Jedro

Zveza med tožnico in pokojnim Š.J. se je začela in je trajala v času, ko sta bila oba že starejša in vdovca, oba sta imela svoji družini in svoje bivališče. Drži, da ne gre za enako situacijo kot pri dveh mladih ljudeh, ki imata namen ustvariti družino, vendar mora biti prav zato namen živeti v skupnosti, izenačeni z zakonsko zvezo, toliko bolj izražen in poudarjen – ravno nasprotno kot trdi pritožba, ki se zavzema, da zadošča že ohlapnejša skupnost. Zgolj prijateljevanje in občasno (čeprav pogosto) skupno bivanje in čustvena navezanost brez zavestnega elementa živeti skupaj v polnem pomenu besede ne zadoščata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožnica dedno pravico po pok. Š.J., po katerem se vodi zapuščinski postopek pod opr.št. D1. Hkrati je tožnici naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 2.370,26 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni izkazala, da bi z zapustnikom v času pred njegovo smrtjo živela v zunajzakonski zvezi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da pri skupnosti, ki jo ustvarita starejša človeka, oba že vdovca, ni mogoče pričakovati, da bo dobesedno in v popolnosti izpolnjevala določbe zakona, ki opredeljujejo zunajzakonsko zvezo. Če pokojni J. skupnosti ne bi želel, prav gotovo ne bi vztrajal v skupnosti s tožnico celih 12 let. Ni jasno, čemu bi tožnica pri svojih letih in brez vozniškega izpita 12 let prihajala iz N.m. v N.G. in tam preživljala večino svojega časa v skupnosti s pokojnim Š., če tega ne bi želel tudi sam pokojnik. Dejstvo njunega skupnega nahajanja in bivanja v N.G. in na D. potrjuje obstoj skupnosti, ne pa, da naj bi pokojni Š. živel samsko življenje, kot to ugotavlja sodišče. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče verjelo kar vsem pričam v smeri, v kateri so izpovedovale, pri tem pa ni naredilo povezave in zlasti ni upoštevalo, da so tožene stranke otroci pokojnega Š., ki so v zadevi osebno prizadeti, saj jih je pokojni oče izključil iz oporoke in stanovanje namenil izključno tožnici. Nikjer iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišče ocenjevalo navedena dejstva v povezavi s (pričakovano skladnimi) izpovedbami. Toženci se, za razliko od tožnice, morajo boriti za nekaj, kar jim v oporoki ni bilo namenjeno in čakajo, da bi tožeča stranka iz naslova oporoke prejela čim manj kot je mogoče. Da so v določeni meri, nikakor pa ne tako, kot so izpovedali, še naprej skrbeli za očeta, ni nič nenavadnega. Bolj nenavadno pa je, da pokojni Š.J., kljub zatrjevani skrbi zanj, nobenega od otrok ni postavil za dediča. Torej njegove vezi z otroci le niso bile take, kot zatrjujejo toženci. Očitno so očetu prepustili, da živi svoje življenje in ta ga je živel, s tožnico, v obliki in na način, kot je to povsem skladno z njunimi leti starosti, njuno preteklostjo ter nenazadnje z njunima karakterjema. Ocenjevanje, ali gre za zunajzakonsko skupnost je treba ocenjevati z zornega kota obeh partnerjev, upoštevati njune osebne lastnosti, leta starosti, prejšnje življenje, število otrok oziroma še obstoječo družino. Tudi teža, ki jo je sodišče dalo vlogi za dom upokojencev, je pretirana. Pri letih, v kakšnih je bil Š., ni nič nenavadnega, da se taka oseba zanima za sprejem v dom, iz življenja so znani številni primeri, ko je le eden od zakoncev odšel v dom. Tudi trditev o veselem značaju pok. Š. ni mogoče obrniti v prid tožencem, prej obratno. Če bi držalo, da je imel Š. toliko prijateljic, kot trdijo otroci, je nenavadno, da je na družinska srečanja pripeljal le tožnico. Že poznanstvo med pravdnimi strankami kaže, da ni šlo le za golo prijateljevanje, temveč za trajno in resno zvezo, z vsemi značilnostmi zakonske zveze. Pokojni Š. in tožnica sta bila usklajen par, nenazadnje sta se vsem predstavila in svoje zveze nista skrivala. Pritožnica meni, da je sodišče izvedene dokaze napačno ocenilo in v posledici zavrnilo tožbeni zahtevek, namesto da bi mu ugodilo.

3. V odgovoru na pritožbo so toženci prerekali pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Navajajo, da je stališče, da ni mogoče primerjati zveze dveh starejših ljudi z zvezo mlajših napačno, zveza je povsem enaka, ne glede na starost udeleženih. Pri razmerju tožnice in pokojnega očeta tožencev ni šlo niti za skupno bivanje niti za ekonomsko skupnost, dokazane tudi ni nobene trajne medsebojne in vzajemne pomoči. Navezanost mora biti vzajemna. O odločilnih dejstvih so enako kot toženci izpovedovale tudi nepristranske priče. Navedbe v zvezi z oporoko so pritožbena novota, sploh pa je o veljavnosti oporoke v teku pravdni postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po uveljavljeni sodni praksi je zunajzakonska skupnost skupnost dveh oseb različnega spola, ki sporazumno hočeta biti v zvezi, izenačeni z zakonsko, poleg tega mora biti med njima obojestranska čustvena, moralna in seksualna povezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč, pa tudi ekonomska povezanost in skupno življenje. Partnerja morata tudi navzven dajati vtis, da živita v skupnosti kot „mož in žena“. Pritožba sicer pravilno opozarja, da ni potrebno, da so izpolnjeni prav vsi pogoji, ki kažejo na obstoj take zveze med partnerjema, ki je enaka zakonski, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Zunajzakonska skupnost s pravnimi posledicami, ki jih določata 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter drugi odstavek 10.člena Zakona o dedovanju, se ne domneva, temveč jo mora dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje. Povedano pomeni, da je bilo na tožnici dokazno breme, da prepriča sodišče o obstoju take skupnosti. Temu bremenu pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni zadostila.

