Jedro

Ker je v tem primeru ministrstvo posel kot finančni leasing oddalo toženki, je pritrditi tožnici, da ne sme biti v slabšem položaju kot drugi podizvajalci, kjer je bila glavni naročnik država ali drug proračunski uporabnik.

Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi izvajalskih pogodb ali izdanih bančnih garancij, pa ni dvoma, da je bil smisel določb 6. člena pogodbe o finančen leasingu, 1.d. člena gradbene pogodbe ter razpisne dokumentacije, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika v primeru, ko ga glavni izvajalec ne plača. V tem primeru je zaradi specifičnosti posla, to je finančnega najema s postopnim odkupom, na mesto naročnika stopila toženka. Že našteti predpisi Zakon o javnem naročanju in Pravilnik so toženki narekovali izpeljavo zakonskih določil v pogodbenih obveznosti. Toženka se je kot gospodarski in finančni subjekt morala zavedati, da v primeru, ko sodeluje v poslu, kjer gre za porabo javnih sredstev, ne more na eni strani ravnati kot ponudnik v postopku javnega naročanja ki jo tako zavezujejo ti predpisi, na drugi strani pa kot gospodarski subjekt na trgu, kjer ne veljajo pravila javno naročniške zakonodaje in je poslovni rizik večji. Tožnica se je namreč upravičeno zanašala, da v tem poslu veljajo prva, torej javno naročniška pravila.

Za presojo, da je toženka ravnala protipravno, so odločilna ugotovljena dejstva, da so pogoji razpisne dokumentacije, podpisanih pogodb (oddaja finančnega leasinga in gradbena pogodba) pri tožnici že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo imela plačilo za opravljeno delo zavarovano in da bo plačilo prejela iz sredstev bančne (kontra) garancije (ki bi morala biti izdana, ni pa toliko bistveno ali je dejansko bila izdana, saj tožnica tega kot podizvajalka vse do konca tega postopka ni mogla preveriti). Ob upoštevanju dejstva, da je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani, pa je to utemeljeno še toliko bolj. Ob obstoju takšnih pričakovanj tožnice, njenih izrecnih pozivov za unovčenje bančne garancije in ob vednosti, da plačila od izvajalca ni in ga ni mogoče pričakovati, je mogoče toženkino zavrnitev teh zaprosil brez utemeljenega razloga šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje. Da bo tožnica v takšnem primeru ostala brez plačila za svoje delo in ji bo s tem nastala škoda, pa je bila za toženko predvidljiva posledica. V obravnavanem primeru je namreč pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja pravno zavarovan položaj tožnice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 202.331,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

10.838,88 EUR od 18. 9. 2010 dalje do plačila,

34.456,41 EUR od 19. 10. 2010 dalje do plačila,

55.279,89 EUR od 18. 11. 2010 dalje do plačila,

39.632,25 EUR od 19. 12. 2010 dalje do plačila,

18.687,04 EUR od 19. 1. 2011 dalje do plačila,

22.642,25 EUR od 2. 5. 2011 dalje do plačila in

20.794,58 EUR od 18. 1. 2014 dalje do plačila,“ ugodi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 22.691,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek kot je naveden v izreku te sodbe (točka I. izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je toženi dolžna v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da višje sodišče iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na seji senata sklenilo, da v tej zadevi opravi pritožbeno obravnavo, saj je bilo treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (347. člen ZPP).

6. Na pritožbeni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri podanih navedbah pred sodiščem prve in druge stopnje, pooblaščenec tožene stranke je na naroku odgovoril nanje.

