Jedro

Pritožbeno sodišče ob upoštevanju ugotovitev o tem, da za nenapovedano prekinitev dela obravnavanega dne niso bili izpolnjeni pogoji po ZStk za zakonito stavko, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sporna prekinitev dela ni bila zakonita.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo vedenje do direktorja tožene stranke v proizvodnji (s tem, ko je v času zaustavitve proizvodnje s stisnjeno pestjo in z dvignjeno roko nakazal, kot bi ga hotel udariti, pri tem pa istočasno kričal nanj in ga žalil), kjer bi morali delavci delati in kjer je bilo prisotnih približno 100 delavcev in le peščica vodilnih delavcev, utemeljeno štelo kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, pri čemer je tožnik ravnal najmanj s hudo malomarnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi ni prenehalo, temveč z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2015, po prenehanju veljavnosti te pogodbe pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 1997, razen za čas od 1. 9. 2018 dalje in za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu; da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, razen za čas od 1. 9. 2018 dalje in za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter obračunati bruto plačo, ki bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi, če bi delal, vključno z vsemi pripadajočimi dodatki, po odvodu davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni za čas od 1. 9. 2018 dalje in za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu obračunati razliko med bruto plačo, ki bi mu pripadala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če bi delal pri toženi stranki, in bruto plačo, ki jo je v istem obdobju prejemal pri drugem delodajalcu, po odvodu davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da je tožena stranka dokazala utemeljenost očitanih kršitev iz točk G, H in J izredne odpovedi. Opozarja, da sodišče pri tej presoji ni upoštevalo okoliščine, da so bila očitana ravnanja 3. 7. 2018 in 6. 7. 2018 izzvana z nezakonitim ravnanjem tožene stranke (z nezakonitim sledenjem in vročitvijo obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Sodišče je zato njegovo reakcijo zmotno ocenilo kot nesorazmerno. Vse aktivnosti 3. 7. 2018 in 6. 7. 2018 je izvajal na zahtevo delavcev. Nasprotuje presoji sodišča, da je 3. 7. 2018 prišlo do stavke, predvsem pa ta ni bila nezakonita. Sodišče lahko o (ne)zakonitosti stavke odloča le v kolektivnem delovnem sporu, zato je z ugotovitvami v tej smeri kršilo pravila postopka in prekoračilo svojo pristojnost. Članek vrhovnega sodnika Marjana Debelaka z naslovom "Problematika izvajanja zakona o stavki" je povzelo le površno. Meni da so v primeru, ko gre za nesprejemljivo ravnanje delodajalca, zakonite in dopustne tudi stavke, ki niso povsem skladne z določbami Zakona o stavki. Sodba nima razlogov za ugotovitev, da je tožnik vodil stavko. Opozarja, da prekinitve dela 3. 7. 2018 ni organiziral, temveč so se delavci za spontano prekinitev dela odločili samostojno. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je imel govor. Več kot ostali udeleženci je govoril le zato, ker direktor tožene stranke pojasnil ni želel podati. Če zahtevanih pojasnil delavcem ne bi podal, bi zaustavitev dela verjetno trajala še dlje. Sodišču očita, da iz izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi za ugotovitev, da je imel tožnik popolno oblast nad dogajanjem. Sodišče je precenilo njegov vpliv na delavce, pri tem pa je spregledalo, da imajo delavci lastno voljo. Okoliščina, da so delavci upoštevali le njegov poziv, naj se vrnejo na delo, kaže na njihovo nezaupanje do vodstva tožene stranke. Nasprotuje zaključku sodišča, da bi od delavcev moral zahtevati takojšnjo ustavitev stavke. To ni bila njegova dolžnost, sicer pa niti ni nujno, da bi delavci tak poziv upoštevali. Napačen je zaključek sodišča, da se je tožnik zavedal, da je prekinitev dela nezakonita. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je bilo pojasnjevanje v proizvodnji nepotrebno, saj so delavci pojasnila zahtevali. Sodišče je z ugotovitvami o tem, da je toženi stranki zaradi dogodkov 3. 7. 2018 in 6. 7. 