Jedro

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene v obdobju od 1. 1. 2013 dalje šteje za rezidenta Slovenije. Odločitev je utemeljena že na podlagi pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, saj je imel tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe v Sloveniji (še) uradno prijavljeno stalno prebivališče. Stališče, da je po navedeni določbi relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega jasno izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe se presoja glede na dejansko in pravno stanje ob njeni izdaji; po tem spremenjeno dejansko stanje je lahko le podlaga za izdajo nove odločbe.

Načela pomoči zavezancu iz 7. člena ZDavP-2 oziroma načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP in ne kakšne druge zakonske določbe ni mogoče razumeti tako, da bi davčnemu organu nalagala dolžnost, da zavezancu svetuje pri urejanju njegovih obveznosti po ZPPreb.

Ko oba davčna organa argumentirata, da ima tožnik središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, to lahko pomeni zgolj dodatno utemeljitev odločbe v smislu, da je izpolnjen tudi pogoj iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem gre še vedno za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene na podlagi določb slovenske notranje zakonodaje. Se pa pri presoji kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 utemeljeno lahko upošteva tudi Komentar k 4. členu Vzorčne Konvencije OECD, in sicer zato, ker ta konvencija in po njenem vzoru sklenjene bilateralne KIDO poznajo vsebinsko primerljiv pojem središča življenjskih interesov. Po ustaljenih stališčih se pri določanju rezidentstva po tem kriteriju prednost pripisuje tesnejšim osebnim odnosom pred ekonomskimi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožnik za davčne namene v obdobju od 1. 1. 2013 dalje šteje za rezidenta Slovenije. V obrazložitvi davčni organ povzame vsebino vloge - vprašalnika, ki mu ga je 4. 2. 2013 predložil tožnik, in pri tem navaja tožnikove vezi s Slovenijo in z drugo državo, to je Nemčijo. V pravnem pogledu se sklicuje na 6. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2): če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev, se posameznik po slovenski davčni zakonodaji šteje za rezidenta Slovenije. V tej zvezi izpostavi, da je tožnik v letu 2013 obdržal stalno prebivališče v Sloveniji. Ker se oseba po notranji zakonodaji lahko šteje za rezidenta več držav, kot je to v tožnikovem primeru, davčni organ rezidentstvo presodi še po določbah 4. člena med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo sklenjene konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju KIDO). Ugotavlja, da je tožnik stalno prebivališče obdržal v Sloveniji, v Nemčiji pa pridobil še eno, ne da bi se odpovedal prvemu domu, ki ga je ohranil v okolju, kjer je njegova družina in premoženje, kar skupaj z drugimi okoliščinami kaže, da je središče življenjskih interesov zadržal v Sloveniji. Zato se šteje za davčnega rezidenta Slovenije tako na podlagi določb ZDoh-2 (stalno prebivališče v Sloveniji) kot na podlagi 4. člena KIDO (središče življenjskih interesov). Dodaja, da slovenski davčni organ ni vezan na potrdila oziroma odločitve nemškega, ker ima vsaka država pravico in dolžnost samostojno ugotavljati pogoje za obdavčitev; če pride do kolizije, ki vodi v dvojno obdavčenje, pa ima zavezanec možnost sprožiti postopek skupnega dogovarjanja po 26. členu KIDO.

2. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-21-138/2013-13 z dne 11. 12. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo. Organ druge stopnje navaja, da tožnik izpolnjuje vsaj enega od pogojev za davčnega rezidenta Slovenije po 6. členu ZDoh-2, in sicer ima tu uradno prijavljeno stalno prebivališče, pa tudi središče vitalnih interesov. V vprašalniku je tožnik navedel, da ima stalno prebivališče v Sloveniji, in tudi po podatkih davčnega registra je imel v času izdaje odločbe tu še prijavljeno stalno prebivališče. Da stalnega prebivališča v Sloveniji nima (več), prvič zatrjuje v pritožbi, pri čemer gre za neupoštevno novoto. Prvostopenjski organ je tožnikov status presojal še na podlagi t.i. prelomnih pravil iz drugega odstavka 4. člena KIDO, po katerih se oseba šteje samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima le-to na razpolago v obeh državah, pa se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov). Glede na ugotovitve postopka ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kjer prebiva tudi njegova družina in to bivališče mu je stalno na voljo, saj je žena lastnica stanovanja. Tožnik ima tu odprt bančni račun, ima slovenski potni list in slovensko vozniško dovoljenje. V Nemčiji je zaposlen in tam biva v najetem stanovanju, tam ima bančni račun in izdane plačilne kartice ter urejeno zavarovanje. Za svojo navedbo, da v Nemčiji obiskuje plesno in telovadno društvo, ni predložil nobenih dokazil. Prav tako ni izkazal okoliščin, ki bi potrjevale trajnost njegove selitve v Nemčijo. To pomeni, da ima tožnik v Sloveniji stalni dom in pretežni del vitalnih interesov, v Nemčiji pa del ekonomskih interesov, ki so predvsem posledica zaposlitve v tujini. Zato bi ga tudi ob presoji, da ima stalni dom urejen v obeh državah, bilo treba šteti za rezidenta Slovenije. Da imajo pri ugotavljanju središča življenjskih interesov osebni interesi prednost pred ekonomskimi, izhaja tudi iz upravno-sodne prakse.

3. Tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vlaga tožbo, in sicer zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter kršitev določb Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njegovi vlogi za ugotovitev statusa nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2013 dalje, oziroma izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sklicuje se na navedbe in dokazne predloge oziroma dokaze v upravnih spisih ter poudarja, da ima bistvene interese v Nemčiji, kamor je iz Slovenije za stalno odšel decembra leta 2010 in se zaposlil za nedoločen čas. S tem je trajno izgubil zaposlitev v Sloveniji, kar kaže na resnost odhoda in prenos ekonomskih dejavnosti v tujino. To je ugotovil tudi prvostopenjski organ, saj mu je za leti 2011 in 2012 izdal odločbi o statusu nerezidenta v Sloveniji. Okoliščine iz navedenih let se v letu 2013 niso v ničemer spremenile, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Njen rezultat ni bil razumno predvidljiv, zato gre za kršitev ustaljene in enotne prakse davčnega organa ter s tem kršitev Ustave, to je kršitev enakega varstva pravic, enakosti pred zakonom in pravice do poštenega odločanja. Predpisi, ki nalagajo davčne obveznosti, morajo biti jasni, njihova široka razlaga je v nasprotju z načelom pravne države in pravne varnosti po 2. členu Ustave. Če zavezanci posledic svojega ravnanja ne morejo predvideti, jim lahko nastaja škoda, kar se je zgodilo zaradi izpodbijane odločbe in s tem je bila tožniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave). Tožnik ima potrdilo, da je za leto 2013 davčni zavezanec oziroma rezident Nemčije. Tam je njegovo običajno bivališče, saj v Nemčiji ves čas od odhoda dejansko živi in dela, z izjemo nekaj obiskov v Sloveniji. Res da formalno ni odjavil stalnega bivanja v Sloveniji, ker ni vedel, da to mora storiti; kot prava neuko stranko bi ga davčni organ na to moral opozoriti. Vendar dejansko bivanje tožnika v Nemčiji prevlada nad dejstvom, da formalno ni odjavil stalnega bivanja v Sloveniji, kar pa je storil 4. 4. 2013. Ker dejansko stanje v smislu njegovega dejanskega bivanja ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je davčni organ ob napačni uporabi materialnega prava tožnika štel za davčnega rezidenta Slovenije in posledično tudi zmotno uporabil drugi odstavek 4. člena KIDO. Tožnik, ki se je v Nemčiji rodil in šolal, ima tam prijavljeno stalno bivanje, tam dejansko stalno prebiva in tam je središče njegovih življenjskih interesov. Družbeno, poklicno in kulturno se udejstvuje le v Nemčiji, kjer ima stalni dom, zaposlitev za nedoločen čas, pri čemer razen plače, drugih dohodkov nima. V Nemčiji ima vse bančne račune, plačilne kartice in vso osebno lastnino; bil je član plesnega in je član telovadnega društva in tekaške ekipe. V Sloveniji živi le njegova družina, ki zaenkrat nima možnosti selitve v Nemčijo, saj žena tam še ni našla zaposlitve. Tožnik le ob občasnih obiskih v Sloveniji z družino biva v ženinem stanovanju. Ostale okoliščine ga na Slovenijo posebej ne navezujejo, gre za zgolj funkcionalne rešitve, kot so potni list ali vozniško dovoljenje. Davčni organ bi ga moral zaslišati in ugotavljati njegov osebni interes, saj podatki iz vprašalnika za to ne zadoščajo. Kot dokaz tožnik predlaga potrdilo nemške davčne uprave z dne 29. 1. 2013, potrdilo o odjavi stalnega prebivališča v Sloveniji z dne 4. 4. 2013, odločbi prvostopenjskega davčnega organa z dne 25. 5. 2011 in 2. 7. 2012 ter vpogled v uradne evidence DURS in po potrebi druge dokaze.

5. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožbeni ugovori potrjujejo ekonomsko naravo tožnikove selitve v tujino in zato ni mogoče trditi, da je tja prenesel svoje življenjske interese, ki so tudi osebni. Zavrača očitek glede odstopa od ustaljene in enotne prakse davčnega organa, saj je ta v večini podobnih primerov pri ugotavljanju središča življenjskih interesov relevantne okoliščine presojal na enak način, kar potrjuje upravnosodna praksa. Predhodno izdani odločbi o statusu nerezidenta, ki ju tožnik prvič prilaga k tožbi, ne vsebujeta obrazložitve v smislu presoje za odločitev o rezidentskem statusu pomembnih okoliščin. Pa tudi sicer ne izključujeta sprejema drugačne odločitve, saj se vsakič znova opravi postopek preverjanja kriterijev; nenazadnje sta omenjeni odločbi lahko tudi napačni. V danem primeru je bil za davčno rezidentstvo tožnika izpolnjen (po določbah nacionalne zakonodaje in KIDO) kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zavezanca.

6. Tožnik v nadaljnji vlogi kot zavajajočo zavrača navedbo toženke, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, formalno ga je odjavil 4. 4. 2013. Stalno prebivališče in stalni dom ima v Nemčiji, kjer živi in dela, tam ga kontinuirano obiskuje družina, ki se namerava trajno preseliti k njemu. To je 2. 3. 2014 že storila hči A.A., ki je tudi pridobila identifikacijsko številko nemške davčne uprave, kar je razvidno iz potrdil z dne 10. 4. 2014 in 14. 4. 2014. Iz potrdila z dne 5. 4. 2014 pa izhaja, da je tožnik v postopku pridobitve nemškega državljanstva in se odpoveduje slovenskemu, kar dodatno dokazuje, da so njegovi življenjski interesi v Nemčiji. Tam se udeležuje lokalnih volitev in volitev v evropski parlament, ima nemško vozniško dovoljenje, v Nemčiji ima kupljeno in registrirano osebno vozilo. Vse socialno življenje ima v Nemčiji, tam preživlja prosti čas in se druži s prijatelji, aktiven je izključno v nemškem lokalnem okolju, kjer dela kot prostovoljec, navija za nemške športnike, tam ima medicinsko oskrbo, socialno, zdravstveno in premoženjsko zavarovanje, je v tekaški in kolesarski ekipi ter telovadnem klubu B. Ukvarja se s fotografijo, obiskuje nemške kulturne prireditve in aktivno sodeluje pri prireditvah Stadtteilinitiative. V dokaz prilaga predhodno navedena potrdila, ki jih je pridobil po vložitvi tožbe in jih zato prej ni mogel predložiti. Poleg tega predlaga, da sodišče na glavni obravnavi zasliši tožnika in njegovo ženo B.B. ter hčerki A.A. in C.C. (izpovedali bodo, kje so tožnikovi življenjski interesi).

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z dne 18. 3. 2013, s katero je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene v obdobju od 1. 1. 2013 dalje šteje za rezidenta Slovenije.

9. V skladu s 6. členom ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega izmed pogojev, določenih v tem členu. Med temi pogoji je na prvem mestu, v 1. točki tega člena naveden pogoj, da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Rezident Slovenije pa je zavezanec med drugim tudi, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji (5. točka istega člena).

