Jedro

Določba 8. člena ZPP uzakonja metodo, ki sodnika vodi pri oblikovanju dokazne ocene. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je morebiti vsebinsko neprepričljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik v tožbi primarno zahteva ugotovitev, da so tožnik, prvi toženec, drugi toženec, tretji toženec in četrti toženec solastniki nepremičnin parc. št. 2643/4 (ID znak ...) in 2643/5 (ID znak ...), obe k. o. ... (v nadaljevanju sporni nepremičnini), in sicer tožnik do 37/144, prvi toženec do 36/144, drugi toženec do 36/144, tretji toženec do 34/144 in četrti toženec do 1/144. Zahtevek utemeljuje z navedbami, da je med njim, prvim in drugim tožencem, njihovimi starši ter bratom okoli leta 1970 prišlo do dogovora, da bodo na spornih nepremičninah, ki sta bili tedaj v lasti njihovih staršev, s skupnim delom in skupnimi sredstvi zgradili štiri stanovanjsko hišo do tretje gradbene faze, nato pa si bo vsak dogradil svoje stanovanje. Glede na takšen dogovor naj bi na spornih nepremičninah izvirno nastala solastnina.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice pravdnih strank na spornih nepremičninah (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice tožnika ter prvega, drugega, tretjega in četrtega toženca (1. alineja II. točke izreka); zahtevek, s katerim je od prvega toženca glede nepremičnine parc. št. 2643/5 k. o. ... zahteval izstavitev listine primerne za vpis solastninske pravice ostalih pravdnih strank v zemljiško knjigo (2. alineja II. točke izreka), in zahtevek, s katerim je od tretjega in četrtega toženca glede nepremičnine parc. št. 2643/4 k. o. ... zahteval izstavitev listine primerne za vpis solastninske pravice ostalih pravdnih strank v zemljiško knjigo (3. alineja II. točke izreka). Prav tako je zavrnilo tudi drugi podredni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice tožnika ter prvega, drugega, tretjega in četrtega toženca na spornih nepremičninah (1. alineja III. točke izreka); zahtevek, s katerim je od prvega toženca glede nepremičnine parc. št. 2643/5 k. o. ... zahteval izstavitev listine primerne za vpis njegove solastninske pravice v zemljiško knjigo (2. alineja III. točke izreka), in zahtevek, s katerim je od drugega, tretjega in četrtega toženca glede nepremičnine parc. št. 2643/4 k. o. ... zahteval izstavitev listine primerne za vpis njegove solastninske pravice v zemljiško knjigo (3. alineja III. točke izreka). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo vlaga tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija tožnika je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred Vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: − v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na spornih nepremičninah ... zgradila štiristanovanjska hiša – dvojček, v katerem sta v vsaki polovici po dve stanovanji; sporni nepremičnini, na katerih se nahaja stanovanjska hiša, sta bili v času gradnje last A. in B. A. – matere in očeta tožnika ter prvega, drugega in četrtega toženca (v nadaljevanju starši pravdnih strank); − pri gradnji hiše je bil z delom in finančnim vložkom najbolj aktiven prvi toženec, pomagala mu je tudi mama; tožnik je pri gradnji hiše pomagal malo in o financiranju gradnje ni podal konkretnih navedb, zato je njegov finančni vložek vprašljiv; − v hišo se je leta 1977 prvi vselil prvi toženec, in sicer v stanovanje, ki ga še danes uporablja; okoli leta 1979 so se v drugo stanovanje v hiši vselil še tožnik s starši pravdnih strank, v tretje stanovanje pa drugi toženec; tožnik je bival skupaj s starši nekje do leta 1991 (ali 1999); četrto (sporno) stanovanje je bilo v tistem obdobju nedokončano; − starši pravdnih strank so 17. 12. 1986 s tožnikom ter prvim, drugim in četrtim tožencem sklenili darilno pogodbo (v nadaljevanju darilna pogodba); z njo so tožniku podarili več nepremičnin, med drugim tudi staro hišo (t. j. hišo, v kateri je razširjena družina živela pred gradnjo večstanovanjske hiše z ID znakom ...), prvemu tožencu celotno parc. št. 2643/5 k. o. ..., na kateri stoji polovica dvojčka (stanovanje, v katerem živi prvi toženec, in stanovanje, ki ga zaseda tožnik), drugemu tožencu pa polovico parc. št. 2643/4 k. o. ...; − leta 1991 (ali 1999) se je tožnik z dovoljenjem prvega toženca z novo partnerko začasno vselil v zgornje stanovanje dvojčka; selitev mu je bila odobrena začasno, dokler ne popravi strehe na stari hiši. **Razlogi sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišče prve stopnje je zahtevke tožnika zavrnilo. Zaključilo je, da so primarni tožbeni zahtevek in podredna zahtevka v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev, da je solastnik nepremičnine, o kateri teče spor, nesklepčni. Sodno varstvo zatrjevane pravice pridobljene na pravnoposlovni podlagi (dogovoru), lahko namreč tožnik uveljavlja le z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tudi ta zahtevek je sodišče ocenilo kot neutemeljen. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da dogovora o skupni gradnji tožnik ni dokazal, ni pa dokazal niti, da bi si bratje in starši hišo fizično razdelili. Leta 1986 sklenjena darilna pogodba, ki jo je podpisal tudi tožnik, jasno nakazuje, katere nepremičnine so bile podarjene vsakemu od sinov. Darilna pogodba je veljavna, zato zavezuje njene podpisnike. Zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila so, upoštevaje (zatrjevani) čas sklenitve dogovora in 1. člen Zakona o zastaranju terjatev kot tudi upoštevaje poznejši čas vselitve tožnika (leta 1991 oziroma 1999) in 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, zastarali; tožnik jih je namreč postavil šele 17. 2. 2015. 9. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe tožnika glede priposestvovanja sporne nepremičnine zavrnilo in jih označilo za nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje, da je temelj za pravnoposlovni prenos lastninske pravice zatrjevani dogovor o skupni gradnji, zato so bili zahtevki za ugotovitev lastninske pravice pravilno zavrnjeni. Pritrdilo je tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje o nedokazanosti dogovora o skupni gradnji, razloge sodišča prve stopnje pa je ocenilo kot skladne in življenjsko prepričljive.

