Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka, ker je sodišče prve stopnje na podlagi zaključka, da obnove postopka, ki je bil pravnomočno končan z zamudno sodbo, ni mogoče dovoliti iz razloga novih dejstev in dokazov po 10. točki 394. člena ZZP, zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka kot nedovoljen. Obnovitveni razlog iz navedene točke 394. člena ZPP se namreč nanaša na dejstva in dokaze, ki bi jih tožena stranka lahko uveljavljala v postopku pred izdajo sodbe. Odločilna je okoliščina, da je bila v obravnavani zadevi izdana zamudna sodba, ker tožena stranka po pravilno vročeni tožbi nanjo ni odgovorila. S tem je že v rednem postopku izgubila možnost izpodbijanja relevantnega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo zamudne sodbe in tega ne more zaobiti z institutom obnove postopka kot izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi kršitve pravil postopka in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da Zakon o pravdnem postopku ne omejuje obnove postopka po 10. točki 394. člena tako, da bi izključil dopustnost obnove zoper zamudno sodbo. Gre za nova dejstva in dokaze, ki so postala stranki znana kasneje, ko je bil postopek že končan in jih na prvi stopnji ni bilo mogoče obravnavati. Za obnovo postopka v tem primeru veljajo splošna določila 394. člena ZPP in sledečih členov, ne pa posebna določila drugega odstavka 338. člena ZPP, ki veljajo za pritožbo zoper zamudno sodbo. Trdi, da je mogoče obnovo postopka doseči in da jo zakon dopušča tudi pri zamudni sodbi, čeprav stranka v pritožbenem postopku ne bi mogla uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pomembno je, ali je tožena stranka imela možnost uporabiti dejstva oziroma dokaze, ki jih sedaj uveljavlja, že v času do poteka roka za odgovor na tožbo, saj če bi ji bila dejstva in dokazi, na podlagi katerih bi bila lahko uspešna, znani do tedaj, bi do zamudne sodbe sploh ne prišlo, ker bi jih uveljavljala v odgovoru na tožbo. Gre torej za prvo fazo postopka, ko je tožena stranka imela možnost navajati dejstva in dokaze, česar pa v pritožbenem postopku ni bilo več mogoče. Zato meni, da obnovo postopka v primeru zamudne sodbe ni mogoče vezati, na dovoljene pritožbene razloge. Če bi imela tožena stranka možnost uporabiti dejstva in dokaze v času, ki ga je imela na razpolago za odgovor na tožbo, do zamudne sodbe sploh ne bi prišlo. Zato tudi obnovitvenih razlogov ni mogoče povezovati z dopustnimi pritožbenimi razlogi. Ne glede na povedano pa se določbe 394. člena ZPP o tem, kdaj se lahko na predloge stranke obnovi postopek, in tudi 10. točke tega člena, če ni v zakonu izrecno določeno, kdaj obnova ni dopustna, ne more široko razlagati in stranki odrekati možnost, ki jo ji daje zakon. Da ZPP pri zamudni sodbi ni izključil obnove postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP in da ni bila takšna volja zakonodajalca, pa je razvidno tudi iz določbe petega odstavka 458. člena, kjer je izrecno določeno, da v sporih majhne vrednosti, v katerih tudi ni dopustna pritožba zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obnova v primeru iz 10. točke 394. člena tega zakona ni dopustna. Če bi bil zakonodajalčev namen tak tudi pri obnovitvenem razlogu po tej točki pri zamudni sodbi, bi to tudi izrecno zapisal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev tako, da dovoli predlog za obnovo postopka, podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka, ker je sodišče prve stopnje na podlagi zaključka, da obnove postopka, ki je bil pravnomočno končan z zamudno sodbo, ni mogoče dovoliti iz razloga novih dejstev in dokazov po 10. točki 394. člena ZZP, zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka kot nedovoljen. Obnovitveni razlog iz navedene točke 394. člena ZPP se namreč nanaša na dejstva in dokaze, ki bi jih tožena stranka lahko uveljavljala v postopku pred izdajo sodbe. Odločilna je okoliščina, da je bila v obravnavani zadevi izdana zamudna sodba, ker tožena stranka po pravilno vročeni tožbi nanjo ni odgovorila. S tem je že v rednem postopku izgubila možnost izpodbijanja relevantnega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo zamudne sodbe in tega ne more zaobiti z institutom obnove postopka kot izrednim pravnim sredstvom. Glede na drugi odstavek 338. člena ZPP se zamudna sodba s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je posledica tega, da temelji na domnevi resničnosti in priznavanju trditev v tožbi (sistem t. i. afirmativne litiskontestacije). Dovolitev obnove postopka s sklicevanjem na nova dejstva in dokaze, ki bi pripeljali do drugačne dejstvene podlage in v tej posledici do drugačne, za toženo stranko ugodnejše končne odločitve, bi tako privedla do nedopustnega saniranja pravnomočnih učinkov zamudne sodbe.

6. Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso je torej stališče izpodbijanega sklepa, da z obnovo takega postopka ni mogoče doseči širšega preizkusa kot s pritožbo. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 560/2007 z dne 20. 4. 2009 in VIII Ips 162/2009 z dne 25. 10. 2010 ter na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993. Taka je tudi enotna sodna praksa pritožbenih sodišč (primerjaj s sklepi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 42/2007 z dne 13. 12. 2007, Pdp 67/2017 z dne 13. 7. 2017 in Pdp 1012/2018 z dne 13. 12. 2018 ter sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 385/2015 z dne 20. 10. 2015 in sklepi Višjega sodišča v Ljubljani opr št. II Cp 1187/2009 z dne 28. 10. 2009, II Cp 2900/2012 z dne 18. 1. 2013 in I Cp 2221/2017 z dne 28. 2. 2018). S tem je bilo preseženo osamljeno stališče iz starejše zadeve VSL opr. št. II Cp 2305/2004, katerega vsebino tožena stranka obširno prevzema v svojo pritožbo.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.