21. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Dubravke Ugrin iz Kopra na seji dne 21. oktobra 2004

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno zakonitosti 15., 17. in 21. člena Pravilnika o pogojih za dobavo in odjem vode iz sistema Rižanskega vodovoda Koper (Primorske novice, Uradne objave, št. 3/93) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno zakonitosti 33. in 38. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo (Primorske novice, Uradne objave, št. 33/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnica kot porabnica vode v večstanovanjski hiši vlaga pobudo za oceno zakonitosti 15., 17. in 21. člena Pravilnika o pogojih za dobavo in odjem vode iz sistema Rižanskega vodovoda Koper (v nadaljevanju Pravilnik), ki jo razširja še na 33. in 38. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Odlok).

Glede na navedbe je v 38. členu Odloka sporen samo tretji odstavek. Izpodbijanim določbam očita, da omogočajo, da se pobudnici brez njene vednosti in privolitve zaračuna razlika vode, ki nastane med glavnim števcem pred večstanovanjskim blokom in med individualnimi števci, katere ona ni porabila.

Tako naj bi 33. člen Odloka določal, da se pomožni vodomeri lahko uporabijo za obračun porabe vode posameznim uporabnikom, čeprav Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVPot) to predpisuje kot obvezno, člen 38 Odloka pa naj bi omogočal, da se obračuna "neka razlika". Zato naj bi bile izpodbijane določbe v neskladju s prvim odstavkom 48. člena ZVPot.

Občina Izola, Mestna Občina Koper in Občina Piran v odgovoru na pobudo tej nasprotujejo in dodajajo, da je v določbi, ki razveljavlja stari predpis, prišlo do napake in da novejši Odlok dejansko razveljavlja Pravilnik. V odgovoru na razširjeno pobudo Mestna Občina Koper navaja, da je omrežje v objektu sestavni del objekta, saj gre za infrastrukturo, ki je del skupnih delov stavb skladno s Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 69/93 in nasl. - v nadaljevanju SZ-1).

Zato ne predstavlja javnega omrežja in ni v upravljanju izvajalca javne službe. Pomožne vodomere zamenjuje izvajalec javne službe na podlagi naročila in plačila lastnika oziroma najemnika stanovanja, čeprav tudi za te obstoji obveznost rednega overjanja. Pojasnjuje, da so tehnične kombinacije pri oskrbi z vodo različne, glede na to, ali ima stanovanjska enota svoj pomožni vodomer in kako je ta dostopen izvajalcu.

Trdi, da tudi v idealnem primeru prihaja do razlik med odčitkom na glavnem vodomeru in seštevkom odčitkov na pomožnih vodomerih, saj so neizbežne. Do njih prihaja iz različnih vzrokov (npr. občutljivost vodomerov ne zazna majhne porabe, točnost vodomerov omogoča določena odstopanja, pomožni vodomeri so blokirani, notranja inštalacija pušča, v skupnih prostorih so izlivna mesta, ki nimajo pomožnega vodomera).

Kljub temu mora objekt poravnati vso vodo, ki je bila v njem porabljena na podlagi odčitka na glavnem vodomeru.

Pobudnica je v odgovoru na navedbe občin svojo pobudo razširila na 33. in 38. člen Odloka, pri presoji Pravilnika pa vztraja, ker naj bi bil ta formalnopravno veljaven.

B.

Po vložitvi pobude je bil uveljavljen Odlok. Ta ureja enake vsebine kot Pravilnik, pri čemer v prehodnih določbah v 68. členu namesto Pravilnika napačno preklicuje veljavnost enako imenovanega pravilnika iz leta 1985. Tudi občine v odgovorih poudarjajo, da je to posledica napake pri sprejemanju Odloka.

Zato je ob uporabi uveljavljenih metod razlage pravnih aktov (časovni argument - lex posterior derogat legi priori) šteti, da je Pravilnik z uveljavitvijo Odloka prenehal veljati.

Ker je izpodbijan Pravilnik med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati, bi ga lahko Ustavno sodišče presojalo le ob izpolnjevanju pogojev iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Ta določa, da je vsebinsko odločanje o ustavnosti predpisov, ki ob času odločanja Ustavnega sodišča ne veljajo več, možno le, če posledice neustavnosti in nezakonitosti niso bile odpravljene, na podlagi odločitve Ustavnega sodišča pa bi jih bilo mogoče odpraviti. To mora izkazati pobudnik, česar pobudnica z navedbami v odgovoru ni izkazala. Zato je Ustavno sodišče zavrglo pobudo v delu, ki se nanaša na 15., 17. in 21. člen Pravilnika (1. točka izreka).

Odlok v 33. členu določa, da so vodomeri v internem vodovodnem omrežju praviloma namenjeni uporabniku ali upravniku internega omrežja za kontrolo porabe na različnih delih internega omrežja in jih upravljavec ne vzdržuje (prvi odstavek). Ob izpolnjevanju pogojev iz tega odloka se pomožni vodomeri lahko uporabijo tudi za obračun porabe vode posameznim uporabnikom (drugi odstavek). Člen 38 Odloka v tretjem odstavku določa, da se razlika med seštevkom dobavljene vode po odčitkih na pomožnih vodomerih in po odčitku na glavnem vodomeru razdeli na vse uporabnike v objektu, skladno s strukturo, ki jo določa odčitek na pomožnih vodomerih po prvem odstavku.

Odlok v drugem odstavku 33. člena omogoča izvajanje pravice iz prvega odstavka 48. člena ZVPot. Določa namreč, da se lahko vodomeri v internem vodovodnem omrežju, če so izpolnjeni predpisani pogoji, uporabijo tudi za obračun porabe vode posameznim uporabnikom. Zato je treba očitke, da je 33. člen Odloka v neskladju s prvim odstavkom 48. člena ZVPot kot neutemeljene zavrniti.

Od odločitve o tem, ali je utemeljeno plačilo razlike, do katere prihaja med seštevkom dobavljene vode na pomožnih vodomerih in na glavnem vodomeru, ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Zato je bilo treba pobudo tudi glede tretjega odstavka 38. člena Odloka zavrniti (2. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

ZVPot v 48. členu določa: "Pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode potrošnikom je treba potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi izkazani na njegovem merilnem mestu. Če dejanske tehnične možnosti v obstoječih stavbah z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori ne omogočajo merjenja dobavljene energije in vode pri posameznem potrošniku in pri odjemu za skupne prostore, se obračun dobavljene količine lahko izvede na osnovi med lastniki dogovorjenih razmerij ali drugega s predpisi opredeljenega razmerja. Potrošnik pa ima pravico, da se mu na njegove stroške omogoči vgraditev ustreznega merilnika, če tehnične možnosti to omogočajo. Pri obračunu dobavljene količine posameznemu potrošniku, je upravnik stavbe z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori na zahtevo potrošnika dolžan predložiti račune dobaviteljev. Način merjenja za dobavljeno energijo in vodo se določi v posebnem področnem predpisu.