Jedro

Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da toženčevo posojilo A. A. v znesku 22.000,00 EUR ni dokazano, je pravilen tudi njegov zaključek, da je bil odstop dednega deleža A. A. neodplačne narave in da toženec ni uspel izpodbiti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ, da je A. A. vedel, da s takšnim razpolaganjem škodi tožniku kot svojemu upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dedna izjava A. A. z dne 11. 4. 2013 v zapuščinskem postopku po pokojni B. B., da odstopa svoj dedni delež do 1/3 na dvosobnem stanovanju v ..., brez pravnega učinka proti tožeči stranki v tistem delu, ki je potreben za poplačilo tožnikove terjatve do dolžnika A. A. v višini, kot je razvidna iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožencu je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.523,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče na bistvena vprašanja te pravde odgovorilo narobe. Prvo sodišče glede kreditne pogodbe z dne 5. 3. 2012 ugotavlja, da v njej ni navedeno, za poplačilo čigavega dednega deleža gre, ker pa se v celotni zgodbi omenja izključno dedni delež A. A., je popolnoma jasno, da je bil pri tej kreditni pogodbi mišljen njegov dedni delež. Prvo sodišče je zanemarilo dejstvo, da sta toženec in A. A. laika, ki nista dobro vedela, kako speljati njun dogovor. Če bi res šlo za fiktivno izročitev denarja oziroma za željo po oškodovanju tožnika, bi celotno zadevo gotovo izpeljala veliko bolj profesionalno. V kreditni pogodbi je toženec laično navedel, da kredit potrebuje tudi za izplačilo dednega deleža. Posojilo je bilo dejansko porabljeno za ta namen. Prvo sodišče ni verjelo tožencu, da je drugi del denarja posodil iz svojih prihrankov, ker da je nenavadno, da je imel doma več prihrankov kot dolga po stari pogodbi, takšno stališče sodišča pa kaže na slabo poznavanje človeške psihe. Prihranki pri človeku vzbujajo ugodje in občutek varnosti. Tudi glede sklenitve posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2012 pri notarju C. velja, da bi bila celotna zadeva speljana bolj profesionalno, če bi šlo za fiktivno izročitev denarja. Posojilna pogodba je bila sklenjena naknadno, ko je A. A. že prejel denar od toženca, to pa na podlagi nasveta notarja, ki jima je pojasnil, da pogodbe o prenosu dednega deleža v tistem trenutku še ni mogoče skleniti. Toženec ni predlagal zaslišanja notarja zato, ker je njegov pooblaščenec na podlagi lastnih izkušenj z zaslišanji notarjev v pravdah ocenil, da sodišče z njegovim pričanjem ne bi pridobilo uporabnih informacij. Jasno je, da je šlo pri tem poslu za odplačno razpolaganje, saj je toženec dejansko izročil denar A. A. Toženec ni vedel za obveznost A. A. do tožnika, saj že petnajst let ne živita skupaj in imata le občasne stike.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je natančno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo v zadevi. Njegova dokazna ocena je napravljena v skladu z 8. členom ZPP. Je izčrpna, analitična in skladna ter zato zelo prepričljiva. Pritožbene trditve ne ponujajo nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko vzbudili dvom v pravilnost ključnih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

6. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane sodbe. Toženec ponuja svojo razlago dogajanj, ki pa je ob razlogih izpodbijane sodbe neprepričljiva ter življenjsko oziroma izkustveno neverjetna. Ob luknjah v toženčevi zgodbi, nasprotjih v njegovih trditvah v postopku pred prvim sodiščem oziroma poznejšem popravljanju posameznih navedb ter nasprotjih med izpovedbama toženca in A. A., na kar je podrobno opozorilo že prvo sodišče (njegovih zaključkov o teh nasprotjih toženec v pritožbi ni uspel omajati), se pritožbene trditve logično ne izidejo oziroma ne vzdržijo resne presoje. Med drugim tudi zato, ker toženec ni predložil nobenih dokaznih listin ali predlagal drugih dokazov, da je kredit D., d. d. ... res delno porabil za poplačilo svojega predhodnega kredita ter v kakšnem znesku in da je A. A. s prejetimi 22.000,00 EUR zatrjevanega posojila res poplačal svoje (druge) dolgove, ob tem pa naj bi toženec izročil ta znesek kot posojilo brez vsakega zavarovanja A. A., s katerim že petnajst let ni živel skupaj in je imel z njim zelo redke stike, pri čemer je A. A. brezposeln in brez vsakega premoženja.

7. Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da toženčevo posojilo A. A. v znesku 22.000,00 EUR ni dokazano, je pravilen tudi njegov zaključek, da je bil odstop dednega deleža A. A. neodplačne narave in da toženec ni uspel izpodbiti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ, da je A. A. vedel, da s takšnim razpolaganjem škodi tožniku kot svojemu upniku. Odločitev prvega sodišča je zato pravilna.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Toženec ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).