2018 nastala materialna škoda, preseglo njeno trditveno podlago in kršilo načelo kontradiktornosti postopka, saj so o škodi izpovedovale le priče. Sicer pa sodišče višine škode ni natančno ugotovilo. Nasprotuje presoji sodišča, da je 3. 7. 2018 huje kršil svoje pogodbene obveznosti. Opozarja, da je A.A. zaradi organiziranja prekinitve dela 3. 7. 2018 prejela le opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dokazna ocena glede kršitve pod točko H izredne odpovedi je neobrazložena. Vztraja pri navedbah, da so sestanek 6. 7. 2018 zahtevali delavci. Sodišče je priči B.B. in C.C. zmotno ocenilo kot neverodostojni. Izpostavlja, da sodišče ni verjelo nobeni z njegove strani predlagani priči, na drugi strani pa je nekritično sledilo neresničnima izpovedima prič D.D. in E.E. Z njegove strani predlagane priče so proizvodni delavci, ki niso vajeni nastopanja, v tem sporu pa so izpovedovale proti svojemu delodajalcu. Navedeno je gotovo vplivalo na to, da se vseh podrobnosti glede obravnavanih dogodkov niso spomnile. Ni res, da se je neprimerno vedel do direktorja tožene stranke. V resnici je izrekel le besede "ne nas zajebavat", glasno pa je govoril zaradi tega, ker je bilo zbranih veliko ljudi. Prste je imel stisnjene v pest v smislu običajne gestikulacije. Izpovedi zaslišanih prič potrjujejo, da direktorja ni žalil ali mu grozil. Glede na dogodke pred 3. 7. 2018 je bilo njegovo vedenje vsaj opravičljivo. Nasprotuje zaključku sodišča, da bi se kot predsednik sveta delavcev moral vzdržati kakršnihkoli oblik sindikalnega boja. Uveljavlja, da 6. 7. 2018 ni šlo za nezakonito stavko, saj ni prišlo niti do prekinitve dela. Sodišče za nasprotno ugotovitev ni navedlo razlogov. Sestanek ni motil delovnega procesa pri toženi stranki, saj je bil organiziran v času malice. Če je kateri od delavcev kljub temu prekoračil čas odmora za malico, tožnik za to ne more biti odgovoren. Nasprotuje presoji sodišča, da ni šlo za sestanek. Na naslednji seji sveta delavcev je bilo o tem obravnavano poročilo, kar potrjujejo izpovedi tožnika in prič F.F., G.G. in C.C. Glede na to, da je bil tožnik predsednik sveta delavcev in predsednik sindikata, je zmoten zaključek sodišča, da je s svojim aktivnim sodelovanjem na sestanku 6. 7. 2018 kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka višine škode ni dokazala. V zvezi s tem izpostavlja izpoved priče E.E., da so delavci tudi ob drugih dnevih prekoračili razpoložljiv čas za odmor za malico, zato ugotovljen izpad ur ne predstavlja neke posebne škode. Sicer pa ni dokazano, da so bile vse zamude obravnavnega dne v vzročni zvezi s spornim sestankom. Opozarja, da delavcev ni silil, da se morajo sestanka udeležiti ali da morajo na sestanku ostati dlje, kot traja odmor za malico. Sodišče ni navedlo ustreznih razlogov glede obstoja nepremoženjske škode. Nasprotuje presoji sodišča, da je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka v zvezi s tem ni podala ustrezne trditvene podlage. Tudi sodišče za to odločitev ni navedlo prepričljivih razlogov. Nekritično je sledilo navedbam tožene stranke in izpovedi njenega direktorja, pri tem pa spregledalo, da so interesi sindikata in sveta delavcev na eni in tožene stranke na drugi strani skoraj vedno v nasprotju. Sodišče pri tej odločitvi ni upoštevalo interesov tožnika. V zvezi s tem ga tudi ni zaslišalo, s čimer je kršilo pravila postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je na sodišče prve stopnje 7. 10. 2019 in 7. 11. 2019 vložil vlogi, naslovljeni kot "Obvestilo sodišču", s katerimi po vsebini dopolnjuje pritožbo. Pritožbeno sodišče teh vlog pri odločitvi ni upoštevalo, ker sta bili podani po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo iz šestega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Predvsem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne in prepričljive razloge glede vseh odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu "urejevalec v galvani". Stranki sta 2. 7. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 7. 5. 2015 do izteka mandata opravljanja profesionalne funkcije predsednika sveta delavcev. Tožnik je bil za mandatno obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 1. 2021 sindikalni zaupnik, opravljal pa je tudi funkcijo predsednika sindikata H.H. in H.I. Tožena stranka je tožniku glede očitkov, ki so v izredni odpovedi navedeni v točkah A do F, 2. 