniški postaji od nekoga izvedel, da na papirju piše, da ima 24 ur časa za zapustitev Republike Hrvaške. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ni odšel v azilni dom, je povedal, da bi ga policija odpeljala v kamp, če bi želela, da odide tja. Ko so ga prijeli, so ga najprej peljali iz prvega v drug policijski prostor in nato na železniško postajo. Ne ve, kje je azilni dom v Republiki Hrvaški, tudi, če bi vedel, ne bi odšel tja. Na vprašanje uradne osebe, zakaj bi odšel v azilni dom, če bi ga tja odpeljala policija, sam pa tja ne bi odšel, je odgovoril, da bi odšel v nastanitvene kapacitete, če bi ga tja odpeljali, vendar tam ne bi ostal, ker njegova pot poteka po sklopih. Bil je utrujen od poti, tudi če bi tam ostal, bi to bilo za dan ali dva, da bi se spočil in nato nadaljeval pot. Razen omenjenega lista ni prejel drugega dokumenta. V primeru vrnitve na Hrvaškem ne bo zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, kako so se do njega vedli po odvzemu prstnih odtisov, je tožnik povedal, da so ga nato izpustili.

4. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da so ga skupaj s 50 ali 60 ljudmi zadrževali v zapuščenem objektu, na tleh ni bilo ničesar, na čemer bi lahko ležal ali spal. Ob prijetju tožnika sicer niso pretepli, vendar mu niso dali hrane in pojasnili postopka mednarodne zaščite. V zvezi s svojim zdravstvenim stanjem je tožnik izjavil, da je v redu in da ne obiskuje zdravnika.

5. Po oceni tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove izjave, "da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da v primeru vrnitve tam ne bo zaprosil za mednarodno zaščito", saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023, posebne dokazne teže nimajo niti tožnikove izjave v zvezi z ravnanjem hrvaške policije. Tožena stranka je ocenila, da je odvzem prstnih odtisov mogoče kvalificirati kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013. Ugotovila je še, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da po tem, ko je pristal na obvezen odvzem svojih prstnih odtisov in organom Republike Hrvaške omogočil, da so izpolnili svoje s tem povezane mednarodne obveznosti, ni več imel težav v Republiki Hrvaški. Tožnikovi prstni odtisi so bili v bazo Eurodac vneseni 2. 9. 2023 ob 21.44 uri v kraju Ježevo. Iz registracijskega lista, ki je nastal med njegovo obravnavo pri policiji Republike Slovenije, pa je razvidno, da so ga že dobrih 9 ur kasneje (3. 9. 2023 ob 7:20 uri) pridržali policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe v Novem Mestu, v bližini železniškega mostu v Rigoncah. Tožnik ne navaja morebitnih težav ali stika z drugo uradno osebo, razen s policisti med policijsko obravnavo.

6. Tožena stranka ni verjela tožniku, da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da ni vedel, da je to storil. Nasprotno je namreč razvidno iz evidence Eurodac, v katero je bil vnesen kot oseba iz kategorije "1", torej kot prosilec za mednarodno zaščito. Navedeno je razvidno tudi iz tožnikove izjave, da je vedel, da daje prstne odtise zaradi mednarodne zaščite, vendar ni imel izbire, saj sicer ne bi mogel nadaljevati poti, od katere je bila Republike Hrvaška le en sklop. Tudi če bi bile resnične njegove trditve, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil glede na sodbo I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

7. V zvezi s tožnikovimi izjavami, da ni imel tolmača, tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku z zagotovljeno pravico do tolmača. Vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, imajo namreč v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je Bosna in Hercegovina (BiH)).

8. Tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam, da mu je policija Republike Hrvaške izdala dokument, s katerim mu je bilo odrejeno, da mora v 24 urah zapustiti državo. Z vnosom v sistem Eurodac je Republika Hrvaška izkazala pripravljenost za obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno tudi iz njenega odgovora toženi stranki z dne 20. 10. 2023. Zato je malo verjetno, da bi Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje tožnikovega primera in mu hkrati izdala dokument, s katerim bi kršila določila direktive 2013/32/EU. Glede na to, da ni mogoče preveriti vsebine omenjenega dokumenta, saj ga je tožnik namerno zavrgel pred vstopom v Republiko Slovenijo, tožena stranka ni verjela tožnikovi razlagi vsebine tega dokumenta. Tožnikova posplošena trditev, da bi ga v Republiki Hrvaški peljali v sprejemni center, če bi res želeli, da gre tja, ne zadošča za utemeljen sklep, da mu je zato bilo odrejeno, da mora zapustiti ozemlje države. Poleg tega je iz zapisnika policije Republike Slovenije o tožnikovem nedovoljenem vstopu mogoče razbrati, da so državljani Maroka med postopkom izpovedali, da so jih v Republiki Hrvaški prijeli policisti in odpeljali v registracijski center. Tam pa so jim naročili, naj se zglasijo v centru v Zagrebu.

