Jedro

Sodišče druge stopnje se utemeljeno sklicuje na naravo zakonske predvidene prioritetne preživninske obveznosti roditelja do mladoletnega in nepreskrbljenega otroka (102. in 103. člen ZZZDR), ki vsebuje (če je potrebno) tudi dolžnost omejevanja lastnih potreb preživninskega zavezanca na ustrezno najmanjšo mero.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu kot očetu mld. tožnice naložilo plačevanje preživnine zanjo od meseca aprila 2003 dalje v znesku 15.000,00 SIT mesečno, medtem ko je preživninski zahtevek mld.

tožnice v presežku (nad prisojenih 15.000,00 SIT mesečno do zahtevanih 35.000,00 SIT mesečno) zavrnilo in odločilo tudi še o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe in uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Po njegovem mnenju je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v zvezi s presojo, ali in koliko je zmožen prispevati k preživljanju otroka, za katerega je tudi sicer prepričan, da ni njegov in o čemer teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. P 6/2004. Ob ugotavljanju toženčevih preživninskih možnosti sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali, da toženec nima sredstev za preživljanje, da je brez zaposlitve, da ne prejema nobene oblike socialne pomoči ter da je dejansko odvisen od sestrine pomoči in materine pokojnine. Navaja še, da vrednostni papirji kot premoženje niso trajen vir za črpanje preživninskih sredstev, sodišči prve in druge stopnje pa nista na adekvaten način ovrednotili obsega sredstev, pridobljenih s pridelavo krompirja, fižola in drugih poljščin oziroma z rejo prašičev, saj toženec s tem ne ustvarja tržnih viškov, ki bi lahko bili namenjeni plačevanju preživnine, temveč le sredstva za lastne potrebe. Sicer pa je po mnenju toženca tudi previsoko ovrednoten ugotovljen katastrski dohodek. Toženec je prepričan, da njegove premoženjske razmere niso bile razčiščene v tolikšni meri, da bi bil mogoč sklep o ustreznosti naloženega mu preživninskega bremena njegovim preživninskim možnostim. Zato izpodbijane sodbe tudi ni mogoče v tej smeri preizkusiti. Končno toženec izraža še mnenje o nujnosti prekinitve te pravde do pravnomočne odločitve o vprašanju njegovega očetovstva in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 129. člena ob sojenju na prvi stopnji še veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89, 14/89 in Ur. l. RS, št. 13/94-ZN, 82/94, 29/95-ZPDF, 26/99-ZPP, 60/99-odl. US, 70/2000-ZZNPOB, 64/2001, 110/2002-ZIRD in 42/2003-odl. US; ZZZDR) se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Toženec pravnomočno mu naložene preživninske obveznosti v mesečnem znesku 15.000,00 SIT v reviziji ne ocenjuje kot take, ki ne bi bila določena v skladu s potrebami preživninske upravičenke in z možnostmi matere mld. tožnice kot ene izmed obeh preživninskih zavezancev, temveč kot tako, ki ni v skladu z možnostmi toženca kot drugega izmed obeh preživninskih zavezancev. Temu toženčevemu očitku pa ni mogoče pritrditi predvsem že glede na sam obseg naložene mu obveznosti (z določitvijo mesečne preživnine v znesku 15.000,00 SIT) in glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o njegovih pridobitnih (z)možnostih, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po teh ugotovitvah je toženec, ki je sicer poklicni voznik, resda brezposelen in prijavljen na zavodu za zaposlovanje, pri čemer nadomestila ne prejema; vendar je lastnik nepremičnin in sicer izključni lastnik vl. št. 545 k.o... ter pretežni solastnik kmečkega posestva v obsegu 3 ha 28 a 57 m2, na katerem prideluje poljščine, obdeluje vinograd ter redi prašiče in kravo. Če v postopku na prvi in drugi stopnji donosnost izkoriščanja tega potenciala ni bila natančno denarno ovrednotena, ne pomeni, da je na tej podlagi narejen sklep o skladnosti tožencu naložene mesečne preživnine z njegovimi