**Jedro revizijskih navedb tožnika**

10. Revident sodiščema nižjih stopenj očita, da nista upoštevali dejstev, ki so jih pooblaščenci tožencev v drugih pravdah priznavali, v tem postopku pa izrecno zanikali. S tem v zvezi sodišči nista upoštevali zakonske določbe, da morata pri vodenju postopka upoštevati, da morajo stranke pošteno uporabljati pravice, ki jim gredo po zakonu. V pritožbi je izpostavil, da prvi toženec navedbe prilagaja potrebam postopka, zato argument sodišča, da navedbe pooblaščencev iz prejšnjih postopkov nimajo teže v tem postopku, ni v skladu z načelom materialne resnice. Izjave strank v drugem postopku je revident predlagal kot dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa se do zavrnitve tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo. Zato sta podani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 24. člena Ustave. Sodišče je dokazni postopek zmotno izvajalo v smeri ugotavljanja prispevka in aktivnosti tožnika pri gradnji, namesto da bi ugotavljalo in presojalo dejansko voljo takratnih zemljiškoknjižnih lastnikov. Vsebina darilne pogodbe, sklenjene leta 1986, nima vpliva na dogovore o skupni gradnji, ki so bili sklenjeni v sedemdesetih letih. Priče so izpovedale, da se je nepremičnina gradila za štiri sinove, temu pa so pritrdili tudi toženci v drugih postopkih. Sodišči se nepravilno zato nista opredelili do navedb, kaj pomeni tožnikova posest nepremičnine do leta 1986 in kaj od tedaj dalje. Ugotovitev, ali je bil tožnik dobroverni posestnik nepremičnine, kar je glede na primarno postavljen zahtevek ključno, sodbi sodišč nižjih stopenj nimata. Pri tem niti ne gre za pritožbeno novoto, saj sodišče sodi na podlagi trditev in dokazov, ne na podlagi sklicevanj na pravna pravila. Tožnik je bil ves čas prepričan, da je solastnik, v kar ga je prepričalo tudi sodišče s številnimi odločbami (npr. P 321/97). Protispisna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik v pritožbi ni grajal dejanskih zaključkov, da njegova angažiranost pri gradnji ni bila taka, kot se pričakuje od stranke dogovora o skupni gradnji, ker je v zvezi s tem opozoril na konkretne izpovedi prič. Revident graja tudi zaključek o zastaranju podrednih zahtevkov. Navaja, da je prišlo do prekinitve zastaranja, o čemer se je izrekel že v pritožbi.