7. Pritožbeno sodišče je v dokaznem postopku prebralo vse listine v spisu od A1 - A59 ter od B1 - B35. Zavrnilo je tožničine dokaze z zaslišanjem priče P. in v zvezi s predlogom, da sodišče pozove S. d.d. - v stečaju, da predloži bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ker ta dva dokaza nista bila potrebna, saj je imelo pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov zadostno dejansko podlago za odločitev, kar bo podrobneje razvidno iz obrazložitve te odločbe.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da zahtevek za plačilo tožeče stranke po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in drugih pravnih podlagah ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že drugič. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče opozorilo na (ne)pravilno uporabo materialnega prava, da sodišče prve stopnje napačno povezuje pravne podlage tožbenega zahtevka po 631. členu OZ s pravno podlago po 131. členu OZ in da naj ugotavlja morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke, upoštevaje v času sklepanja in izvajanja sporne pogodbe veljavne predpise o javnem naročanju ter v tem okviru morebitne protipravnosti postopanja tožene stranke, upoštevaje trditve tožnice o splošni odškodninski odgovornosti in kršitvah splošnih načel OZ. Sodišče prve stopnje odločilo enako kot v prvem sojenju in po mnenju pritožbenega sodišča napačno razlagalo materialno pravo (predpise o javnem naročanju), ki je zavezovalo toženko. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 354. člena ZPP ponovno sojenje opravilo samo in v ponovljenem postopku predvsem ugotavljalo dejstva v zvezi s splošno odškodninsko odgovornostjo tožene stranke.

9. V tej zadevi je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve in tudi druge stopnje takšno, da je bila tožeča stranka podizvajalec družbe S. d.d. - sedaj v stečaju, ki je bila glavni izvajalec tožene stranke v zvezi z gradnjo objekta ... . Navedeni posel je tožena stranka sklenila z glavnim izvajalcem S. d.d. (gradbena pogodba med toženko in S. d.d. z dne 1. 2. 2005, priloga spisa B4, v nadaljevanju Gradbena pogodba) po tem, ko je bila kot najugodnejši ponudnik izbrana po postopku javnega naročanja pri naročniku ministrstvo za šolstvo in šport (v nadaljevanju ministrstvo). Sama je dela kot investitor oddala glavnemu izvajalcu S. d.d. Le-ta je s podizvajalsko pogodbo (priloga A3) naročil pri tožeči stranki izvedbo suho-montažnih del pri objektu ..., v kateri je v uvodnih določilih toženka navedena kot naročnik - investitor del. Nesporno je, da so vsa dela po podizvajalski pogodbi s strani tožeče stranke izvedena pravilno in pravočasno v letu 2010, kar izhaja tudi iz obračunskega prevzemnega zapisnika z dne 17. 12. 2010 (priloga spisa A24) in sta to stranki izjavili na naroku dne 14. 3. 2016 (l. št. 109). Glavnemu izvajalcu je tožeča stranka izstavila šest začasnih situacij v času od 30. 4. 2010 do 17. 12. 2010. Nesporno je tudi, da glavni izvajalec S. d.d. tožeči stranki njenih del ni plačal. V zvezi s tem se je tožeča stranka obrnila na toženo stranka zaradi neposrednega plačila, ki ga je slednja zavračala z navedbo, da „v zvezi z gradbeno pogodbo za ... nima nerazporejenega dobroimetja“.

10. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na večih podlagah. Tako na podlagi določila 631. člena OZ, ki utemeljuje neposredno plačilo podizvajalca s strani naročnika, tako na podlagi splošne odškodninske odgovornosti po splošnih načelih obligacijskega prava in sicer 131.člena OZ ter na podlagi verzijskega zahtevka (prvi odstavek 190. člena OZ).

11. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka po 631. členu OZ in na podlagi neupravičene obogatitve na podlagi 190. člena OZ. Glede tega se v celoti sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje in jih v tej sodbi ne bo ponavljalo, saj se je o tem izjasnilo že v odločbi I Cpg 746/2016 z dne 26. 4. 2017. 12. Pritožbeno sodišče pa ne pritrjuje sodbi sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka tožeče stranke na podlagi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava.

13. Prav ima namreč pritožnica, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da v tej zadevi ni podana odškodninska odgovornost po 131. členu OZ. V skladu z določbami OZ je podana zaveza za plačilo odškodnine, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji elementi odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja odgovorne osebe, nastanek škode in podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem.

14. Tožnica zatrjuje (l.št. 58), da ji je bila s tem, ko toženka ni unovčila bančne garancije glavnega izvajalca, da je ignorirala namene in cilje javno naročniške zakonodaje (Zakon o javnem naročanju in Pravilnik o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnjevanje svojih obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (Ur. l. RS št. 25/04), z nesklenitvijo končnega obračuna in z izmikanjem plačilu, povzročena škoda v višini opravljenih, a neplačanih, del. 15. Sodna praksa je že v vrsti odločb1 zavzela stališče, da pogoji (zavarovanih) izvajalskih pogodb in vsebina garancij so pri podizvajalcih vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bodo plačilo za opravljeno delo prejeli vsaj iz sredstev unovčenih garancij. Še toliko bolj tak zaključek omogoča dejstvo, da ni šlo zgolj za unikaten dogovor med strankama izvajalskih pogodb, temveč je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem znani.