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba utemeljena že na podlagi izpolnjenega pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2. Iz ugotovitev obeh davčnih organov, ki so skladne s podatki upravnih spisov, namreč izhaja, da je imel tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe v Sloveniji (še) uradno prijavljeno stalno prebivališče; to pa sledi tudi iz samih navedb tožnika in torej med strankama niti ni sporno. Kolikor želi tožnik s svojimi ugovori utemeljiti stališče, da je za odločitev tudi po 1. točki 6. člena ZDoh-2 relevantno dejansko prebivanje, je to v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega jasno izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj - vsa v tem smislu navajana dejstva in predlagani dokazi zato odločitve ne morejo spremeniti. Tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem, da ga davčni organ ni poučil, da bi moral odjaviti stalno prebivališče v Sloveniji. Načela pomoči zavezancu iz 7. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma načela varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, v zvezi z tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) in ne kakšne druge zakonske določbe namreč ni mogoče razumeti tako, da bi davčnemu organu nalagala dolžnost, da zavezancu svetuje pri urejanju njegovih obveznosti po Zakonu o prijavi prebivališča. 11. Pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe se presoja glede na dejansko in pravno stanje ob njeni izdaji. Še zlasti jasno to sledi iz tretjega odstavka 238. člena ZUP, ki ureja pogoje, pod katerimi lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze: izrecno namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji. Na to je pri odločanju o pritožbi vezan drugostopenjski organ, posledično pa tudi sodišče v upravnem sporu. Glede na povedano tožnikove navedbe, ki se nanašajo na dejstva, nastala po izdaji izpodbijane odločbe, in v dokaz teh dejstev predlagani dokazi na odločitev ne morejo vplivati. To velja tako za dejstvo, da je tožnik (4. 4. 2013) odjavil stalno prebivališče v Sloveniji, kot tudi za ostale po 18. 3. 2013 nastale okoliščine, ki jih navaja zlasti v pripravljalni vlogi, in z njimi povezane dokaze. Kolikor ne le tožnik, ampak tudi drugostopenjski organ zagovarjata drugačno stališče, sodišče to kot zmotno zavrača. Po izdaji prvostopenjske odločbe spremenjeno dejansko stanje je lahko le podlaga za izdajo nove odločbe, kar je tožniku nakazal že prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

12. Ker izpodbijano odločitev po navedenem utemeljuje že izpolnjeni pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, dejstva oziroma razlogi, s katerimi oba davčna organa argumentirata, da ima tožnik središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, lahko pomenijo zgolj dodatno utemeljitev odločbe v smislu, da je izpolnjen tudi pogoj iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem gre še vedno za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene na podlagi določb slovenske notranje zakonodaje. Se pa pri presoji kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 utemeljeno lahko upošteva tudi Komentar k 4. členu Vzorčne Konvencije OECD, in sicer zato, ker ta konvencija in po njenem vzoru sklenjene bilateralne KIDO poznajo vsebinsko primerljiv pojem središča življenjskih interesov. Po ustaljenih stališčih se pri določanju rezidentstva po tem kriteriju prednost pripisuje tesnejšim osebnim odnosom pred ekonomskimi. S povedanim je skladno tudi stališče, ki ga navajata oba davčna organa, da se pri dolgoročnem prebivanju v tujini središče življenjskih interesov praviloma premakne, če se preselijo tudi zakonec in otroci, oziroma da posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Sodišče k temu dodaja, da se družinske in družbene povezave ne prekinejo s samim odhodom v tujino, prav tako se njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja. V konkretnem primeru tožnik niti ne prereka ugotovitve, da je imel ob izdaji izpodbijane odločbe v Sloveniji svojo družino: ženo in hčerki, kar tudi po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da je središče osebnih in ekonomskih interesov tedaj imel v Sloveniji. Kasneje nastale okoliščine so, kot že rečeno, lahko kvečjemu podlaga za izdajo nove odločbe.