**Pravna podlaga**

11. Iz navedb tožnika izhaja, da naj bi bil dogovor o skupni gradnji sklenjen v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). ODZ ne predvideva pridobitve solastninske pravice z gradnjo na tujem, če je zgradba rezultat gradiva tako graditelja kot lastnika zemljišča. V takem primeru je v skladu z ustaljeno sodno prakso možen le dogovor o stvarnopravnih razmerjih med njima in pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi.1 Takšen dogovor pomeni družbeno pogodbo kot naslov, s katerim se pridobi lastnina, pridobitev sama pa se uresniči z njeno izročitvijo (paragraf 1181 ODZ). Glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah ODZ določa, da se mora prenos lastnine vpisati v javne knjige, ki so za to določene, v ta namen pa je treba sestaviti poverjeno listino o pridobitnem poslu v obliki, predpisani za veljavnost posla, ali javno listino (paragrafa 431 in 432 ODZ).

12. Prvi odstavek 266. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi, ali je bil med pravdnimi strankami in njihovimi starši v sedemdesetih letih sklenjen dogovor o skupni gradnji, je vprašanje dejanske narave. Vanj na revizijski stopnji zaradi prepovedi uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) ni več mogoče posegati. Iz zgoraj povzetih revizijskih navedb izhaja, da prav to skuša doseči revident. Nekateri od revizijskih očitkov so pravno sicer opredeljeni kot procesne kršitve, vendar so te le navidezne. Revizijsko neizpodbojni ugotovitvi obeh sodišč sta, da dogovor o skupni gradnji med pravdnimi strankami in starši ni bil sklenjen in da se je tožnik leta 1991 (ali 1999) z dovoljenjem prvega toženca z novo partnerko le začasno vselil v sporno stanovanje. Revident v preobleki uveljavljanja procesnih kršitev (t. j. zlorabe pravic v postopku, kršitve načela materialne resnice in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) jasno izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, kar je v revizijski fazi postopka neupoštevno. Revizijsko sodišče zato le strnjeno odgovarja, da v postopku sprejemanja dokazne ocene ni prišlo do nobenih procesnih napak in da je sodišče prve stopnje tudi zadostno obrazložilo, zakaj tožniku ne verjame, da je bil med pravdnimi strankami in njihovimi starši dejansko sklenjen dogovor o skupni gradnji.

15. Določba 8. člena ZPP uzakonja metodo, ki sodnika vodi pri oblikovanju dokazne ocene. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je morebiti vsebinsko neprepričljiva. Ob ocenjevanju vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedi prič, ki jih revizija sploh ne omenja, je bil pri dokazni oceni glede dejstva, ali je bil med strankami sklenjen dogovor o skupni gradnji, pomemben (ne pa tudi ključen) argument dejstvo, da so pravdne stranke s starši glede delitve nepremičnin po končani gradnji sklenile darilno pogodbo, na podlagi katere je bila tožniku podarjena stara hiša. Zaključek o tem, da dogovor o skupni gradnji ni bil sklenjen, sta sodišči nižjih stopenj sprejeli ob upoštevanju ocene vseh izvedenih dokazov - izjave zaslišanih prič, tožnikove angažiranosti pri gradnji sporne nepremičnine in vsebine darilne pogodbe. V tako prepričljivo in skrbno izdelano dokazno oceno revident ne more poseči niti s trditvijo, da so mu toženci solastnino priznavali v drugih postopkih in celo sodišče v drugih postopkih. V teh je bilo namreč vprašanje sklenitve dogovora o skupni gradnji obravnavano kot predhodno vprašanje, na katerega sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 13. člena ZPP ni vezano.

16. Pravilen je tudi procesni zaključek pritožbenega sodišča, da trditve o pridobitvi solastninske pravice na spornih nepremičninah s priposestvovanjem pomenijo nedopustno pritožbeno novoto. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč tožnik ni podal dejanskih trditev, ki bi bile podlaga za odločanje o zahtevku na podlagi določb o priposestvovanju; solastninsko pravico je utemeljeval le z dogovorom o skupni gradnji. Te navedbe pa ob odsotnosti trditev o dobrovernosti in priposestvovalni dobi ne zadoščajo za sklep, da bi moralo sodišče, če bi se navedbe izkazale za resnične, tožbenemu zahtevku ugoditi, ker je tožnik nepremičnine priposestvoval. Zaključek pritožbenega sodišča je zato pravilen.

17. Revizijskemu sodišču se z očitki o zastaranju zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine ni bilo treba ukvarjati. Dogovor o skupni gradnji ni bil dokazan, zato so razlogi sodb sodišč nižjih stopenj v tem delu pomenili le dodaten, rezervni argument za zavrnitev tožnikovega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine. Presoja revizijskega očitka v tem delu zato odločitve o reviziji ne bi v ničemer spremenila.

**Odločitev o reviziji**

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija tožnika vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

19. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških tožnika za vložitev revizije je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

1 Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 146/2013 z dne 29. 1. 2015, II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997.