pridobitnimi možnostmi materialnopravno zmoten (129. člen ZZZDR). V oporo pravilnosti takega sklepanja zadošča že primerjava obsega tožencu naloženega preživninskega bremena z donosnostjo toženčevega ekonomskega potenciala po izkustveno in življenjsko še sprejemljivih minimalnih standardih glede na ugotovljen obseg kmečkega posestva, pri čemer se sodišče druge stopnje utemeljeno sklicuje na naravo zakonsko predvidene prioritetne preživninske obveznosti roditelja do mladoletnega in nepreskrbljenega otroka (102. in 103. člen ZZZDR), ki vsebuje (če je to potrebno) tudi dolžnost omejevanja lastnih potreb preživninskega zavezanca na ustrezno najmanjšo mero. To pa hkrati pomeni, da možnost izpolnjevanja toženčeve preživninske obveznosti v naloženem mu obsegu ni pogojena z ustvarjanjem še nekih tržnih presežkov izven okvira izdatkov toženčevega lastnega preživetja in preživljanju hčerke namenjenega soprispevka, saj je tožencu možnost pridobivanja sredstev v tolikšnem obsegu ob ugotovljenih kapacitetah zagotovljena pod pogojem ustrezne tudi delovne angažiranosti kot njegove zakonske obveznosti, izvirajoče iz preživninske dolžnosti v razmerju do mladoletnega in nepreskrbljenega otroka (primerjaj s pravilnim razlogovanjem sodišča druge stopnje s tem v zvezi, po katerem "je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da bo toženec moral kakšnega prašiča vzrediti tudi za prodajo oziroma da določene dohodke toženec lahko ustvari doma" in z na določbo 102. člena ZZZDR oprtim razlogovanjem, da se starši "morajo potruditi, da izkoristijo vse potencialne možnosti pridobivanja dohodka z namenom, da svojim otrokom omogočijo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo"). V prid pravilnosti ocene toženčevih preživninskih oziroma pridobitnih zmožnosti končno ni odveč napotitev toženca še na prvostopenjsko (z uporabo metode o indičnem sklepanju izpeljano) razlogovanje, po katerem so toženčeve trditve o pridobitni nesposobnosti ovržene tudi z njegovo dvakratno zavestno opustitvijo možnosti uveljavljanja denarnih sredstev iz naslova socialnih pravic. Kolikor pa toženec sodiščema obeh stopenj očita, da nista ugotavljali v denarju izraženega obsega donosnosti njegovih vrednostnih papirjev, mu je treba odgovoriti, da sta sodišči vrednostne papirje upoštevali le podredno kot dodatni možni vir sredstev - ne da bi ga šteli za odločilnega ob ugotavljanju toženčevih preživninski h možnosti. Z doslej obrazloženim pa je že v celoti odgovorjeno tudi na neutemeljen revizijski očitek v smeri nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe spričo zatrjevane nerazčiščenosti toženčevih premoženjskih razmer; te so bile namreč v zadostni meri razčiščene za sklep o toženčevih preživninskih možnostih vsaj kot takih, ki mu plačevanje naložene preživnine omogočajo.

Kolikor toženec tudi še v reviziji ponovi svoje mnenje o nujnosti prekinitve tega postopka do pravnomočne odločitve o spornem vprašanju njegovega očetovstva, je treba toženca napotiti na ustrezne razloge iz sodbe sodišča druge stopnje, ki je to vprašanje pravilno in v celoti izčrpalo ob obravnavanju identičnega razloga že v postopku s pritožbo. V postopku za določitev preživnine tak toženčev ugovor ne predstavlja nobene ovire za odločanje o njej, dokler očetovstvo ni pravnomočno izpodbito.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Spor o preživljanju mladoletnega otroka spada med spore iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP). Zaradi tega in z upoštevanjem vseh okoliščin primera - vključno tudi uspeh s pravnim sredstvom ob odločanju o pravdnih stroških (glede toženca, ki z revizijo ni uspel) in nepotrebnost stroškov mld. tožnice v zvezi z njenim odgovorom na revizijo (spričo vsebine odgovora), je revizijsko sodišče na podlagi 413. člena ZPP odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.