6. Zveza med tožnico in pokojnim Š.J. se je začela in je trajala v času, ko sta bila oba že starejša in vdovca, oba sta imela svoji družini in svoje bivališče, tožnica v N.m., Š.J. pa v N.G.. Drži, da ne gre za enako situacijo kot pri dveh mladih ljudeh, ki imata namen ustvariti družino, vendar mora biti prav zato namen živeti v skupnosti, izenačeni z zakonsko zvezo, toliko bolj izražen in poudarjen – ravno nasprotno kot trdi pritožba, ki se zavzema, da zadošča že ohlapnejša skupnost. Zgolj prijateljevanje in občasno (čeprav pogosto) skupno bivanje in čustvena navezanost brez zavestnega elementa živeti skupaj v polnem pomenu besede ne zadoščata.

7. Ne drži, da sodišče prve stopnje izpovedi prič ne bi ocenjevalo. Že pritožba ugotavlja, da je pričam verjelo, kar samo po sebi ni nič narobe. Izpovedi se namreč niso bistveno razlikovale in si glede dejstev niso bile v nasprotju, saj zaslišani niso opisovali istih dogodkov, v večjem delu pa je šlo za njihova subjektivna zaznavanja. Da je bilo precej prič v sorodstvenem ali prijateljskem razmerju s strankami, je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo. Ne zdržijo pritožbene navedbe, da so bili za izid pravde zainteresirani samo toženci, če tožnica ne bi imela nobenega interesa, nenazadnje do te pravde sploh ne bi prišlo. Vse izvedene dokaze (tudi listinske) je sodišče ocenjevalo, po sklopih in vse skupaj, in prišlo do zaključka, da med tožnico in pok. J. ni obstajala zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR. Kolikor pritožba s svojimi očitki meni na kršitev postopkovnih pravil o izvajanju dokazov in o dokazni oceni, ni utemeljena.

8. Okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja in ki naj bi govorile za obstoj zunajzakonske skupnosti, so delno izvzete iz konteksta, delno prepozne, predvsem pa jih pritožba (za razliko od sodišča prve stopnje) ne sooča s tistimi okoliščinami, ki govorijo proti obstoju skupnosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe (ki jih pritožba konkretizirano niti ne napada) namreč med ostalim izhaja, da sta J. in tožnica skupaj bivala le občasno, da je pok. J. pri prijavi v dom upokojencev navedel, da je samski, tako se je predstavljal tudi delavki v domu, ki jo je večkrat obiskal. Osebni zdravnik obeh je imel vtis, da nimata skupnega gospodinjstva in da živita nekako vsak zase, razen na začetku se nista medsebojno obdarovala, skupaj sta prispevala le k občasnemu kupovanju hrane, ne pa tudi k plačevanju vseh ostalih stroškov (na primer položnice, popravila in podobno), sosedje so tožnico videli, da čaka pred vrati, ker ni imela ključa. Niti tožnica niti Š.J. nista vozila avtomobila (dejstvo, da kljub temu nista živela skupaj v istem stanovanju, temveč pretežno vsak v svojem kraju, po mnenju pritožbenega sodišča govori kvečjemu proti obstoju skupnosti). V zadnjem obdobju, ko je imel Š.J. trombozo in je opešal ter težje hodil in ko bi torej najbolj potreboval tožničino pomoč, ga je tožnica obiskovala redkeje (zgolj telefonski stiki v ne pomenijo, da mu je tožnica v bolezni stala ob strani), v času smrti pok. J. tožnice ni bilo v N.G.. Vse našteto govori proti obstoju skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR. Pritožbena novota so trditve o vsebini oporoke, ki jih zato po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati, saj tožnica v pritožbi njihovega poznega navajanja niti ne skuša upravičiti. Če razloge, ki govorijo za obstoj skupnosti in na katere se sklicuje pritožba, soočimo z zgoraj naštetimi razlogi, ki govorijo proti njenemu obstoju, se izkaže, da nikakor ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi skupnost obstajala. Razlogi proti so enako močni, če ne celo močnejši, od razlogov za. Ker je bilo dokazno breme na tožnici, je zaključek sodišča prve stopnje, da med pok. Š.J. in tožnico ni obstajala zunajzakonska skupnost v smislu določbe 12. člena ZZZDR in da zato tožnica nima dedne pravice po pok. Š.J., pravilen. Dejansko stanje v zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, na tako dejansko stanje pa uporabljeno pravilno materialno pravo.

9. Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni pokazal nobenih kršitev, je na podlagi vsega povedanega pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 154. člena za tožnico in na določbi 155. člena za tožence. Odgovor na pritožbo namreč ni prinesel nobene nove okoliščine, ampak je le ponovil to, kar je razvidno že iz podatkov spisa, zato stroški v zvezi z njim niso potrebni stroški postopka.