Jedro

Višina nepremoženjske škode je sicer res tudi materialnopravno vprašanje in zato sodi tudi v presojo po uradni dolžnosti. Vendar pa je ta presoja zelo omejena. Stranka mora v reviziji navesti pravnoodločilne okoliščine, zaradi katerih meni, da je prvostopno oz. drugostopno sodišče zmotno razsodilo o višini te škode oz. o višini odškodnine zanjo.Tožena stranka je v pritožbi obširno izpodbijala višino odškodnine, vendar s pritožbo ni uspela. V reviziji pa načenja zgolj vprašanje vzročne zveze med škodo in pravilnim zdravljenjem, kar pa je nedovoljena revizijska novota.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 6.035.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki jo je tožnik pretrpel dne 27.5.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo. Pri tem je še zavrglo pritožbo tožene stranke zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji poudarja, da je med strankama sicer nesporno, kako je prišlo do prometne nesreče, v kateri je bil tožnik poškodovan. Vendar pa meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker vse posledice, ki so bile ugotovljene, ne izhajajo iz škodnega dogodka, ki je predmet te pravde. Tožena stranka ugotavlja, da je "čudno", kako je prišlo do takoimenovanega etapnega odkrivanja poškodb. Tožena stranka meni, da zdravniki niso pravilno diagnosticirali poškodbe in je povečana posledica le rezultat nepravilnega zdravljenja. Tega pa ni mogoče vštevati v posledice zaradi poškodb, zadobljenih v prometni nesreči. Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi, ko je odločalo o stroških postopka. Toženi stranki končno ni jasno, na podlagi kakšnih dokumentov je sodišče odločilo o oprostitvi tožeče stranke plačila sodnih taks. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, s katero je mogoče izpodbijati pravnomočno drugostopno sodbo le iz z zakonom točno določenih razlogov. Predvsem pa je navajanje novih dejstev in dokazov v revizijskem postopku prepovedano. Izjema je le 387. člen ZPP, po katerem smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožena stranka ne uveljavlja.

Novo dejstvo, ki ga tožena stranka uveljavlja v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa je, da naj bi bila škoda, ki jo je tožnik pretrpel v prometni nesreči dne 27.5.1993, večja zgolj zaradi nepravilnega zdravljenja. Gre za popolno revizijsko novoto, ki je ne v postopku na prvi stopnji ne v postopku na drugi stopnji ni zatrjevala. Revizijsko sodišče je zato ni smelo obravnavati.

Uveljavljani revizijski razlog tako ni podan. Revizijsko sodišče je zato moralo le še preizkusiti, ali so podane kakšne druge procesnopravne ali materialnopravne kršitve, na katere mora na podlagi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Procesne kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP med postopkom ni bilo.

Višine prisojene odškodnine tožena stranka ni posebej izpodbijala. Višina nepremoženjske škode je sicer res tudi materialnopravno vprašanje in zato sodi tudi v presojo po uradni dolžnosti. Vendar pa je ta presoja zelo omejena. Stranka mora v reviziji navesti pravnoodločilne okoliščine, zaradi katerih meni, da je prvostopno oz. drugostopno sodišče zmotno razsodilo o višini te škode oz. o višini odškodnine zanjo. Tožena stranka je v pritožbi obširno izpodbijala višino odškodnine, vendar s pritožbo ni uspela. V reviziji pa načenja zgolj vprašanje vzročne zveze med škodo in pravilnim zdravljenjem, kar pa je, kot je bilo že navedeno, nedovoljena revizijska novota. Zaradi tega je smelo revizijsko sodišče presojati materialnopravno pravilnost te odločitve le na podlagi ugotovljene dejanske podlage in ob upoštevanju morebitnih bistvenih odstopanj od ustaljene sodne prakse. Teh odstopanj pa ni ugotovilo.

Ker torej tudi uradni preizkus materialnega in procesnega prava ni pokazal kršitev, ki bi bile v korist toženi stranki, revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo in jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožena stranka v reviziji izpodbija tudi izrek o stroških, vključno s sklepom o oprostitvi plačila sodnih taks. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izrek o stroških ni podvržen revizijski presoji. Po 1. odstavku 400. člena ZPP je revizija zoper sklep (in po 5. odstavku 129. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep) sodišča druge stopnje dovoljena le takrat, če je bil postopek s tem sklepom pravnomočno končan. S sklepom, s katerim je sodišče v tem postopku odločalo o stroških, postopek ni bil pravnomočno končan in zato revizija ni dovoljena. Sodišče je odločalo o stroških v povezavi z odločitvijo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke, v povezavi torej z odločitvijo o glavni stvari in odvisno od nje. Del odločitve o stroških je tudi odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks in zato zanj velja enako.

Zavrnilni del zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je glede tožene stranke zajet v odločitvi o glavni stvari, odgovor tožeče stranke pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve v večjem obsegu, kot je ta že bil ugotovljen na prvi in drugi stopnji. Zato ni bil potreben (1. odstavek 155. člena v povezavi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).