7. 2018 vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor. Tožnik se zagovora 6. 7. 2018 ni udeležil, temveč je toženi stranki predlagal njegovo preložitev, čemur tožena stranka ni ugodila. Tožena stranka je prvo obdolžitev 9. 7. 2018 razširila z novimi očitki in tožniku ponovno vročila vabilo na zagovor. Zagovor je bil opravljen 13. 7. 2018, tožena stranka pa je tožniku 19. 7. 2018 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet presoje v tem sporu.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved po 2. (ne pa tudi 1.) alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je bil za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, zavrnilo kot neutemeljenega. Ta odločitev je materialnopravno pravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Ker se zoper izpodbijano sodbo pritožuje le tožnik, pravne in dejanske ugotovitve glede očitkov, za katere je sodišče prve stopnje presodilo, da niso utemeljeni (to so očitki v točkah A do F, I in K izredne odpovedi), niso predmet pritožbenega preizkusa. Za presojo pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve so zato bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje glede očitkov, ki so predstavljali zakonit razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so očitki, ki so v izredni odpovedi navedeni v točkah G, H in J. 10. Tožena stranka je tožniku pod točko G izredne odpovedi v bistvenem očitala: - da tožnik 3. 7. 2018 ni zahteval takojšnje ustavitve stavke oziroma nezakonite prekinitve dela ter da ni sprejel drugih potrebnih ukrepov, da bi prekinitev dela preprečil, čeprav je kot predsednik sindikata, predsednik sveta delavcev in podpredsednik H. nedvomno vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je prekinitev dela brez napovedi in brez predhodnega sprejema ustreznih sklepov sindikalnih organov nezakonita in v nasprotju z Zakonom o stavki (ZStk; Ur. l. SFRJ, št. 23/91); - da je tožnik pri nezakoniti in nenapovedani zaustavitvi proizvodnje v J. (od približno 10.00 ure dalje) aktivno sodeloval z vodenjem in govorom z namenom, da bi predstavil svoje videnje postopka izredne odpovedi, ki je tekel zoper njega, in diskreditiral delodajalca, nato pa šele ob 12.45 uri, ko je povedal vse, kar je imel namen povedati, delavcem rekel, naj se vrnejo na delo; - da ji je zaradi nezakonite prekinitve dela 3. 7. 2018 nastala precejšnja škoda.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek tožniku pod točko G izredne odpovedi utemeljen. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju ugotovitev o tem, da za nenapovedano prekinitev dela obravnavanega dne niso bili izpolnjeni pogoji po ZStk za zakonito stavko, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da prekinitev dela 3. 7. 2018 ni bila zakonita, zato je nasprotno pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno. Pritožba dejanskim ugotovitvam, da ni bil sprejet sklep o začetku stavke, da ni bil oblikovan stavkovni odbor in da zahteve delavcev niso bile določene, niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje z ugotovitvami v tej smeri ni "prekoračilo pravil postopka". Glede na vsebino očitkov iz izredne odpovedi (da je tožnik z aktivnim ravnanjem vzdrževal nezakonito zaustavitev proizvodnje) je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali so bili za prekinitev dela obravnavanega dne morda podani zakoniti razlogi, čeprav gre za individualni (in ne kolektivni) delovni spor. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se je tožnik glede na funkcije, ki jih je opravljal, gotovo zavedal, da za prekinitev dela 3. 7. 2018 ni bilo zakonitih razlogov, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Stališče pritožbe, da je bila "spontana" zaustavitev proizvodnje zakonita zaradi specifičnih okoliščin obravnavanega primera, je zmotno že zato, ker do prekinitve dela niti ni prišlo v interesu vseh delavcev. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitev, da je večino časa zaustavljene proizvodnje govoril tožnik, in to o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je tekel zoper njega, pravilno zaključilo, da je tožnik na dogodku 3. 7. 2018 v resnici opozarjal le na pravice, ki naj bi jih tožena stranka kršila njemu osebno.

