Jedro

Upnik ni z ničemer izkazal, da bi bil dolžnik slabega premoženjskega stanja. Sama okoliščina, da naj bi družbeniki dolžnika eno družbo že spravili v stečaj, zatorej lahko predstavlja zgolj indic, ki pa sam po sebi ne more utemeljevati obstoja težko nadomestljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka) in odločilo, da upnik sam krije svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožil upnik. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni skladno s predlogom z dne 27. 2. 2017. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik z verjetnostjo izkazal obstoj nedenarne terjatve do dolžnika (objektivni pogoj), ne pa tudi, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se mu prepreči nastanek težko nadomestljive škode (subjektivni pogoj). Ker morata biti navedena pogoja za izdajo začasne odredbe po prvem in drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) podana kumulativno, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Upnik v pritožbi trdi, da je vložil predlog za izdajo začasne odredbe tudi za zavarovanje denarne terjatve v višini 63.275,09 EUR. To stališče pritožnik utemeljuje z navedbami, da je banka dne 3. 3. 2017 rezervirana sredstva v omenjenem znesku na podlagi izvršnice nakazala dolžniku. Teh navedb pa višje sodišče ni smelo upoštevati, saj je do prenosa sredstev in s tem do verjetnega nastanka denarne terjatve upnika prišlo že po izdaji izpodbijanega sklepa. Pa tudi če bi jih upoštevalo, si upnik svojega položaja s pritožbo ne bi mogel izboljšati, saj je z izvršenim plačilom sredstvo zavarovanja (ki se nanaša na prepoved OPP, da po dolžnikovem nalogu izplača ta sredstva dolžniku) dejansko postalo brezpredmetno.

6. Nadalje pritožnik trdi, da je upnik izkazal obstoj težko nadomestljive škode in sicer s tem, ko je v predlogu navedel, da je dolžnik zlorabil institut izvršnice, navedel pa je tudi okoliščine (predhodni stečajni postopek) zaradi katerih meni, da bo njegovo poplačilo onemogočeno. Vendar tudi s temi navedbami pritožnik ne more uspeti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve), upnik ni z ničemer izkazal, da bi bil dolžnik slabega premoženjskega stanja. Sama okoliščina, da naj bi družbeniki dolžnika eno družbo že spravili v stečaj, zatorej lahko predstavlja zgolj indic, ki pa sam po sebi ne more utemeljevati obstoja težko nadomestljive škode. Slednje tudi ne more biti podano, ker naj bi dolžnik neutemeljeno unovčil izvršnico. Te navedbe namreč utemeljujejo obstoj objektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ne pa subjektivnega.

7. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik zatrjeval obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je upnik s pritožbenimi navedbami, s katerimi zatrjuje obstoj predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ prekludiran. Višje sodišče se zato do teh navedb ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja za navedbe, ki jih pritožnik prepisuje iz predloga za izdajo začasne odredbe. Nanje je namreč povsem jasno in prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje (nasprotnega niti pritožnik ne trdi). Glede navedb pritožnika, da je pričakoval, da bo sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo in mu določilo pogoje in rok pod katerimi bo začasna odredba obstala (drugi odstavek 277. člen ZIZ), pa gre pritožniku pojasniti, da bi kaj takega prišlo v poštev le, če bi izkazal tako obstoj objektivnega, kot subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Tega pa ni zmogel. 8. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).