Jedro

Za kršitev 3. odstavka 169. člena KZ bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da se je obdolženec žaljivo izrazil pri obrambi svoje pravice, vendar tega ni storil z namenom zaničevanja, pa bi ga kljub temu obsodilo za kaznivo dejanje razžalitve.

Izrek

Zahteva obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu A.Š. zaradi kaznivega dejanja razžalitve uradne osebe v zvezi z njeno službo po 1. odstavku 169. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ izrečena denarna kazen 100.000 SIT, dolžan pa je povrniti stroške postopka, razen povprečnine.

Zoper sodbi je vložil obsojenec sam zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 3. odstavka 169. člena KZ, ker da se je žaljivo izrazil pri obrambi svojih pravic kot obdolženec v kazenskem postopku, ki jih je oškodovanka kot predsednica senata kršila in je zato Vrhovno sodišče celo razveljavilo sodbo zaradi teh kršitev. Ni imel namena zaničevanja, saj oškodovanke osebno ne pozna in nima razloga, da bi jo zaničeval, izjava ni zapisana v zapisniku o glavni obravnavi tako, kot jo je izrekel, zato je predlagal zaslišanje prič, ki so bile navzoče na glavni obravnavi, vendar je sodišče v nasprotju z določbami 355. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ta predlog zavrnilo. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da niso bile kršene določbe 355. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, trditev, da obsojenec ni imel namena zaničevanja oškodovanke pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec vloži zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojeni A.Š. uveljavlja kršitev določb 3. odstavka 169. člena KZ. Po teh določbah se ne kaznuje, kdor se o drugem žaljivo izrazi pri obrambi svoje pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Za kršitev te določbe bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da se je obdolženec žaljivo izrazil pri obrambi svoje pravice, vendar tega ni storil z namenom zaničevanja, pa bi ga kljub temu obsodilo. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je obsojenec proti predsednici sodečega senata žaljivo izražal, ko ni branil kakšne svoje pravice ali varoval upravičene koristi v kazenskem postopku zoper njega in da je izrekel žaljive trditve naklepno, z zavestjo, da bo razžalil oškodovanko (3. in 4. odstavek na 3. strani sodbe). Enake pritožbene navedbe, kot so podane v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zavrnilo sodišče druge stopnje v 4. odstavku na 2. strani sodbe, kjer se sklicuje na "zaključke o zaničevalnem pomenu obdolženčevih besed, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi prepričljivo obrazložilo in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema." To sodišče še dodatno poudarja, da je obsojenec z žaljivimi trditvami prestopil meje pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, saj bi na morebitne nepravilnosti sodišče opozoril tudi brez žaljivih trditev (zadnji odstavek na 2. in 1. odstavek na 3. strani sodbe). V rednem postopku je torej sodišče ugotovilo, da je obsojenec izrekel žaljive trditve z namenom zaničevanja oškodovanke zato sodišče ni moglo uporabiti določb 3. odstavka 169. člena KZ. V bistvu obsojenec s svojimi navedbami v zahtevi uveljavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo to dejstvo, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Po določbah 1. odstavka 355. člena ZKP sme sodišče v skladu z načelom neposrednosti opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki jih je pretreslo na glavni obravnavi. Zahteva utemeljuje zatrjevano kršitev te določbe s tem, da sodišče na glavni obravnavi ni pretreslo nobenega dokaza in da zato ni dokazano, da bi žaljive trditve izrekel z namenom zaničevanja. Takšna obrazložitev pa ne utemeljuje kršitev določb 1. odstavka 355. člena ZKP, zato zahteva tudi v tej smeri ni utemeljena.

Ker zahteva obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 1. odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP obsojenec plača stroške postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa sme sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena istega zakona oprostiti obsojenca povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je premoženjsko stanje obsojenca slabo, zato ga je sodišče prve stopnje oprostilo plačila povprečnine, sodišče druge stopnje pa plačila vseh stroškov. Upoštevaje te ugotovitve in odločitvi nižjih sodišč, je tudi Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenca oprosti plačila povprečnine (drugih stroškov pa ni bilo) v zvezi s postopkom z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.