9. Po mnenju tožene stranke je treba poudariti, da bo tožnik ob vrnitvi obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, in ne v policijskem postopku, v katerem bi ga obravnavali hrvaški policisti. Dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški mu bo torej omogočen, kar je skladno s stališči sodbe I Up 195/2023 z dne 6. 9 2023. 10. Glede na izhodišča sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5 2023 tožnik po mnenju tožene stranke ni imel težav pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Iz njegovih izjav in dokumentacije je razvidno, da s kapacitetami za namestitev prosilcev v Republiki Hrvaški ni imel nobenih izkušenj, saj je Republiko Hrvaško zapustil slabih deset ur po zaključku policijskega postopka. Glede na navedeno tožnik v Republiki Hrvaški ni imel negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov s prošnjami za mednarodno zaščito ali/in z namestitvijo prosilcev.

11. Tožena stranka je proučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 17. 11. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

12. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu sta ugodili tožbi prosilcev in odložili vrnitev na Hrvaško. Iz sklepa Upravnega sodišča v Hannovru 15 B 3250/22 je sicer razvidno, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v povezavi s "push backi", vendar se sodišče do navedenega ni dokončno opredelilo. Po presoji tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi s tem primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

13. Tudi iz sklepa in sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 oziroma 24. 5. 2022 je razvidno, da imajo hrvaški postopek odločanja za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev sistemske pomanjkljivostmi, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, na kar kažejo dokumentirani "push backi" iz Hrvaške v Srbijo in BiH. Po mnenju sodišča brez posameznih obljub hrvaških oblasti ni zagotovila, da prosilci v dublinskem postopku ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH. Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice migrantov. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so prosilci v dublinskem postopku deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za mednarodno zaščito. Zato sodišče meni, da vrnitev na Hrvaško prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na priznanje sodišča, da navedena sodba ne temelji na predhodni sodni praksi.

14. Tožena stranka je proučila tudi vpliv sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 na sodno prakso Zvezne republike Nemčije. Iz sodbe je razvidno da je sodišče v celoti zavrnilo jamstva Republike Hrvaške, jo obtožilo kolektivnih izgonov in sprejelo stališče, da ni dovolj jamstev, da dublinski povratniki po vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v BiH. Na to sodbo se je sklicevalo Upravno sodišče v Munchnu. Upravno sodišče v Kölnu pa je zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve, saj se ni strinjalo z zgornjim stališčem. Upravno sodišče v Karlsrueju je izpostavilo, da širok nabor pričevanj o "push backih" ne kaže na to, da bi bili dublinski povratniki proti svoji volji odpeljane iz države in da osamljen primer ne zadošča za tak zaključek. Sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu je očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU.

15. Da navedene odločitve ne nosijo odločujoče teže pri odločanju sodišč v Zvezni republiki Nemčiji, je razvidno tudi iz drugih sodb nemških sodišč, na primer Upravnega sodišča v Ausburgu z dne 23. 10. 2023. Iz nje izhaja, da ni dovolj zanesljivih indicev, da bi bili prosilci v dublinskem postopku v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) izgnani v tretjo državo brez odločitve o njihovi (nadaljnji) prošnji za azil. Sodišče je menilo, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do materialne podpore, ki vključuje nastanitev, hrano, obleko in finančno podporo. Med azilnim postopkom imajo pravico do nastanitve v nastanitvenih centrih, na primer v Zagrebu v nekdanjem hotelu Porin ali v Kutini, kar ne nasprotuje 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ali 3. členu EKČP. Prosilci za mednarodno zaščito imajo tudi pravico do nujne medicinske pomoči oziroma potrebne zdravstvene in psihološke oskrbe, ki je na voljo v sprejemnih centrih in lokalnih bolnicah.

16. Zaupanje med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo je razvidno tudi iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih izhaja, da ji je Zvezna Republika Nemčija do 30. 9. 2023 vrnila 183 oseb (v letu 2022 pa 89 oseb). Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da obravnavana sodna praksa ni posebej tehtna pri odločanju v zadevi.

17. V zvezi s tem tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bodo tožnika v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo izrazil namero za njeno ponovno vložitev. Poudarja, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v BiH ali Republiko Srbijo, takega primera pa ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev, se nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Pomembno je tudi dejstvo, da se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v tožnikovem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku omogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je treba tudi, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca, za kar dobi izkaznico. Nelogično bi bilo, da bi nekoga s takim statusom vrnili v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tudi tožniku.

18. Iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, so razvidni tudi povzetki dveh sodb in obravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Obe sodbi se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, prva obravnava je potekala leta 2020 in se je nanašala na še starejši primer, druga pa je obravnavala dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije po mnenju tožene stranke odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma nanašajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Ker posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, po stališču tožene stranke nima posebne teže. 19. Gradivo povzema tudi dve poročili v zvezi s težavami prosilcev v Republiki Hrvaški pri dostopu do duševnega zdravljenja. Iz aktualnega poročila AIDA po mnenju tožene stranke izhaja, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo Ministrstvo za zdravje Republike Hrvaške. V Zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta (družinska medicina) za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so določili tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine, kamor spadajo pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v Bolnica Kutina, ambulanta za zdravljenje odvisnosti; zobne ambulante in Psihiatrične bolnišnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice (v Sisku in v Zagrebu), določeni pa sta tudi pristojni lekarni v Zagrebu in Kutini. Cepljenje izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine. Ker je iz tožnikovih izjav razvidno, da ima dobro zdravje in da ne potrebuje posebne zdravniške oskrbe, sta navedeni poročili za obravnavano zadevo brezpredmetni.

20. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

21. Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke ni razlogov za spremembo te prakse, saj odsotnost HPC v sprejemnih centrih sama po sebi ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Tožena stranka izpostavlja, da je prav HPC partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano AIDA poročilo. Zato ima HPC zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Glede na navedeno omenjeni odgovor nima dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

22. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da se deli poročila, za katera pooblaščenec toženi stranki očita, da so bili načrtno izpuščeni, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ni izraz aktualnega stanja ali pa ni pomembna za tožnikov primer. V zvezi s tem tožena stranka meni, da iz stališč sodbe nizozemskega sodišča ne izhaja, da se ne sme vračati prosilcev v Republiko Hrvaško, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA za Nizozemsko je razvidno, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti so zagotovile, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki nične tolerance do nasilja na meji v kakršnikoli obliki.

23. Tožena stranka se ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilu ni več. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

24. V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

25. Tri sodbe nizozemskih sodišč glede nezadostnosti dokazil, ki jih je od Republike Hrvaške prejelo Ministrstvo za pravosodje in varnost Kraljevine Nizozemske, ker Republika Hrvaška zanika prakso "push backov", po stališču tožene stranke nimajo posebne teže v nizozemski sodni praksi. Sodišče v Haagu je s sodbo z dne 5. 7. 2023 zavrnilo tožbo prosilca z dvema mladoletnima otrokoma, ki je izpodbijal odločitev o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ Kraljevine Nizozemske je sodišču predložil originalno pismo, v katerem Republika Hrvaška pojasnjuje potek postopka za prosilce, ki so predani po Uredbi Dublin III. Hrvaške oblasti med drugim navajajo, da imajo prosilci v dublinskem postopku na Hrvaškem pravico zaprositi za azil, kar bo obravnavano kot prva prošnja. Poleg tega so hrvaški organi zagotovili, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške pred obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik v omenjeni zadevi ni navedel konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo treba dvomiti v informacije hrvaških organov. V sodbi z dne 13. 4. 2022 je oddelek za upravno pristojnost odločil, da vrnitve na zunanjih mejah same po sebi ne pomenijo, da prosilcev v dublinskem postopku ni mogoče predati Hrvaški.

26. Drugostopenjsko sodišče Kraljevine Nizozemske se je v sodbi z dne 25. 9. 2023 oprlo na odločitev Oddelka za upravno sodstvo in v celoti sprejelo zagotovila Republike Hrvaške. Menilo je, da iz informacij izhaja, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške brez obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito ali med obravnavo. Hrvaške oblasti so izrazile pripravljenost dati posamezna jamstva. Poleg tega se je državni sekretar skliceval na "Informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, ki so predmet dublinske premestitve na Hrvaško" z dne 20. 4. 2023, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške in je objavljen na spletni strani Agencije Evropske unije za azil (EUAA), v katerem so hrvaški organi opisali svoj pristop do premeščenih prosilcev iz Dublina na splošno in v razmerju do vseh držav članic. Nizozemsko ministrstvo to informacijo razume kot izrecno potrditev hrvaških oblasti, da bodo prosilce v dublinskem postopku vključili v nacionalni azilni postopek. Poleg navedene je tožena stranka našla tudi druge sodbe, ki so potrdile odločitev odgovornega organa Kraljevine Nizozemski o upravičenosti dublinske predaje v Republiko Hrvaško zaradi neizkazanih navedb o morebitnih "push backih".

27. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal. _Tožnikove trditve_

28. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

29. Tožnik uvodoma zatrjuje kršitev pravice do obveščenosti, saj ga tožena stranka med osebnim razgovorom ni obvestila o vseh dejstvih iz 1. točke 4. člena Uredbe Dublin III. V nadaljevanju ponavlja svoje izjave iz upravnega postopka. Poudarja, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj prošnje brez tolmača niti ne bi mogel vložiti. Policisti so ga prisilili k odvzemu prstnih odtisov. Nato so ga odpeljali na železniško postajo in mu dali samo listek, na katerem je pisalo 24. ur. Zapis ni bil v arabskem jeziku, vendar je tožnik razumel, da so mu policisti dali vedeti, da mora Hrvaško zapustiti. Tožnik ne ve, zakaj so mu odvzeli prostost, dobil ni nobene odločbe. S tem so policisti arbitrarno in nesorazmerno posegli v njegovo pravico do svobode. Tudi, če bi tožnik vložil prošnjo za mednarodno pomoč, se ravnanje policistov do njega ne bi bistveno spremenilo. Policisti s prosilci zelo grdo ravnajo in tudi po vložitvi prošnje ne spremenijo odnosa do njih. Zato ravnanje policistov s tujci pred vložitvijo prošnje za azil kaže na njihovo ravnanje po vložitvi. Navedeno so v postopkih pred toženo stranko in sodiščem izpovedali mnogi prosilci, med drugim tudi prosilec v postopku I U 1680/2023. 30. Glede na navedeno bi tožena stranka morala oceniti ravnanje hrvaških policistov s tožnikom v času, ko je bil na Hrvaškem. Ker tega ni storila, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi hrvaškega azilnega postopka tožnik poudarja, da je splošno znano slabo ravnanje s prosilci in nehumane razmere v azilnih domovih in da številne mednarodne organizacije opozarjajo na resne sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Pripravljenost Hrvaške, da sprejme tožnika, ne pomeni, da bo imel dostop do azila, torej da bodo hrvaški organi o njegovi morebitni prošnji vsebinsko odločili. Tožnik je slišal, da azilnega postopka na Hrvaškem niso zaključili, zato prosilcu niso več dovolili bivati v azilnem domu. Kolikor tožnik ve, naj bi ta prosilec enako izpovedal tudi v postopku I U 1680/2023. 31. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da bi izvršitev sklepa pred odločitvijo o glavni stvari pomenila izročitev tožnika Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, s čimer bi mu nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil tožnik predan Republiki Hrvaški pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi bila kršena tudi njegova pravica do sodnega varstva, saj ne bi bil na območju Republike Slovenije in zato ne bi več izkazoval pravnega interesa.

_Trditve tožene stranke_

32. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da je bil tožnik v upravnem postopku ustrezno informiran. Poudarja, da predaje iz Kraljevine Belgije niso bile prekinjene, potrebna so le individualna zagotovila hrvaških oblasti.

_Presoja tožbe_

33. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj se brez opravičila ni udeležil naroka za glavno obravnavo.

**K I. točki izreka:**

34. Tožba ni utemeljena.

35. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

36. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

37. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

38. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

39. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena5 dolžna tudi obravnavati.6 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 40. Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine7, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

41. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,8 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.9

42. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.10 Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.11

43. Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.12

44. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.13 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in sploh ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

45. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2023, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.14 Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

46. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 (tožena stranka jih je prejela 20. 11. 2023) je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),15 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,16 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

47. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev17, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.18

48. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

49. Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo niso upoštevni niti članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

50. Sodišče še pojasnjuje da na presojo v obravnavani zadevi ni vplivalo posplošeno tožnikovo sklicevanje na sodbo I U 1680/2023, saj tožnik ni predstavil okoliščin te zadeve in ni navedel, zakaj bi bile te okoliščine v bistvenem primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive;19 ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,20 zato se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.21

51. Pavšalen je tudi tožnikov ugovor, da je bila na osebnem razgovoru kršena njegova pravica do obveščenosti iz prvega odstavka 4. člena Uredbe Dublin III. Zato lahko sodišče le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 7. 11. 2023. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da sta mu tožena stranka in njegova pooblaščenka postavili številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Ob takih okoliščinah je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 52. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine22, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.23

53. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

54. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

55. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

56. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).24 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema in ni izkazan obstoj okoliščin, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, težko popravljive škode tako ne izkazujejo s tem povezane posplošene tožnikove navedbe (da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP). Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 5 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 7 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 8 V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 9 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 10 Prav tam (87. točka obrazložitve). 11 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 12 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 13 Prav tam (20. točka obrazložitve). 14 Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila. 15 Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 16 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 17 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 18 Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. 19 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 20 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 21 Prav tam. 22 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji. 23 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 24 Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).