12. Tožnik v pritožbi opozarja, da do prekinitve dela 3. 7. 2018 ni prišlo na njegovo pobudo, vendar mu to niti ni bilo očitano. Bistvo očitka iz točke G izredne odpovedi je v tem, da je tožnik z aktivnim vodenjem omenjenega dogodka in govorom stanje zaustavljene proizvodnje daljši čas vzdrževal. Pritožba neutemeljeno opozarja, da tožnik prekinitve dela ni bil dolžan preprečiti. Glede na njegove obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, da bo upošteval navodila delodajalca, da bo pozitivno predstavljal podjetje in njegove delavce pred notranjo in zunanjo javnostjo z namenom utrjevanja poslovnih vrednot, ugleda podjetja in motiviranja sodelavcev, da bo organiziral lastno delo in čas ter delo in čas sodelavcev ter da bo postavljal jasne prioritete pri delu z namenom realizacije delovnih nalog oziroma ciljev v predvidenem času, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nezakoniti prekinitvi dela najmanj ne bi smel aktivno sodelovati na ugotovljen način. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo pojasnjevanje očitkov iz prve obdolžitve med delovnim časom v proizvodnji neprimerno in nepotrebno, saj bi bil primernejši čas za to na zagovoru 6. 7. 2018 v pisarni, ki se ga tožnik ni udeležil. Na drugačno presojo ne vplivajo pritožbene navedbe, da so pojasnila od tožnika zahtevali (tudi) delavci in ne le delodajalec, saj bi tožnik pojasnila prvim lahko podal tudi v času in na način, ki ne bi motil delovnega procesa tožene stranke.

13. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da so delavci odrasli poslovno sposobni ljudje s svobodno voljo, češ da tožnik zato za njihova ravnanja ne more biti odgovoren. Tožena stranka tožniku v izredni odpovedi ni očitala, da so obveznosti iz delovnega razmerja kršili drugi delavci, temveč da jih je kot predsednik sveta delavcev kršil tudi sam. Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve, da je pretežni čas zaustavljene proizvodnje govoril tožnik (to potrjujejo izpovedi tožnika in prič G.G., K.K. in C.C.) ter da so se delavci na delo vrnili šele tedaj, ko jih je k temu pozval tožnik, pozive vodstva v tej smeri pa so popolnoma ignorirali, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je imel tožnik obravnavanega dne popolno oblast nad dogajanjem. Sodišče prve stopnje je jasne in prepričljive razloge za ta zaključek navedlo v 32. do 34. točke obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba o tem nima razlogov.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno kot dokazane štelo navedbe tožene stranke iz izredne odpovedi, da ji je zaradi prekinitve dela 3. 7. 2018 nastala premoženjska škoda. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je z ugotovitvami o višini nastale škode (nekaj tisoč EUR) preseglo trditveno podlago tožene stranke in s tem kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Višina škode namreč v odpovedi ni bila navedena in za odločitev v zadevi niti ni bistvena. Za utemeljenost očitka pod točko G izredne odpovedi zadostujejo že ugotovitve o tem, da je toženi stranki zaradi dogodka 3. 7. 2018 nastala premoženjska škoda, v kar pritožbeno sodišče glede na to, da dela skoraj 3 ure med delovnim časom ni opravljalo približno 100 delavcev, ne dvomi. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje višine škode ni ugotovilo natančno.

