Jedro

Tožeča stranka je upravičena samo do tiste premoženjske škode (po vrsti in višini), ki predstavlja razliko med njenim premoženjskim položajem v primeru, ko bi tožena stranka spoštovala pogodbeno dogovorjeni rok in položajem v situaciji, ko je to svojo pogodbeno obveznost prekršila. Nedvomno ji v primeru spoštovanega odpovednega roka po odpovedi zakupne pogodbe ne bi ostalo v rokah premoženje v vrednosti nepremičnin, ki jih je zgradila na zakupljenem terenu, saj jih je bila dolžna sama odstraniti. Tožba, s katero tožeča stranka zahteva tržno vrednost uničenih nepremičnin zaradi toženkine kršitve pogodbe, je zato tudi nesklepčna, saj iz tožbenih trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Okoliščina, ali je tožeča stranka legalno zgradila vsa teniška igrišča na zemljišču tožene stranke, na odločitev o višini škode nima vpliva. Lokacijska, gradbena in uporabna dovoljenja se tičejo razmerja tožeče stranke z državnimi oblastnimi organi in ne razmerja med pravdnima strankama.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

3. Vsaka stranka nosi stroške svoje pritožbe.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.432,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 4.122,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 09. 2001 do plačila, a največ do višine glavnice. Tožbeni zahtevek za plačilo 99.806,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 09. 2001 dalje do plačila, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.213,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Uveljavljata pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagata pritožbenemu sodišču ustrezno spremembo oz. razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopnemu sodišču, priglašata pa tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Nasprotovala je pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba nista utemeljeni.

1. V zvezi s pritožbo tožeče stranke Zmotno je stališče pritožbe, da je Vrhovno sodišče v revizijski odločbi opr. št. Ips 125/2006 pritrdilo stališču tožeče stranke, da ji je zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke nastala škoda v obliki popolnega uničenja športnega kompleksa, t.j. stališču o podani vzročni zvezi med kršitvijo in uveljavljano škodo. Sodbama nižjih sodišč je Vrhovno sodišče očitalo, da o dejanskih okoliščinah, na katerih sta temeljila njuna zaključka o neobstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo, nimata razlogov, zaradi česar njunih materialnopravnih zaključkov ni bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju (ponovno) ugotovilo, da je tožena stranka prekršila obveznost iz zakupne pogodbe, ker ni spoštovala v 5. členu dogovorjenega odpovednega roka (najmanj) šestih mesecev, da pa med navedeno kršitvijo in škodo, ki jo tožeča stranka uveljavlja v višini tržne vrednosti nepremičnin (objektov, teniških igrišč, balinišč in parkirišč), ni vzročne zveze.

Navedenemu zaključku se pritožbeno sodišče tudi ponovno pridružuje. Škoda v višini vrednosti nepremičnin je namreč v vzročni zvezi le in samo z rudarskimi deli tožene stranke, saj so bili izključno v posledici toženkinega rudarjenja fizično uničeni vsi objekti, ki jih je na zakupljenem terenu zgradila tožeča stranka. Ker pa se je tožeča stranka z zakupno pogodbo uveljavljanju odškodnine za škodo, ki bi ji utegnila nastati kot posledica rudarskih del, odpovedala, čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v citirani revizijski odločbi, predstavlja škoda v obliki in višini vrednosti zaradi rudarskih del uničenega nepremičnega premoženja, pravno nepriznano škodo.

Škoda v višini vrednosti (uničenih) nepremičnin ni v nikakršni vzročni zvezi z ugotovljeno kršitvijo pogodbenega odpovednega roka s strani tožene stranke. Do njihovega uničenja bi namreč prišlo tudi v primeru, če bi tožena stranka ravnala v skladu s pogodbo in z rudarjenjem pričela šele po izteku odpovednega roka in celo, če tožena stranka po prenehanju zakupne pogodbe sploh ne bi rudarila.

