Jedro

Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-4213/2020-8 z dne 12. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Pri ponovnem odločanju mora toženka upoštevati, da je tožničina vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, vložena pravočasno.

III. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka), odločila, da v postopku niso nastali stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevo zavrgla, ker je tožnica zamudila 15 dnevni rok iz 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUOOPE) za vložitev zahtevka. Tožnica je delavcem delo s skrajšanim delovnim časom odredila dne 1. 6. 2020, vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije pa je vložila šele 30. 6. 2020, kar je po preteku 15 dnevnega roka po odreditvi skrajšanega delovnega časa iz ZIUOOPE.

2. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v obravnavani zadevi toženka že izdala sklep o zavrženju vloge št. 11069-4213/2020-3 z dne 26. 8. 2020, ki je bil s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 1417/2020-19 odpravljen. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj toženka ni odločila skladno z navodili sodišča, ki je zavzelo stališče, da je bila vloga tožnice pravočasna. Ker je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kateremu pa toženka ni sledila, je odločitev arbitrarna. Toženka bi morala uporabiti kasneje sprejet Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki v prvem odstavku 38. člena odstopa od roka za uveljavljanje pravice do subvencije, tako da se rok za vložitev vloge podaljša do 10. 12. 2020. 3. Tožnica v tožbi zahteva, da sodišče odpravi izpodbijan sklep in ji prizna pravico do povračila izplačanega nadomestila plače za preostali del delovnega časa do polnega delovnega časa za delavce, katerim je bilo odrejeno čakanje na delo od 1. 6. 2020 do 31. 8. 2020, da se v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe sklene pogodba o subvencioniranju, v kateri se bodo določila medsebojna razmerja, obveznosti in odgovornost pri uveljavljanju in izvajanju pravice do subvencioniranega skrajšanega delovnega časa in sestavni del katere bo seznam delavcev s priznano pravico. Zahteva tudi stroške postopka. Podredno zahteva odpravo izpodbijanega akta in vrnitev toženki v ponovni postopke, skupaj s stroški postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje razlagi materialnega prava, ki jo uveljavlja tožnica. Meni, da zakonodajalec s sprejetjem 38. člena ZIUPDV ni mogel spremeniti roka iz 16. členu ZIUOOPE, saj se določba 38. člena ZIUPDV nanaša samo na mesec december, ne pa na vse mesece, ko so delodajalci lahko uveljavljali subvencije. Pri določbi 38. člena ZIUPDV gre za izjemo, s katero zakonodajalec ni želel spreminjati roka za vložitev vloge za subvencije. Če bi to želel, bi prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE odpravil. Sklicuje se tudi na sodbo sodišča v zadevi III U 199/2020, v kateri je bila tožba tožnika zavrnjena zaradi zamude roka za vložitev vloge. Ker gre po mnenju toženke pri roku iz 16. člena ZIUOOPE za prekluziven 15 dnevni rok in ga novi zakon ne more „oživiti“, je vlogo tožnice v ponovljenem postopku še enkrat zavrgla kot prepozno.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je tožnica 1. 6. 2020 štirim pri njej zaposlenim delavcem odredila delo s skrajšanim delovnim časom in da je vložila vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije 30. 6. 2020. Sporno je pravno vprašanje, ali je bila ta vloga glede na zakonsko določen rok pravočasna.

7. Toženka je svojo odločitev, da je vloga prepozna, sprejela v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča I U 1417/2020 z dne 3. 8. 2021, s katero je ugodilo tožbi tožnice zoper sklep, s katerim je toženka njen zahtevek kot prepozen zavrgla. V tej sodbi je sodišče že sprejelo stališče, da je ZIUPDV odstopil od roka iz 16. člena ZIUOOPE, kar izrecno izhaja iz besedila in iz naslova 38. člena ZIUPDV, ki se glasi „odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog“. Kot je pojasnilo, se je s to določbo rok za vložitev tožbe spremenil in podaljšal do 10. 12. 2020, zato je bila vloga tožnice v obravnavanem primeru vložena pravočasno.