15. Tožena stranka je tožniku pod točko H izredne odpovedi očitala, da se je 3. 7. 2018 ob stavki v J. neprimerno vedel do direktorja s tem, ko je v času zaustavitve proizvodnje s stisnjeno pestjo in z dvignjeno roko nakazal, kot bi ga hotel udariti, pri tem pa istočasno kričal nanj in ga žalil z besedami: "Ne vi mene jebat! Ne vi mene jebat! Mene že ne bo noben jebal!". Sodišče prve stopnje je presodilo, da je očitek pod točko H v celoti utemeljen. Pritožba uveljavlja, da naj bi tožnik direktorju tožene stranke v resnici rekel "ne nas zajebavat" in to ne v smislu grožnje, da naj bi imel stisnjeno pest v smislu običajne gestikulacije ter da naj bi glasno govoril le zaradi velikega števila prisotnih delavcev, vendar pritožbeno sodišče o pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je v 40. točki obrazložitvi sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj s strani tožnika predlaganim pričam ni verjelo (ker so bile njihove izpovedi preveč prilagojene izpovedi tožnika in ker je bilo očitno, da so želele z izpovedmi zaščititi tožnika) in zakaj je kot najverodostojnejši ocenilo priči D.D. in E.E. (ker sta imeli s tožnikom strogo profesionalen odnos), zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podana. Pritožba pravilno navaja, da sta D.D. in E.E. zaposlena pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine njunima izpovedima ni mogoče odreči verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je priči B.B. in C.C. ocenilo kot neverodostojni (ker sta bili njuni izpovedi preveč enotni, verjetno celo naučeni), zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je tožnikovo vedenje do direktorja tožene stranke v proizvodnji, kjer bi morali delavci delati in kjer je bilo prisotnih približno 100 delavcev in le peščica vodilnih delavcev, utemeljeno štelo kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, pri čemer je tožnik ravnal najmanj s hudo malomarnostjo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bil obravnavanega dne močno razburjen in prizadet zaradi prejema prve obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnikovo vedenje tudi ob upoštevanju te okoliščine močno preseglo mejo dostojnega vedenja do direktorja, ki se pričakuje v profesionalnem okolju.

17. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje na dan 3. 7. 2018 utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovljena ravnanja (vodenje nezakonite prekinitve dela in nedostojno obnašanje do direktorja tožene stranke) so bila nedvomno v nasprotju z njegovimi pogodbenimi obveznostmi, povzetimi v 12. točki te sodbe, kot tudi z določbo 37. člena ZDR-1, v skladu s katero se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

18. Četudi je izpodbijana izredna odpoved utemeljena že zaradi kršitev iz točk G in H izredne odpovedi, pritožbeno sodišče pritrjuje tudi nadaljnji presoji sodišča prve stopnje glede utemeljenosti očitkov pod točko J. Tožena stranka je v izredni odpovedi v zvezi s tem navajala: - da je tožnik 6. 7. 2018 v delovnem času (ob 9.30 uri) v nasprotju z obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi in v nasprotju s hišnim redom, Pravilnikom o delovnem času v družbi, določbami ZDR-1 in ZStk ter določili Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/2015; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) organiziral t. i. sestanek oziroma pri tem sestanku vsaj aktivno sodeloval; - da je tožnik o ustavitvi dela ni (pravočasno) pisno ali ustno obvestil, da je ni seznanil s stavkovnimi zahtevami in z možnostjo dosega sporazuma o njih; - da je tožnik delavce pozival k udeležbi na sestanku in jih pri tem zavajal, da ne gre za stavko; - da ji je zaradi prekinitve dela nastala premoženjska in nepremoženjska škoda.

