Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot kmet, član kmečkega gospodarstva oziroma druga oseba, ki samostojno opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Četudi je istočasno opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik in bi moral biti zavarovan na tej podlagi, toženec ni zakonito za nazaj spremenil podlage zavarovanja. To bi lahko storil le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 24.3.2005 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4.1.2005. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem navaja, da obveznost prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju: ZMEPIZ). Prijavo v zavarovanje je potrebno vložiti najpozneje v 8 dneh po izpolnitvi pogojev za zavarovanje. Prijava v zavarovanje ni pravica, ampak dolžnost zavezanca za vlaganje prijav, kar izhaja tudi iz 2. odstavka 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), po katerem z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, na podlagi zakona nastane zavarovalno razmerje. Zavarovalno razmerje torej ni odvisno od volje posameznika, saj se mora vsakdo zavarovati takoj, ko se zaposli oziroma ko začne samostojno delati. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno meni, da drugostopenjski organ toženca določbe 50. člena ZMEPIZ ni uporabil skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku. Postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca se v skladu z navedenim členom uvede na zahtevo posameznika, po uradni dolžnosti ali na zahtevo delodajalca. Obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca se v skladu s 4. alinejo 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. V 25. členu ZPIZ-1 je določeno, da se oseba, ki istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Glede na določen vrstni red, po katerem se upošteva podlaga za zavarovanje, bi tožnik po uveljavitvi ZPIZ-1, moral sam vložiti prijavo spremembe v zavarovanju. Veljavna zakonska ureditev posamezniku namreč ne dovoljuje izbire podlage za zavarovanje, ki bi mu bolj ustrezala. Zakonska podlaga za poseg v pravno razmerje za nazaj je podana tudi v 2. odstavku 48. člena ZMEPIZ, ki določa, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1, torej od 1.1.2000 dalje. Ta določba torej vsekakor omogoča ugotavljanje lastnosti zavarovanca za nazaj. Tožnik je bil namreč vpisan v vpisnik samostojnih podjetnikov posameznikov od 1.10.1994 do 31.3.2004, ko je opravljal dejavnost M.M.B. s.p.. Ob upoštevanju 25. člena ZPIZ-1 se je bil dolžan v obdobju od 1.1.2000 do 31.3.2004 zavarovati na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Toženec se pri tem sklicuje tudi na Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96, v nadaljevanju: pravilnik). V danem primeru, ko gre za lastnost zavarovanca na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 (samozaposleni) tudi ni moč govoriti o pravnomočno urejenem pravnem razmerju v smislu 158. člena Ustave Republike Slovenije, kot to obrazlaga sodišče prve stopnje. Lastnost zavarovanca na podlagi 15. člena ZPIZ-1 v danem primeru ni bila pravno razmerje, ki bi bilo urejeno z odločbo državnega organa. Takšna lastnost „je nastala“ z vpisom tožnika v vpisnik samostojnih podjetnikov posameznikov, tožnik pa je bil glede na določbo 23. člena ZPIZ-1 tudi sam zavezanec za vložitev prijave v zavarovanje na obrazcu M-1. Navedeno pravno razmerje torej ni urejeno z odločbo in zato tudi ne gre za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Vpis v evidenco določeno z zakonom, ni odločba in zoper vpis tudi ni pravnega sredstva, ki je sicer vedno možno zoper izdano odločbo. Prav zaradi takšne narave tega vpisa in njegovih posledic je zakonodajalec z določbami specialne zakonodaje s področja matične evidence omogočil takšne odločitve v zvezi z ugotavljanjem lastnosti zavarovanca, kot jo je v danem primeru sprejel toženec. Ker je tožnik svojo zakonsko obveznost prijave v zavarovanje opustil, je toženec to opustitev pravilno nadomestil z izdajo odločbe o lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 50. člena ZMEPIZ. Toženec nadalje navaja, da se skladno s 43. členom ZMEPIZ podatki, vneseni v matično evidenco lahko v določenih primerih tudi naknadno spremenijo. Ker je pri preverjanju podatkov toženec ugotovil, da v matično evidenco niso vpisani pravilni podatki, je odločil, kot je to razvidno iz izpodbijane odločbe z dne 24.3.2005. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za odpravo odločbe Območne enote ... z dne 4.1.2005, saj je bila le-ta odpravljena že z odločbo drugostopenjskega organa pri tožencu.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je dopolnilna dejavnost domače obrti (uslužnostno mletje žita) opravljal popolnoma v skladu z obstoječo zakonodajo že pred 1.1.2000. Ves čas opravljanja te dejavnosti (pred in po 1.1.2000) je dosegel dohodek, ki je bil manjši od minimalne plače in s tem torej ni izpolnjeval dohodkovnega praga za začetek obveznosti zavarovanja po 15. členu (v povezavi z 8. členom) ZPIZ-1. Navedeni zakon tudi ne vsebuje nobenega člena niti nobene prehodne določbe, ki bi določala začetek obveznosti zavarovanja za primer, ko je stranka opravljala dopolnilno dejavnost že pred začetkom veljavnosti zakona, ni pa izpolnjevala pogojev za zavarovanje. ZPIZ-1 torej nikakor ne more biti podlaga za uvedbo kakršnihkoli sankcij proti tožniku. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

V predmetni zadevi je sporna sprememba podlage zavarovanja za nazaj. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) od 1.4.1992 dalje. Ker pa je bil v obdobju od 1.10.1994 vpisan tudi v register samostojnih podjetnikov za dejavnost mletje žitaric, bi moral biti po stališču toženca od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, torej od 1.1.2000 dalje zavarovan po 1. odstavku 15. člena navedenega zakona kot samostojni podjetnik.

Pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve je podana v določbah ZPIZ-1, kjer je v 1. alineji 1. odstavka 15. člena določeno, da se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah. V 1. odstavku 17. člena pa je nadalje določeno, da se šteje, da samozaposleni in kmetje opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlage katere so zavarovani, ali niso na šolanju. Nadalje so v 1. odstavku 18. člena določeni tudi pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno. Tako se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če je v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino – dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. Glede konkurence več podlag za obvezno zavarovanje, pa je v 25. členu ZPIZ-1 določeno, da če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje.

Glede na navedene določbe je torej zavarovanje po 1. odstavku 15. člena (samostojni podjetniki posamezniki) v zakon vključeno pred zavarovanjem, ki velja za kmete oziroma člane kmečkih gospodarstev ter druge osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic (16. člen ZPIZ-1). Skladno s tem bi torej moral biti tožnik zavarovan po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, ne glede na to, kakšen dobiček dosega s svojo dejavnostjo, kajti skladno z že citiranim 1. odstavkom 18. člena ZPIZ-1 bi v primeru, če bi bil že zavarovan kot samozaposlen in če bi v obdobju treh let ne dosegal določenega dobička, kot ga predpisuje zakon, lahko uveljavljal, da zanj zavarovanje ni obvezno (pred tem veljavna ureditev je urejala takoimenovani izvzem iz zavarovanja).

Pritožbeno sodišče pa soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni imel pravne podlage za poseg za nazaj, torej za spremembo podlage zavarovanja, niti v določbah ZPIZ-1, niti v določbah ZMEPIZ. Navedeni predpis sicer v 4. odstavku 49. člena določa, da se zavarovalno razmerje oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja tudi v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. V takih primerih zavod na podlagi 2. odstavka 50. člena odloči o lastnosti zavarovanca z odločbo. Ker gre za odločanje o lastnosti zavarovanca z odločbo, pa so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da lastnost zavarovanca ni pravno razmerje, ki bi bilo urejeno z odločbo državnega organa ter da naj bi takšna lastnost nastala z vpisom tožnika v vpisnik samostojnih podjetnikov posameznikov. V primeru, ko gre za odločitev z odločbo, je potrebno izhajati iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju: ZUP). Skladno s 1. odstavkom 1. člena morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

Res je sicer, da glede zavarovanja po 13. členu ZPIZ, na podlagi katerega je bil tožnik zavarovan od leta 1992 dalje, v spisu ni odločbe, niti stranke ne zatrjujejo, da je bila izdana taka odločba, pa gre nedvomno tudi v tem primeru za določen status, ki pa se lahko spremeni le skladno z določbami ZUP. Že sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ustrezno citiralo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 86/2004, z dne 9.11.2004. Tudi v navedeni zadevi je bil tožnik zavarovan po 13. členu ZPIZ, čeprav je istočasno opravljal tudi dejavnost kot samostojni podjetnik. Vrhovno sodišče je pri tem zavzelo stališče, da Ustava Republike Slovenije zagotavlja v svojem 158. členu nesprejemljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi ali sodnimi akti. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. V tem primeru se zagotavlja predvsem varstvo pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država. Tudi pritožbeno sodišče je v več zadevah sprejelo stališče, da toženec za spremembo podlage zavarovanja za nazaj po uradni dolžnosti ni imel ustrezne podlage v zakonu. V sporni zadevi namreč ne gre za stanje, kot je določeno v 48. členu ZPIZ-1, torej, da prijava ni bila vložena, kajti tožnik je bil prijavljen v zavarovanje. Skladno z že citiranimi predpisi bi moral zgolj vložiti spremembo podlage zavarovanja. Prav tako v sporni zadevi tudi ni mogoče uporabiti 3. odstavka 68. člena ZMEPIZ, kjer je sicer odločeno, da se lastnost zavarovanca ugotavlja največ od 1.4.1992 dalje, kajti tudi v tem primeru je potrebno izhajati iz določb ZUP. Nenazadnje tudi Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96 – pravilnik), na katerega se prav tako sklicuje toženec, ne daje ustrezne podlage za spremembo podlage za obvezno zavarovanje za nazaj. Kot je to poudarilo vrhovno sodišče v že citirani zadevi, je v primeru, ko gre za poseg v obstoječe pravno razmerje, tudi 14. člen pravilnika potrebno ozko razlagati.

Dolžnost zavarovanca, ki pravočasno ne vloži prijave spremembe med zavarovanjem, je namreč sankcionirana v kazenskih določbah (67. člen ZMEPIZ). Odgovornost zaradi kršitev določb ZMEPIZ se torej uresničuje le z eno obliko odgovornosti, to je odgovornostjo za prekršek. Ta ne bi bila potrebna, če bi se storjena kršitev sankcionirala tudi na način in po postopku spremembe lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj, kot to poudarja vrhovno sodišče v že citirani sodbi. Po stališču pritožbenega sodišča ima torej toženec v določbah ZMEPIZ pravno podlago za odločitev o lastnosti zavarovanca za nazaj, torej ali je nekdo zavarovanec, ne pa za spremembo podlage zavarovanja, razen v primeru izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi očitno ne gre.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odpravo tudi prvostopenjske odločbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje glede na sprejeto odločitev, dokončno odločbo v delu, ki se nanaša na odpravo prvostopenjske odločbe, lahko pustilo v veljavi, vendar pa tudi odločitev o odpravi tako prvostopenjske odločbe kot tudi dokončne odločbe toženca ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ki bi bistveno vplivale na rešitev v zadevi. Pritožbene navedbe so torej s tem v zvezi neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.