Pravno odločilno dejstvo pri obravnavanju relevantne vzročne zveze je, da je škoda nastala na nepremičninah, ki so v pravnem in dejanskem pogledu nepremakljive. Tožeči stranki zato nikakršen odpovedni rok ne bi omogočil „prestavitve“ objektov, teniških igrišč in parkirišč na drugo lokacijo na način, da bi ti objekti ohranili prvotno identiteto in vrednost. Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj s vsemi sestavinami (1. odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika-SPZ). Sestavina je del druge stvari (16. čl. SPZ), kar pomeni, da so vsi objekti in igrišča, ki jih je na zakupljenem terenu zgradila tožeča stranka, del zemljišča, na katerem so zgrajeni. Zato nepremičnin ni mogoče preseliti. Mogoče je prestaviti samo določeno sestavino konkretne nepremičnine (npr. gradbo), ki z ločitvijo od zemlje postane premičnina, v trenutku spojitve z drugim zemljiščem pa postane povsem nova, samostojna nepremičnina.

Toda tudi prestavitev celotne zgradbe kot osamosvojene sestavine nepremičnine ni enostavna. Pravzaprav je edino mogoča le, če je zgrajena na tak način, da jo je mogoče ločiti od podlage (zemljišča) brez škode za njeno substanco. Slednje bi denimo veljalo za montažni objekt, ki ga je mogoče razstaviti in ponovno sestaviti tako, da noben sestavni del ne utrpi poškodbe. Vendar pa je tožeča stranka sama zatrjevala, da „v primeru objektov športnega kompleksa ni šlo za kakšno vrtičkarsko barako, ki bi jo bilo mogoče brez škode prestaviti na drugo lokacijo“. Iz izvedenskega mnenja in fotografij, ki jih je priložila k tožbi, izhaja, da je šlo za zidane objekte oz. tako sestavljene objekte, ki jih brez škode za njihovo bit ni mogoče več razstaviti na posamezne samostojne dele. Pri zidanem objektu (pa tudi teniškemu igrišču, balinišču in parkirišču) se večina sestavin v objekt spoji tako, da za vedno izgubijo samostojnost in jih ni mogoče več povrniti v prejšnje stanje.

Povedano drugače, niti zidanega objekta niti teniškega igrišča, balinišča ali parkirišča, ni mogoče naložiti na tovornjak in preseliti na drugo lokacijo, ne da bi se pri tem izgubila oz. uničila substanca prenesenega objekta. Ker torej objektov in igrišč, ki so bile del zakupljenega zemljišča, že po naravi stvari ni bilo mogoče „prestaviti“ drugam, jih tožeča stranka tudi v primeru toženkinega spoštovanja pogodbenega odpovednega roka ne bi mogla rešiti. Še več, če tožena stranka teh nepremičnin ne bi uničila z rudarjenjem, bi jih morala „uničiti“ tožeča stranka sama, saj se je s 4. členom zakupne pogodbe zavezala, da bo po prenehanju zakupa zemljišče vrnila toženi stranki prosto instaliranih naprav in objektov.