19. Sodišče prve stopnje je glede očitka pod točko J izredne odpovedi kljub ugotovitvi, da tožnik spornega sestanka ni organiziral (organizirala sta ga svet delavcev in sindikat, katerih predsednik je tožnik), zaključilo, da je očitek utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sestanek na dvorišču tožene stranke trajal od 9.30 do približno 13.00 ure, torej med delovnim časom. Število udeležencev se je menjalo, bilo pa jih je med 50 in 100. Tožnik je bil ves čas prisoten in je bil glavni govorec, ponovno pa je govoril le o postopku izredne odpovedi, ki je tekel zoper njega. Navedene ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je tožnik sestanek aktivno vodil, kot mu je to v izredni odpovedi očitala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je stališče, da je tudi 6. 7. 2018 prišlo do nezakonite prekinitve dela, z jasnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo v 51. točki obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba v tem delu nima ustreznih razlogov. Pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve, da se je sestanek odvijal na dvorišču proizvodnega obrata, da s strani sveta delavca glede tega sestanka niso bili sprejeti nobeni pisni sklepi in da nihče ni pisal zapisnika o njegovem poteku, predvsem pa glede na ugotovitev, da sestanka, na katerega so poleg članov izvršnega odbora vabljeni vsi delavci med delovnim časom, ZDR-1, Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZDSU; Ur. l. RS, št. 42/07 in nadalj.), Kolektivna pogodba in Poslovnik o delu sveta delavcev ne določajo, pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da za prekinitev dela 6. 7. 2018 ni bilo zakonitih razlogov. Pritožbene navedbe, da naj bi bilo na naslednji seji sveta delavcev o tem sestanku obravnavano poročilo, ne vplivajo na drugačno presojo pritožbenega sodišča. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je bil sestanek organiziran v času odmora za malico. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so številni delavci tožene stranke zaradi udeležbe na sestanku prekoračili čas odmora in se niso pravočasno vrnili na delo, zaradi česar je prišlo do izpada delovnih ur. Pritožba sicer opozarja, da so delavci z malice zamujali tudi ob drugih dnevih in da ni dokazano, da bi bile vse zamude 6. 7. 2018 posledica udeležbe na sestanku, vendar je v zvezi s tem bistveno, da so zaradi udeležbe na sestanku čas odmora za malico prekoračili vsaj delavci F.F., L.L. in M.M. 20. Čeprav tožnik nezakonite prekinitve dela 6. 7. 2018 ni organiziral, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pri njeni organizaciji aktivno sodeloval, ko je delavce pozival k udeležbi. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnik delavcev ni silil, da se morajo udeležiti sestanka oziroma da morajo na sestanku ostati tudi po koncu odmora. Svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja je kršil že s tem, ko je na oglasni deski v proizvodnji 6. 7. 2018 z zapisom "delavski predstavniki so se izpostavili tudi za vas, zato je prav, da nam date podporo" delavce pozival k nezakoniti prekinitvi dela in jih pri tem zavajal, da ne gre za stavko. Pritožba dejanskim ugotovitvam, da se je tožnik glede na funkciji, ki ju je opravljal, zavedal, da gre za nezakonito prekinitev dela in da bi lahko delavci z udeležbo na tem sestanku kršili svoje delovne obveznosti, sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče glede na tožnikove zapise v elektronskem sporočilu, ki ga je 5. 7. 2018 poslal direktorju tožene stranke, da "delamo tako kot smo sprejeli, kljub temu, da bodo lahko posledice", da "ni potrebe, da nas poučite o organizaciji stavke" in da "v to gremo zavestno", o njihovi pravilnosti nima pomislekov.