16. Pritožbeno sodišče je zato presojalo trditve tožnice, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ko ni unovčila bančne (kontra)garancije glede plačila podizvajalcev in ni ravnala v skladu z javno naročniško zakonodajo.

17. Pritožbeno sodišče odgovarja toženki, ko je na pritožbeni obravnavi navedla, da ni odgovorna za plačilo škode, ker gre v tem primeru za drugačno situacijo, kot je bila v obravnavanih zadevah sodne prakse in sicer, da je v razmerju do glavnega izvajalca S. d.d.- nastopala kot naročnik in kot taka ni zavezana predpisom o javnem naročanju, za razliko od toženih strank v drugih zadevah, ki so bile subjekti javnega prava. Pritožbeno sodišče odgovarja, da bi v primeru, da zdrži argument toženke, šlo za obid namena kogentne zakonodaje, ki je ravno v tem, da pri investicijah z javnimi sredstvi, kot je bilo v tem primeru, ščiti podizvajalce kot šibkejše subjekte pred neplačilom glavnega izvajalca oziroma naročnika. Kot je toženka sama navedla, je kot ponudnik kandidirala v postopku javnega naročanja Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo znanost in šport pri finančnem najemu s postopnim odkupom (leasing) objekta „preureditev bivše lokacije “x“ za preselitev ... z dne 1. 10. 2014. V razpisni dokumentaciji, ki sta jo potrdila tožena stranka in njen glavni izvajalec (priloga A33), je navedeno, da se oddaja javnega naročila izvaja skladno z določili Zakona o javnih naročilih ZJN-1-UPBU), Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnjevanje svojih obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (Ur. l. RS št. 25/04) in drugimi. Med razpisno dokumentacijo je dodala izjavo po Odredbi o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov, ki ji nalaga izstavitev bančne garancije za izpolnitev pogodbenih obveznosti izvajalca del do njegovih podizvajalcev, ki jih izvajalec zaradi kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti. V pogodbi, ki jo je tožena stranka sklenila z glavnim izvajalcem S. d.d. dne 1. 2. 2005 (priloga B4, trditve tožnice l.št. 80 in l.št. 196), je v 1. členu navedeno, da bo v primeru, če bo tožena stranka izbrana kot najugodnejši ponudnik, pogodba, ki jo bo sklenila z ministrstvom, postala sestavni del gradbene pogodbe z izvajalcem. V istem členu se sklicuje tudi na razpisno dokumentacijo, ki je priloga gradbene pogodbe, in še na leasing pogodbo (sklenjeno med toženo stranko in ministrstvom). Tožena stranka se torej ne more izgovarjati, da zanjo ne veljajo predpisi o javnem naročanju, saj jih je sama povzela v svojo pogodbo z glavnim izvajalcem, kar je bil tudi pogoj, da je bila izbrana na javnem natečaju.

18. Iz pogodbe št. 12231/06 sklenjene z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za šolstvo z dne 30. 5. 2006 (priloga spisa A34) izhaja, da je do sklenitve pogodbe prišlo na podlagi postopka javnega naročanja. Drži, da za razmerja med naročnikom-toženo stranko in glavnim izvajalcem-S. d.d.- v stečaju ne gre oddajo javnega naročila, vendar pa je iz pogodbe o finančnem najemu (4. člen pogodbe na prilogi A34) jasno, da je bila toženka financirana iz javnih sredstev ter, kot je že bilo navedeno, je Republika Slovenija kot pogoja za oddajo javnega naročila predvidela izdajo garancije za izpolnitev obveznosti do podizvajalcev.

