Jedro

Institut začasne odredbe ni namenjen zagotavljanju izvedbe dokazov, saj se mora nevarnost uveljavitve terjatve nanašati neposredno na tožnikovo terjatev oziroma stvar, ki bo, če bo prišlo do izvršbe, predmet izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožnikov predlog, s katerim bi se toženki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin ID znak 001, posamezni del 25, v stavbi št. 23, k. o. X, in ID znak 002, posamezni del 26, v stavbi št. 23, k. o. X, kar v naravi predstavlja stanovanje in klet na naslovu K. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče je pravilno ugotovilo obstoj njegove terjatve, zmoten pa je zaključek, da nevarnost iz prve oziroma tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ni podana. Meni, da obstoji konkretna in realna nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena, saj mu toženka ne priznava vlaganj v nepremičnino. V primeru prodaje svoje terjatve ne bo mogel dokazati, ker ne bo izvedljiva izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke. Napačen je zaključek, da ni podan pogoj za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu. Sodišče bi lahko razpisalo narok za glavno obravnavo v zvezi s predlagano začasno odredbo in na njem ugotavljalo obstoj subjektivnih kot tudi objektivnih okoliščin. Poudarja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni v zvezi z vprašanjem, zakaj sodišče meni, da v primeru prodaje nepremičnine njegova terjatev ne bo otežena oziroma celo onemogočena.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upoštevajoč določilo 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmen naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. Prvo sodišče je v točki 7 obrazložitve pojasnilo verjetnost obstoja tožnikove terjatve, v točkah 8 in 9 pa podalo argumentacijo za ugotovitev, da tožnik ni izkazal zatrjevanih predpostavk po prvi oziroma tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Takšnemu razlogovanju v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 6. Tožnikov zahtevek se nanaša na ugotovitev skupnega premoženja in izplačilo povečane vrednosti nepremičnin ID znak 001 in ID znak 002, ki je posledica skupnih vlaganj. Obstoj nevarnosti, ki se kaže v nezmožnosti uveljavitve terjatve je tožnik utemeljil z navedbo, da bo v primeru prodaje stanovanja in kleti onemogočena izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da institut začasne odredbe ni namenjen zagotavljanju izvedbe dokazov, saj se mora nevarnost uveljavitve terjatve nanašati neposredno na tožnikovo terjatev oziroma stvar, ki bo, če bo prišlo do izvršbe, predmet izvršbe. Takšno nevarnost lahko tožnik odstrani z drugim institutom - zavarovanjem dokazov.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V točki 8 obrazložitve je sodišče jasno navedlo, da s prodajo nepremičnin, ki so last toženke, uveljavitev tožnikovih terjatev ne bo onemogočena ali bistveno otežena, saj med drugim terja denarni znesek iz naslova vlaganj, kar pa v primeru, da bo toženka nepremičnine prodala, terjatve ne bo onemogočilo.

8. V obravnavanem primeru ni bilo nobene podlage za opravo naroka, saj je sodišče že na trditveni podlagi lahko sprejelo zaključek o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe. V postopkih zavarovanja zakon ne predpisuje obvezne oprave naroka. Sodišče ga izvede le, ko presodi, da je to smotrno. Sodišče določi narok v skladu z določbo 113. člena ZPP, če je to z zakonom predpisano ali če je za postopek potreben. Glavna obravnava v rednem pravdnem postopku je obvezna, v postopku zavarovanja pa je izjema. V primeru, ko je predlog nepopravljivo nesklepčen, oziroma ko je že na podlagi predloženih dokazov mogoče ugotoviti neobstoj okoliščin, relevantnih za izdajo začasne odredbe, vzpostavljanje kontradiktornosti in razpis naroka nista smotrna, saj ne bi prispevala k ugotovitvi utemeljenosti predloga.

9. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo tudi odsotnost pogoja za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje opravilo test sorazmernosti in sprejelo zaključek, ki mu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 10. Glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 355. člena istega zakona pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

11. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih pritožnik ni priglasil.