Jedro

Sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in katerih ne, vendar mora navesti in obrazložiti, katerih dokazov ni izvedlo in tudi povedati, zakaj ne.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 13.474,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 336,66 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je pravočasno predlagal. Glede izvedbe teh dokazov sodišče tudi ni sprejelo dokaznega sklepa, iz sodbe pa tudi ne izhaja, da bi jih zavrnilo. Sodišče tudi ni obrazložilo razlogov za zavrnitev, kar pa je bistvena kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Po izvedenih dokazih le-teh ni kritično pravno presodilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Celotno vero je poklonilo izvedencema in jima neutemeljeno podelilo večjo vlogo kot ostalim dokazom – zaslišanim strankam in pričam (kršitev 8. člena ZPP). Sodišče svoje odločitve ni obrazložilo. Tako sta priči Š. in P. potrdili, da je tožnik ob izvajanju terapije zavpil, da ga boli in kasneje, da z nogo nekaj ni v redu. Fizioterapevta K. in Š. sta povedala, da vaje, kot jo je izvajala N.K. nikoli ne izvajata na tak način, kar je potrdil tudi izvedenec Š.. Le fiziater lahko odredi terapijo preko bolečin. Koprivnikova ni imela dovoljenja fiziatra in je tako ravnala protipravno in nestrokovno. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh dokazov. Po mnenju pritožbe bi prav izvedba teh dokazov – zaslišanje B. S., ki je tožnika operiral, specialista za kolena in križne vezi V. S., z določitvijo še enega izvedenca in sicer specialista za operacije kolena in križnih vezi, pripeljalo do drugačnega zaključka. Ključno vprašanje, na katerega sodišče ni odgovorilo je, ali je bila pritožniku, ko je izvajal rehabilitacijo, dovoljena uporaba moči, kot jo je uporabila K.. Vaje je izvajala nad pragom bolečine, na silo. Nadalje pritožba očita sodišču, da je napačno uporabilo materialno pravo. Na toženi stranki je dokazno breme – ta bi morala dokazati, da je ravnala kot je treba, če bi se želela svoje odgovornosti rešiti. V posledici napačne uporabe materialnega prava je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, pri odločitvi pa je tudi prekršilo postopkovna pravila.

Pritožba je utemeljena.

Slediti je pritožbi tožnika ki pravi, da prvo sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Samo dejstvo neizvedbe vseh dokazov ni sporna. Sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in katerih ne (213. čl. ZPP), vendar mora navesti in obrazložiti, katerih dokazov ni izvedlo in tudi povedati, zakaj ne. Prvo sodišče v obrazložitvi sodbe tega ni povedalo (ne katere dokaze je zavrnilo, ne zakaj jih je zavrnilo). Takšno postopanje sodišča pa predstavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je zaradi povedanega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača prvemu sodišču v novo sojenje, ker je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti (355. člen ZPP). Ker je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja. Odgovor bi bil preuranjen.