Jedro

Obsojencu je bila kazen ob uporabi omilitvenih določil izrečena v okviru predpisane kazni po 3. odstavku 166. člena KZ RS, tudi varnostni ukrep izgona tujca iz ozemlja republike za dobo 5 let je bil izrečen v skladu z zakonom, zato sodišče ni prekršilo materialnega prava.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obsojeni spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s S. P. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZ RS. Izrečena mu je bila kazen 1 leta in 1 meseca zapora in varnostni ukrep izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za dobo 5 let. Zagovornik obsojenega je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej je uveljavil, da sta tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče spregledala dejstvo, da obsojeni ne obvlada italijanskega jezika ter da je vse, kar se je dogajalo opravil "na besedo" soobsojenega. Obsojenec ne bi nikoli mogel pomisliti, da bi se D. lahko ukvarjal s tatvino avtomobilov in je bil prepričan v resnost njegovih navedb. Čeprav zagovornik pojasnjuje, da obsojenca nista pravilno ravnala, ko sta z avtomobilom s tujimi tablicami pripeljala avto v Slovenijo, je normalno, da sta se bala slovenskih organov in da je P. zbežal, pri čemer pa to ne pomeni, da bi obsojeni K. vedel, da je avtomobil ukraden. Po mnenju zagovornika je bilo zaradi tako napačnega dejanskega stanja napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Če obsojeni K. ni vedel za omenjene okoliščine, namreč ni niti storil omenjenega kaznivega dejanja, za dejanje, ki ga je storil pa je izrečena preostra kazen, saj obsojenec ni bil nikoli kaznovan in je mlada oseba. Za razčiščenje dejanskega stanja predlaga morebitno soočenje z D.. Zagovornik je v zahtevi predlagal, da se obsojenec oprosti odgovornosti za očitano mu dejanje, podrejeno pa, da se kazen radikalno zniža in da se odpravi varnostni ukrep izgona iz države, saj je obsojenec mlada oseba, ki v vsakem primeru mora potovati čez Slovenijo in je zato izgon še hujša kazen kot izrečena kazen.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega v zahtevi uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot v predzadnjem odstavku zahteve tudi sam opredeli svoje razloge, pri tem pa je prezrl, da zakon o kazenskem postopku v 427. členu takšen razlog ne predvideva za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Kršitev materialnega prava zagovornik sicer ne obrazloži, vidi pa ga v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kar seveda ne ustreza nobenemu razlogu iz 427. člena ZKP.

Isto velja za predlog, da se obsojencu izrečena kazen zniža. Obsojencu je bila kazen ob uporabi omilitvenih določil izrečena v okviru predpisane kazni po 3. odstavku 166. člena KZ RS in sodišče v tem pogledu ni kršilo kazenskega zakona. Prav tako je bil obsojencu varnostni ukrep izgona tujca iz ozemlja republike za dobo 5 let izrečen glede na določilo 70. člena KZ SFRJ v skladu z zakonom.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v zahtevi ni nobenega od razlogov, zaradi katerega bi zahtevi lahko ugodilo, zato jo je zavrnilo.

Določbe zakona o kazenskem postopku in KZ SFRJ so uporabljene v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).