Tožeča stranka je upravičena samo do tiste premoženjske škode (po vrsti in višini), ki predstavlja razliko med njenim premoženjskim položajem v primeru, ko bi tožena stranka spoštovala pogodbeno dogovorjeni rok in položajem v situaciji, ko je to svojo pogodbeno obveznost prekršila. Nedvomno ji v primeru spoštovanega odpovednega roka po odpovedi zakupne pogodbe ne bi ostalo v rokah premoženje v vrednosti nepremičnin, ki jih je zgradila na zakupljenem terenu, saj jih je bila dolžna sama odstraniti. Tožba, s katero tožeča stranka zahteva tržno vrednost uničenih nepremičnin zaradi toženkine kršitve pogodbe, je zato tudi nesklepčna, saj iz tožbenih trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Pritožbenim trditvam, da bi lahko tožena stranka izvedla racionalno in varno demontažo objektov in prestavitev na drugo lokacijo, ni mogoče slediti. Tožeča stranka niti ne pojasni, na kakšen način bi „demontažo in prestavitev“ izvedla, iz dejanskih okoliščin primera pa izhaja, da bi kvečjemu lahko rešila kakšno sestavino objektov, ki se da ločiti brez škode za njeno bit in ima neko prometno vrednost. To ne nazadnje trdi tudi sama v pritožbi, ko pravi, da bi za odvoz „rešenega materiala in gradbenih elementov“ potrebovala tovornjake. Vrednost rešenega materiala in gradbenih elementov pa ni v nobenem primeru enaka vrednosti uničene nepremičnine, niti iz te vrednosti ne izhaja niti ni z njo v zvezi.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno razlogovalo, da bi morala tožeča stranka opredeliti škodo v obliki konkretiziranih in ovrednotenih predmetov, ki bi jih lahko z nepremičnine odnesla, pa so bili zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke uničeni (npr. opeko, strešniki, okna, vrata, ipd.). Katere gradbene elemente (razen gramoza) bi lahko rešila, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala. Že zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka odločanje o višini škode po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP ni bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, saj ga je tožeča stranka predlagala v dokazovanje nerelevantnih dejstev. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 19. 05. 2004 je namreč razvidno, da naj bi sodni izvedenec po predlogu tožeče stranke ugotovil vrednost uničenih objektov.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo samo v delu, ki se nanaša na vrednost gramoza, ki ga tožeči stranki zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke ni uspelo odpeljati. Pri tem je pojasnilo Vrhovnega sodišča v revizijski odločbi, da je gramoz le eden od predmetov škode, vsebovane v obliki popolnega uničenja objekta, razumelo v smislu izkazane identitete tožbenega zahtevka s škodo v višini uničenega oz. neodpeljanega gramoza. Količino gramoza je izračunalo iz podatkov o velikosti teniških igrišč in globine nasutja, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi, kar pomeni, da je pri izračunu upoštevalo le njene lastne podatke, na katerih temelji njen tožbeni zahtevek. Da predstavljajo gramoz tudi drugi sloji teniškega igrišča, našteti v cenitvenem poročilu izvedenca M. Z., je nedopustna pritožbena novota, saj tega tožeča stranka tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

2. V zvezi s pritožbo tožene stranke Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da so bila teniška igrišča tožnikovo premoženje in da je zato kot tožnikovo premoženje šteti tudi gramoz, ki je (ločljivi) sestavni del ustroja teniških igrišč. Lastninska pravica tožeče stranke nad gramozom je nerelevantna, oziroma bi utegnila biti pomembna le, če bi si ga lastila tožena stranka, česar pa ni trdila. Zato zadostuje, da gre za stvari, ki jih je na teren pripeljala oz. postavila tožeča stranka in so se v času toženkine kršitve pogodbene obveznosti nahajale v njeni posesti. Nenazadnje bi lahko bile te stvari tudi od nekoga drugega, kar na utemeljenost odškodninskega zahtevka tožeče stranke nima vpliva. Gramoz ne predstavlja pritikline, kot zmotno trdi tožena stranka, pač pa gre za sestavino, ki jo je potrebno obravnavati v skladu s 16. členom SPZ, kar pomeni, da gre za del druge stvari (teniškega igrišča).

Tudi okoliščina, ali je tožeča stranka legalno zgradila vsa teniška igrišča na zemljišču tožene stranke, na odločitev o višini škode nima vpliva. Lokacijska, gradbena in uporabna dovoljenja se tičejo razmerja tožeče stranke z državnimi oblastnimi organi in ne razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka tudi nima nobenih pooblastil za preganjanje črnih gradenj, da bi iz tega naslova smela uveljavljati kakšne pravne posledice.

Pritožba ima sicer prav, da bi bilo treba pri odmeri višine škode upoštevati stroške, ki bi jih tožeča stranka imela z izkopavanjem, nakladanjem, prevozom in razkladanjem gramoza na drugo lokacijo, saj bi te stroške morala nositi tožeča stranka tudi v primeru, ko bi tožena stranka spoštovala pogodbeni odpovedni rok. Vendar pa gre za ugovor, ki ga je tožena stranka podala šele v pritožbi, pri čemer ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih ga ni mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje pri izračunu višine odškodnine navedenih odbitkov ni bilo dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti.

Neprepričljive so nadalje pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka gramoz lahko odpeljala v času, ki ga je imela na razpolago po odpovedi zakupne pogodbe. Že sama pritožnica trdi, da bi ji slednje omogočila le pod pogojem, če bi tožeča stranka dokazala lastništvo, kar kvečjemu potrjuje trditve tožeče stranke, da ji je toženka prevoz gramoza preprečevala in ne omogočala.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo. Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbe, da pa je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in plačane takse za odgovor.