Jedro

Iz določb 81. in 82. člena ZDSS-1 izhaja, da je v socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega sojenja. To pomeni, da se odloča o materialnopravni pravici ter s tem v zvezi o zakonitosti odločbe ZPIZ, saj velja za socialni spor načelo polne jurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, mora biti v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani pravici, kot tudi presoja izpodbijanega (za konkreten primer drugostopenjskega) upravnega akta.

Če tožbeni zahtevek ni zadosti opredeljen, mora sodišče ob upoštevanju načela odprtega sojenja najprej ugotoviti, za kakšen spor s področja invalidskega zavarovanja gre ter ob ugotovitvi, da materialnopravni tožbeni zahtevek sploh še ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "Razveljavi se odločba tožene stranke št. X z dne 5.12.2003 in je tožena stranka dolžna ponoviti postopek ter izdati nov upravni akt v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča I. stopnje." Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Poudarja, da je mnenje prvostopenjskega sodišča, da njegova dokončna odločba temelji na nepopolno ugotovljenem zdravstvenem stanju v povezavi z tožnikovo delovno zmožnostjo, zmotno.

Invalidska komisija II. stopnje je pri mnenju upoštevala vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter se podrobno seznanila tudi s tožnikovim delom. Določbe Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov zavoda (Ur. l. RS, št. 113/2002) pa določajo, da poda IK

II. mnenje le na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku za uveljavljanje pravic, t.j. v konkretnem primeru do 26.6.2003. Izvidi, izdani po tem datumu predstavljajo le morebitno podlago za uveljavljanje pravic, ki jih mora stranka, odvisno od mnenja njenega osebnega zdravnika, uveljavljati v novem postopku.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; nadalje: ZDSS-1). Po določbah 19. čl. ZDSS-1 se v postopku v socialnih sporih uporabljajo določbe Zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno; konkretno določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Iz določb

310. čl. ZPP pa jasno izhaja, da sodišče s sodbo odloči o zahtevku. To izhaja tudi iz določb 81. in 82. čl. v zvezi s 73. čl. ZDSS. Po določbah 81. čl. sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit; če pa tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na določbo 2. odst. 81. čl. sicer lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, glede na določbe 82. čl. ZDSS-1 izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, ali pa izpodbijani upravni akt odpravi in odloči o podlagi tožbenega zahtevka ter naloži tožencu izdajo novega upravnega akta (le) o višini tožbenega zahtevka; vendar oboje (1. in 2. alinea 1. odst. 82. čl. zakona) le v primeru, če bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami (ali če bi bilo ugotavljanje glede višine tožbenega zahtevka pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami).

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. ter s tem povezanimi že povzetimi določbami 82. čl. zakona torej jasno izhaja, da je v socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega sojenja. Torej, odločanje o materialnopravni pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti toženčeve odločbe, saj velja za socialni spor načelo polne jurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora biti v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani pravici, kar v konkretnem primeru ni, kot tudi presoja izpodbijanega (za konkreten primer drugostopenjskega) upravnega akta.

V izreku sodbe torej ni vsebovana presoja materialnopravnega tožbenega zahtevka (zahtevek o vtoževani pravici) in iz spisa sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi tožnik ta del zahtevka jasno postavil. V zahtevku pa v tožbi sicer res predlaga samo razveljavitev (pravilno: odpravo) odločbe z dne 5.12.2003 ter vrnitev zadeve v ponovni postopek, vendar pa hkrati v tožbi (1. odst. tožbe) prosi za odobritev 4 urnega delavnika ter tudi zaslišan na obravnavi dne 11.10.2005, ko se zavzema, za postavitev neodvisnega izvedenca, izjavlja, da "še vedno meni, da mora sodišče odločiti o tej zadevi preko neodvisnega strokovnjaka, ki naj določi stopnjo njegove sposobnosti". Iz vsega navedenega torej izhaja, da gre za ne dovolj opredeljen tožbeni zahtevek, glede česar ima ZDSS določbe v 2. odst. 73. člena. Ob takšnem stanju bo moralo sodišče ob upoštevanju načela odprtega sojenja najprej ugotoviti, glede na vse prej navedeno, za kakšen spor po materialnem pravu s področja invalidskega zavarovanja gre ter ob ugotovitvi, da materialnopravni tožbeni zahtevek sploh še ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1.

Poleg tega pa sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami ter tega dela določbe 1. alinee 1. odst. 82. čl. sploh ne navaja in je torej sploh ni uporabilo.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodišče ni z ničemer obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da obstojijo že navedeni zakonsko predpisani pogoji, ob katerih je edino le dopustno kasatorno sojenje v socialnem sporu. Poleg tega pa v izreku sploh ni presojalo tožbenega zahtevka. Posledično gre za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh prej navedenih značilnosti socialnega spora, v katerem je načelo polne juris dikcije primarno in v katerem se sodi o vtoževani pravici, torej o pravici, ki ima podlago v materialnopravnih predpisih s področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo izpodbijane odločbe (v konkretnem primeru samo drugostopenjske toženčeve odločbe).

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj kot že rečeno, prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem zahtevku, ki tudi sploh še ni bil opredeljen, prav tako pa, kot že obrazloženo, ni moč preizkusiti, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da je podan dejanski stan po 1. alinei 1. odst. 82. čl. ZDSS. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve.

Če bo tožbeni zahtevek tudi materialnopravno opredeljen, oz., v kolikor ne bo tožnik izrecno vztrajal samo na kasatornem sojenju, pa bo moralo ob presoji zakonitosti toženčeve dokončne odločbe najprej ugotoviti, ali je toženec pravilno uporabil postopkovne določbe, konkretno določbe že navedenega pravilnika glede tega, katero medicinsko dokumentacijo lahko upošteva IK II (36. in 49. čl. pravilnika). Če bo sodišče ocenilo kot potrebno, lahko uporabi tudi določbe 78. čl. ZDSS-1 o sodelovanlni dolžnosti toženega zavoda. Po dokaznem postopku, v katerem bo moralo razčistiti vsa pravno relevantna dejstva, pa bo v zadevi glede na vse prej že obrazloženo ter glede na načelo meritornega sojenja, meritorno odločilo, razen v primeru, kot že rečeno, če bo tožnik jasno postavil samo zahtevek na odpravo toženčeve odločbe ter na vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje, kar posledično pomeni, če bo vztrajal na kasatornem sojenju.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.