13. Tožnik je v postopku izkazal, da ga tudi Nemčija šteje za svojega davčnega rezidenta, zato se oba davčna organa v odločbah sklicujeta tudi na pravila iz 4. člena KIDO. V tem pogledu sodišče pojasnjuje, da pravno podlago za izdajo odločbe, kot je izpodbijana, pomenijo določbe ZDoh-2. Pri tovrstni odločitvi gre namreč za določanje statusa rezidenta po slovenski notranji zakonodaji, njen pomen pa izhaja iz ureditve po ZDoh-2, po kateri je obseg davčne obveznosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta: rezident je v Sloveniji zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije, nerezident pa je zavezan le za plačilo dohodnine od tistih dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji (5. člen ZDoh-2). Posledično je od statusa rezidenta oziroma nerezidenta odvisno, katere dohodke je fizična oseba dolžna napovedati davčnemu organu v Sloveniji. Fizično osebo, ki se po slovenski zakonodaji šteje za davčnega rezidenta Slovenije, pa lahko za svojega davčnega rezidenta po svoji notranji zakonodaji šteje tudi druga država in to lahko privede do dvojnega obdavčenja določenega dohodka oziroma premoženja te osebe. Zaradi odprave dvojnega obdavčenja države sklepajo KIDO, ki vsebujejo tudi t.i. prelomna pravila za določanje rezidentstva osebe v samo eni državi pogodbenici v primeru, ko se oseba šteje za rezidenta obeh držav pogodbenic v skladu z notranjima zakonodajama teh držav. Vendar pa je rezidentski status za potrebe KIDO relevanten šele v postopku davčne odmere, kolikor dvojna obdavčitev ni odpravljena že z alokacijskimi pravili po določbah KIDO. Šele ko pride do odmere davka, ima zavezanec tudi dejansko možnost predložiti zadevo v postopek skupnega dogovora po KIDO. Razlogi odločitve, v katerih se davčna organa opredeljujeta do rezidentskega statusa tožnika za potrebe KIDO, so glede na navedeno za tožnika lahko zgolj informativne narave in ne pomenijo podlage za odločitev o njegovem statusu rezidenta za davčne namene po določbah ZDoh-2, ki je predmet izpodbijane odločbe. Kolikor davčna organa argumentirata drugače, sodišče temu ne sledi in pripominja, da je takšno stališče zavzelo že v sodbah št. I U 1735/2014 z dne 3. 2. 2015 in I U 952/2014 z dne 26. 5. 2015. 14. Do drugačne odločitve v obravnavani zadevi ne more privesti niti tožnikovo sklicevanje, da sta mu bili ob enakih dejanskih okoliščinah za leti 2011 in 2012 izdani odločbi (z dne 25. 5. 2011 in 2. 7. 2012), da ni rezident Slovenije. Te navedbe in dokaze tožnik prvič podaja šele v tožbi, ne da bi upravičil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku. Že zato jih sodišče pri odločanju glede na določbe tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni upoštevalo. Tudi sicer pa sámo dejstvo, da je davčni organ v letih 2011 in 2012 odločil drugače, še ne pomeni, da je nezakonita izpodbijana odločba. Ta je bila, kot ugotavlja sodišče v upravnem tem sporu, izdana skladno z zakonskimi določbami 6. člena ZDoh-2, ki so tudi dovolj jasne. Predhodni odločbi sta bili stvar samostojnih postopkov. Ker nista predmet izpodbijanja s tožbo, se sodišče v presojo njune pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati. Da bi bila praksa odločanja davčnega organa sicer oziroma pri drugih zavezancih drugačna, pa tožnik konkretizirano niti ne zatrjuje. Sodišče glede na povedano ne vidi podlage, da bi sledilo tožbenemu zatrjevanju o kršitvi ustaljene in enotne prakse davčnega organa in kršitvah 2., 14. in 22. ter tudi 33. in 67. člena Ustave RS. Enako velja za tožbeno navedbo o kršitvi določb EKČP, ki je tudi sicer povsem neobrazložena.

15. Ker po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni ter izpodbijani odločbi nepravilnosti in neskladnosti z zakonom, ki bi zahtevala njeno odpravo, ni mogoče očitati, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja predlaganih dokazov, in sicer na podlagi določb 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. Dokazi za ugotovitev tistih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, so bili namreč izvedeni in ustrezno presojeni že v davčnem postopku. Potrdilo z dne 29. 1. 2013 o tem, da je tožnik davčni rezident Nemčije, za izpodbijano odločitev, ko gre za status rezidenta po določbah ZDoh-2, ni bistveno. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati vsi tisti dokazi, ki se nanašajo na dejstva, nastala po izdaji izpodbijane odločbe (potrdilo o odjavi stalnega prebivališča dne 4. 4. 2013, potrdilo z dne 5. 2. 2014 in potrdili za A.A. z dne 10. 4. 2014 in 14. 4. 2014). Enako, glede na razloge te obrazložitve, velja za odločbi prvostopenjskega davčnega organa z dne 25. 5. 2011 in 2. 7. 2012, ki ju je tožnik, kot že rečeno, prvič predložil šele v tožbi. Šele v upravnem sporu je prvič predlagal tudi svoje zaslišanje ter zaslišanje žene B.B. in hčerk A.A. in C.C., ne da bi to upravičil. Ker se zato ti dokazi pri odločanju ne upoštevajo, jih sodišče tudi ni dolžno izvajati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ter drugi odstavek 59. člena ZUS-1). Predvsem pa predlagana zaslišanja ne morejo vplivati na drugačno ugotovitev dejstev glede uradno prijavljenega stalnega prebivališča tožnika v Sloveniji, ki so ključna za odločitev.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.