19. Nadalje je bilo treba odgovoriti, ali je bilo ravnanje toženke, ko tožnice kot podizvajalke ni plačala, protipravno. Tožnica zatrjuje, da je bilo ravnanje toženke protipravno zaradi tega, ker jo je zavajala, da bo poplačana, da se je zanašala, da jo ščitijo javno-naročniški predpisi, ki so bili sprejeti ravno za zaščito plačila podizvajalcev in da je bilo toženkino ravnanje s tem, ko ni unovčila bančne kontragarancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, protipravno. Tožena se je ves čas postopka upirala, da je bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (ki po njenem ne krije poplačila podizvajalcev, kar je napačno in bo razvidno iz nadaljevanja) izstavila ministrstvu, ni pa imela bančne kontragarancije do glavnega izvajalca.

20. Po mnenju pritožbenega sodišča in glede na že citirano sodno prakso2 niti ni bistveno, ali je imela toženka izstavljeno kontragarancijo od glavnega izvajalca. Bistveno je, da se je tožnica kot podizvajalka zanašala na v času prevzema in izvedbe posla veljavne javno naročniške predpise. Določba 9. člena Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (Ur. l. RS, št. 25/2004) v prvem odstavku opredeli garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in v drugem odstavku istega člena določi še, da če poleg glavnega izvajalca sodelujejo v izvedbi javnega naročila tudi njegovi podizvajalci, mora glavni izvajalec za zavarovanje svoje obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem izročiti naročniku bančno garancijo, določeno v 5. členu odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (Uradni list RS, št. 71/99, 78/99 in 64/01). Sistemska razlaga Pravilnika plačilo podizvajalcev umešča v določbo člena o dobri izvedbi pogodbenih obveznosti, kar negira trditve toženke, da garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ne krije plačil podizvajalcev. V razpisni dokumentaciji je toženka kot ponudnik do ministrstva in naročnik do glavnega izvajalca, ministrstvu predložila razpisno dokumentacijo, iz katere izhaja, da bo predložila bančne garancije za plačilo podizvajalcev (priloga A33, točka 7.1.3. 4. alineja) in razpisni obrazec po odredbi za o finančnem poslovanju proračunskih uporabnikov, kjer se izrecno zavezuje za izdajo garancije za plačilo podizvajalcev, če jim glavni izvajalec iz kakršnegakoli razloga ne bi plačal za izvedbo del ob zapadlosti. Takšna zaveza toženke izhaja tudi iz 6. člena Pogodbe med ministrstvom in toženko z dne 30. 5. 2006 (priloga A34) in iz predložene izjave toženke na prilogi A35 ter izjave toženke, da sprejema pogoje razpisne dokumentacije (priloga A37).

21. Pritrditi je tožnici (l.št. 58), da ne sme biti v slabšem položaju zgolj zaradi tega, ker je v tem primeru ministrstvo posel kot finančni leasing oddalo toženki, v slabšem položaju kot drugi podizvajalci, kjer je bila glavni naročnik država ali drug proračunski uporabnik.

22. Pritrditi je navedbam tožnice (l.št. 80), da če drži toženkina navedba, da ni pridobila kontragarancije, je to njen poslovni rizik, ki ga ni dolžna nositi tožnica, ki je svoja dela korektno izvedla in se pri tem zanašala na pravila javnega naročanja, ki jo kot podizvajalko in šibkejšo stranko ščitijo, kot je bilo zgoraj opisano.

23. Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi izvajalskih pogodb ali izdanih bančnih garancij, pa ni dvoma, da je bil smisel določb 6. člena pogodbe o finančen leasingu, 1.d. člena gradbene pogodbe ter razpisne dokumentacije, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika v primeru, ko ga glavni izvajalec ne plača. V tem primeru je zaradi specifičnosti posla, to je finančnega najema s postopnim odkupom, na mesto naročnika stopila toženka. Že našteti predpisi Zakon o javnem naročanju in Pravilnik so toženki narekovali izpeljavo zakonskih določil v pogodbenih obveznosti. Toženka se je kot gospodarski in finančni subjekt morala zavedati, da v primeru, ko sodeluje v poslu, kjer gre za porabo javnih sredstev, ne more na eni strani ravnati kot ponudnik v postopku javnega naročanja ki jo tako zavezujejo ti predpisi, na drugi strani pa kot gospodarski subjekt na trgu, kjer ne veljajo pravila javno naročniške zakonodaje in je poslovni rizik večji. Tožnica se je namreč upravičeno zanašala, da v tem poslu veljajo prva, torej javno naročniška pravila.