8. Sodišče ugotavlja, da je toženka s tem, ko razlage sodišča ni upoštevala, kršila četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vrhovno sodišče je v zadevah X Ips 94/2017 in I Up 62/20211 pojasnilo, da Upravno sodišče v okviru sprejete sodbe, v zadevi, ki jo obravnava, odloči pravnomočno tudi glede v njej vsebovanih stališč o pravilni uporabi prava. Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, izhaja tudi, da navedeno ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih.24 Zato je izpodbijana odločitev že iz tega razloga nezakonita.

9. Prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Kasneje sprejeti ZIUPDV, ki je stopil v veljavo 1. 7. 2020, in je veljal v času odločanja, pa je v prvem odstavku 38. člena določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. decembra 2020. 10. Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.

11. Napačno je tudi stališče toženke, da izjema iz 38. člena ZIUPDV velja le za mesec december, ker naj bi šlo implicitno za skrajšanje roka iz ZUIOOPE, vendar z napačno umestitvijo in izvedeno na nomotehnično nepravilen način. Navaja, da naj bi tudi iz mnenja Zakonodajnopravne službe Vlade Republike Slovenije izhajalo, da gre za uskladitev veljavnosti s sporočilom Evropske komisije na datum 31. december 2020. 12. Drži, da je Evropska komisija v točki 3. 1. 22. d) Sporočila z naslovom Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu Covid-19 navedla, da se lahko pomoč odobri najkasneje do 31. 12. 2020. Vendar iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZIUPDV niti njegove sistemske uvrstitve v zakonu ne izhaja, da je bil namen zakonodajalca s to določbo omejiti subvencijo, saj je tako določbo vseboval že prvi odstavek 13. člena ZIUOOPE. Ta določa, da lahko delodajalec posameznemu delavcu, s katerim ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, odredi delo s skrajšanim delovnim časom od 1. junija 2020 do 31. decembra 2020. Iz obrazložitve predloga zakona k 39. členu4 izhaja, da je namen zakonodajalca uskladiti rok za vložitev vloge z rokom, do katerega je državna pomoč dovoljena. To pa še ne pomeni, da sta bila s tem za pravočasnost vloge določena dva pogoja, tj. da je treba vlogo vložiti v roku 15 dni od odreditve skrajšanega delovnega časa in hkrati ne kasneje kot 10. 12. 2020. Če zakonodajalec ne bi želel izključiti pravila, določenega v 16. členu ZIUOOPE, bi moral namreč pravilo, kot ga zatrjuje tožnica, tj. da je rok za vlaganje zahtev omejen z dvema rokoma (15 dni in do 10. 12. 2020), izrecno zapisati. Glede na to je sodišče že v zadevi I U 1417/2020 zavzelo stališče, da je rok iz 16. člena ZIUOOPE nadomeščen z rokom iz prvega odstavka 38. člena ZIUPDV.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnica je v tožbi sicer predlagala odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, vendar pa za to ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.5 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.6 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, saj ne gre za odločanje o stvari, ki bi imelo za tožnika tak pomen, ki bi bistveno vplival na njegov položaj.

14. Sodišče ponovno opozarja toženko, da mora slediti sodbi sodišča in stališčem sprejetim v zadevi I U 1417/2020, saj je upravni organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Če je bila toženka mnenja, da ta sodba temelji na nepravilni uporabi prava, bi lahko zoper njo uveljavljala pravno sredstvo, tj. predlagala, da Vrhovno sodišče zoper sodbo dopusti revizijo. V izogib ponovni odločitvi toženke, da je tožničina vloga prepozna, je sodišče v izrek sodbe dodalo navodilo, da mora pri ugotavljanju pravočasnosti vloge upoštevati, da je vloga pravočasna.

15. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožničina pooblaščenka zavezanka za ta davek, skupaj torej 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Glej obrazložitev v točki 24. 2 Tako tudi Ustavno sodišče v 28. točki obrazložitve odločbe Up-95/16 z dne 14. 3. 2019. 3 Tako v zadevah I U 1225/2021, I U 1655/2020, II U 344/2020. 4 Iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da je besedilo pomotoma uvrščeno pod 39, namesto pod 38. člen (EVA 2020-2611-0033, stran 28). 5 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61. 6 Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371.