21. Sodišče prve stopnje je kot dokazane štelo trditve tožene stranke, da ji je zaradi dogodka 6. 7. 2018 nastala premoženjska (izpad 31 delovnih ur), še v večji meri pa nepremoženjska škoda (okrnjen je bil njen ugled do kupcev, prišlo je do poslabšanja odnosov v kolektivu). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami v tej smeri preseglo trditveno podlago tožene stranke in posledično kršilo načelo kontradiktornosti, saj je tožena stranka ustrezno trditveno podlago glede obstoja obeh oblik škode podala že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (stran 7). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode nejasni in neobrazloženi. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem kot verodostojni ocenilo priči N.N. in E.E., iz njunih pisnih izjav in izpovedi pa izhaja, da je dogodek 6. 7. 2018 močno vplival na poslabšanje odnosov med delavci in vodstvom, kar se je odražalo tudi v manjši udeležbi zaposlenih na skupnem pikniku (pisni izjavi E.E. in N.N. ter izpoved E.E.) ter da je tožena stranka zaradi izpada delovnih ur obravnavanega dne v razmerju do kupcev izgubila del kredibilnosti (pisna izjava N.N).

22. Sodišče prve stopnje je glede očitanih ravnanj iz točk G, H in J izredne odpovedi pravilno kot bistveno poudarilo, da glede dogodkov 3. 7. 2018 in 6. 7. 2018 v resnici ni šlo za pravice delavcev, kot je to zatrjeval tožnik (in pri čemer neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi), temveč za pravice tožnika, zoper katerega je tekel po njegovem mnenju nezakonit postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova reakcija na ta postopek pretirana oziroma nesorazmerna tudi ob upoštevanju okoliščine, da je bil tožnik razburjen in čustveno prizadet zaradi očitkov iz prve obdolžitve glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so neutemeljeni. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je A.A., ki naj bi organizirala prekinitev dela 3. 7. 2018, prejela le opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj okoliščina, da tožena stranka izredne odpovedi ni podala tudi omenjeni delavki, na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi nima nobenega vpliva.

23. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Sodišče prve stopnje je ustrezne razloge za to odločitev navedlo v 58. točki obrazložitve sodbe, zato mu pritožba neutemeljeno očita nasprotno. Tožena stranka je že v izredni odpovedi, nato pa še v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah ustrezno zatrjevala, da je izgubila zaupanje v tožnika, da je sposoben pravilno in zakonito opravljati delo na delovnem mestu predsednik sveta delavcev, ter da zaradi obstoja možnosti, da bi tožnik nepravilno, nezakonito in škodljivo ravnal tudi v prihodnje, nadaljnje sodelovanje ni bilo več mogoče. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka glede pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma da je izgubo zaupanja v tožnika zatrjevala le pavšalno. Sodišče prve stopnje je povzete navedbe tožene stranke štelo za dokazane predvsem ob upoštevanju izpovedi njenega direktorja, ki jo je ocenilo kot verodostojno, kar pa ne pomeni, da je pri odločitvi glede obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 upoštevalo le ta dokaz. To odločitev je utemeljilo tudi s tožnikovimi navedbami iz pisnega zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki po njegovi presoji kažejo na nekritičnost tožnika do ugotovljenih ravnanj. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo interesov tožnika, upoštevaje specifičnost njegovega položaja. Tako pri presoji utemeljenosti v odpovedi očitanih kršitev kot tudi pri presoji pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je upoštevalo dejstvo, da je tožnik v relevantnem obdobju opravljal funkciji predsednika sveta delavcev in predsednika sindikata. Tožnika je zaslišalo glede vseh odločilnih dejstev v tem sporu, zato mu pritožba z zatrjevanjem nasprotnega neutemeljeno očita "kršitev pravil postopka".

24. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroška odgovora na pritožbo ni priglasila.