24. Za presojo, da je toženka ravnala protipravno, so torej odločilna ugotovljena dejstva, da so pogoji razpisne dokumentacije, podpisanih pogodb (oddaja finančnega leasinga in gradbena pogodba) pri tožnici že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo imela plačilo za opravljeno delo zavarovano in da bo plačilo prejela iz sredstev bančne (kontra) garancije (ki bi morala biti izdana, ni pa toliko bistveno ali je dejansko bila izdana, saj tožnica tega kot podizvajalka vse do konca tega postopka ni mogla preveriti). Ob upoštevanju dejstva, da je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani, pa je to utemeljeno še toliko bolj. Ob obstoju takšnih pričakovanj tožnice, njenih izrecnih pozivov za unovčenje bančne garancije in ob vednosti, da plačila od izvajalca ni in ga ni mogoče pričakovati, je mogoče toženkino zavrnitev teh zaprosil brez utemeljenega razloga šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje. Da bo tožnica v takšnem primeru ostala brez plačila za svoje delo in ji bo s tem nastala škoda, pa je bila za toženko predvidljiva posledica. V obravnavanem primeru je namreč pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja pravno zavarovan položaj tožnice.3

25. Za ugotovitev obstoja protipravnosti ravnanja toženke je pomembno še dejstvo, da je toženka soglašala s tem, da tožnica v poslu nastopa kot podizvajalka, da je nesporno tožnica svoja dela korektno opravila (l. št. 109), da je toženka vedela, da je glavna izvajalka ni poplačala, saj je v času od 6. 1. 2011 do 22. 3. 2013 tožnica nanjo večkrat naslovila zahtevke za plačilo (A24 do A33), pa je ji je vedno znova odgovarjala z dvoumnim odgovorom, da „v zvezi s tožečo stranko nima nerazporejenega dobroimetja, da končni obračun po gradbeni pogodbi še ni narejen“, da je bil postopek zaradi insolventnosti nad glavnim izvajalcem začet v začetku leta 2011 in je bil kasno, da tožnice ne bo poplačal. 26. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke protipravno, obseg škode je znan in nesporen, to je zahtevek za plačilo del, ki jih je opravila tožnica za glavnega izvajalca in sicer 202.331,27 EUR, kar izhaja iz obračunsko - prevzemnega zapisnika (priloga A4 in izjave strank l. št. 109). Prav tako je podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Glede odgovornosti za nastalo škodo je pritožbeno sodišče toženki že odgovorilo na njene ugovore, da je za škodo odgovorno ministrstvo in ne ona sama.

27. Toženka je tako dolžna plačati tožnici 202.331, 27 EUR. Tožnica je zahtevala še plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude dalje in sicer od naslednjega dneva po zapadlosti posameznih obračunov mesečnih situacij, ki jih je tožnica v tožbi navedla in zanje predložila dokaze (A4- A32). Določba 378. člena OZ določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti . Glede na navedeno je sodišče toženki naložilo še plačilo zamudnih obresti, ki tečejo naslednji dan po zapadlosti posameznih izstavljenih obračunov toženke.

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (358. člen ZPP).

29. Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče odločati tudi o stroških pred prvostopenjskim sodiščem in pritožbenih stroških (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

30. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene tekom postopka priglašene stroške na prvi ter drugi stopnji. Sodišče je stroške postopka odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz priloženega obračuna sodišča. Odvetniška nagrada in stroški, DDV ter plačane sodne takse na prvi in drugi stopnji znesejo 22.691,21 EUR, od tega sodne takse 10.621,00 EUR (sodna taksa za postopek na prvi stopnji in dve pritožbi), nagrada in stroški 9.893,62 EUR in DDV 2.176,59 EUR. Točka za pristop na zadnji narok je bila obračunana po dne 5.4.2019 veljavni tarifi 0,459 EUR. Priznane stroške je tožena stranka dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

1 Glej odločbe VS RS III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017, III Ips 9/2015 z dne 20 5. 2016, III Ips 94/2016 z dne 23. 3. 2016, III Ips 40/2016 z dne 22. 11. 2016. 2 Glej točko 17. sodba VS RS III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017. 3 Povzeto po sodbi VS RS III Ips 94/2016 z dne 28. 11. 2017.