Jedro

Izhodišče za ugotavljanje invalidnosti po ZPIZ-2 je svoj poklic, definiran s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč splošno delovno zmožnost za dela, ki bi jih lahko opravljal glede na izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje. Odločilno torej ni le delo, ki ga je zavarovanec dejansko opravljal, temveč je treba upoštevati tudi širše zaposlitvene možnosti zavarovanca ter invalidnost z vidika poklica presoditi celostno s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in usposobljenosti za drugo delo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka v delu ugotovitve 75 % vzroka invalidnosti - bolezen, II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločbi toženca št. ... z dne 23. 3. 2016 in št. ... z dne 10. 11. 2015 odpravilo v delu, v katerem je odločeno o vzroku invalidnosti, in ugotovilo, da je vzrok invalidnosti 75 % bolezen in 25 % poškodba zunaj dela (I. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb toženca v preostalem delu, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na delovnem mestu avtoklepar od 13. 10. 2015 dalje in odreditev tožencu, da odloči o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila, zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko v delu ugotovitve 75 % vzroka invalidnosti, II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba temelji zgolj na izvedenskem mnenju dr. A.A., čeprav mu je ves čas izčrpno in utemeljeno nasprotoval. Izvedensko mnenje dr. B.B. je vzeto iz konteksta in zmotno ocenjeno kot irelevantno, protislovno in pomanjkljivo, s čimer sodišče prve stopnje poskuša utemeljiti nezakonito imenovanje nove izvedenke. Izvedensko mnenje dr. B.B. je strokovno pravilno, brez napak, protislovij, pomanjkljivosti in nejasnosti. Podana je kršitev določb postopka, ker je bila glavna obravnava začeta znova in postavljena nova izvedenka, ne da bi bili za to sploh podani pogoji. Razlogov za določene deleže vzroka invalidnosti sodišče sploh ni obrazložilo, saj iz sodbe izhaja le, da stranke naj ne bi grajale ugotovitev izvedenke, čeprav je bilo v pripombah jasno zapisano, da se z mnenjem dr. A.A. ne strinja, že v tožbi pa je navajal, da je vzrok invalidnosti v celoti poškodba izven dela. Za opredelitev posledic hernije ledvene hrbtenice in številnih športnih poškodb kot posledice bolezni in posledice poškodb izven dela dr. A.A. ni imela nobene dejanske podlage. Da je hernija posledica poškodbe je ugotovila dr. B.B., saj je primaren vzrok hernije poškodba pri hokeju. Enako izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ugotovitve, da je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da dela na delovnem mestu avtokleparja ne zmore, da pa lahko dela na drugem delovnem mestu, so v luči 81. člena ZPIZ-2 same s sabo v nasprotju. Njegov poklic je avtoklepar, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da ne more opravljati dela v svojem poklicu. Ne opravlja le dela na delovnem mestu avtoklepar, temveč je to njegov poklic. Ni ugotovljeno, katera dela in naloge v svojem poklicu, na kateremkoli delovnem mestu bi s stvarnimi razbremenitvami sploh lahko opravljal. Sodišče nezakonito ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. B.B.. Pravilno je ugotovila potrebo po časovni razbremenitvi. Upoštevala je delovno zmožnost na delovnem mestu, na katerem opravlja konkretna dela in opravila ter njegove značilnosti. Zaradi dela v družinskem podjetju bi si 4-urni delovnik lahko razporedil na daljše časovno obdobje, kar ni nelogično niti nerazumljivo. Odmor oziroma počitek bi si lahko vzel kadarkoli po potrebi. Sklicevanje na Psp 524/2015 ni utemeljeno, ker ne gre za primerljivi zadevi. Dr. B.B. je pravilno prepoznala možnosti, da si v okviru svoje zaposlitve po potrebi še na drug način razbremeni telo in prepreči oziroma upočasni negativne spremembe zdravja. Delazmožnost je ohranjena, vendar pa ni več zmožen za delo v svojem poklicu, niti s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času. Po mnenju dr. B.B., ki ga ni spremenila niti po soočenju z dr. A.A., ne more več delati 8 ur. Dr. A.A. se opredeljuje le do stvarnih razbremenitev in ne pojasni, zakaj časovna razbremenitev naj ne bi bila potrebna. Ugotovitve, da bi v primeru zaposlitve v večjem podjetju lahko opravljal delo z omejitvami, nimajo podlage in so neutemeljene. Izvedensko mnenje dr. A.A. je nasprotujoče in nepopolno. Ni vedela, katera dela bi lahko opravljal v večjih podjetjih, sočasno pa trdila, da je mogoče najti delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami v poklicu klepar. Zaradi očitnega nestrinjanja obeh izvedenk bi moralo sodišče izvesti dokaz z novim sodnim izvedencem. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v obsegu izpodbijane I. točke v delu ugotovitve 75 % vzroka invalidnosti - bolezen,1 II. in III. točke izreka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

K procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Kljub številnim procesnim, dejanskim in materialnopravnim pomanjkljivostim je izpodbijano sodbo še mogoče preizkusiti.

6. Ker je sodišče prve stopnje po pridobitvi pisnega mnenja in zaslišanju sodne izvedenke dr. B.B. glavno obravnavo začelo znova in po uradni dolžnosti postavilo novo sodno izvedenko, ne da bi predhodno postavljeno ponovno zaslišalo, je podana relativna kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Po 292. členu ZPP lahko senat med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se končana glavna obravnava znova začne, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. Gre za sklep, ki se nanaša na vodstvo glavne obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe, in se lahko izpodbija skupaj z odločitvijo o glavni stvari (4. odstavek 298. člena ZPP). Sklep procesnega vodstva mora biti obrazložen, če se z njim zavrača predlog stranke ali če se z njim odloča o predlogih strank, ki si med seboj nasprotujejo, in v drugih primerih, kadar je to potrebno.3 Po 3. odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Pomeni, da je sodišče dolžno pomanjkljivosti oziroma nasprotja v mnenju sodnega izvedenca primarno odpraviti z zaslišanjem že postavljenega izvedenca. Tudi, če je sodni izvedenec po izdaji pisnega mnenja že zaslišan in glavna obravnava končana, pa sodišče prve stopnje sklene, da jo začne znova, ker je potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezna pomembnejša vprašanja, je potrebno že postavljenega sodnega izvedenca za razjasnitev še odprtih vprašanj dodatno zaslišati.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje postopalo nezakonito, ko je po povsem pavšalno obrazloženem sklepu4, da se glavna obravnava začne znova, iz katerega sploh ni razvidno, katera odprta vprašanja je še potrebno razčistiti oziroma zakaj je potrebno dopolniti postopek, postavilo drugega sodnega izvedenca, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Konkretni in obrazloženi razlogi za postavitev drugega sodnega izvedenca niso razvidni niti iz sklepa o postavitvi druge sodne izvedenke5. Pritožbeno sodišče za takšno postopanje ne more najti zakonskih, logičnih niti razumskih razlogov, na kar opozarja tudi pritožnik.

Predmet spora

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanju pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu: fizično lažje delo, brez premeščanja bremen nad 5 kg, brez pogostih in dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice, brez dolgotrajne hoje, zlasti po neravnem terenu, brez počepanja in klečanja s polnim delovnim časom od 13. 10. 2015 dalje. Invalidski komisiji sta ocenili, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je avtoklepar, zmožen pa je za drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času.

8. Invalidnost zaradi bolezni je bila torej pri tožniku ugotovljena že v predsodnem upravnem postopku. Vendar pa niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo razčiščeno, glede na preostalo delovno zmožnost, katere kategorije in zaradi kakšnega vzroka (razen pravnomočnega 25 % poškodbenega).

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)6. Po splošnem delu definicije invalidnosti iz 1. odstavka 63. člena tega zakona7 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po pravni literaturi8 in sodni praksi9 invalidnost ni zgolj medicinska kategorija, temveč socialno pravna. Definicija invalidnosti namreč upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca. Ugotavlja se kot izguba pridobitnih zmožnostih in zmanjšanje ali izguba poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu. Poseben pomen imajo stopnja, strokovna izobrazba, dodatna usposobljenost, delovne izkušnje in možnost poklicne rehabilitacije. Določena ni zgolj v medicinskem smislu, temveč gre za skupek medicinskih in nemedicinskih kriterijev, kot so spremembe v zdravstvenem stanju, končano zdravljenje kot zakonsko določena medicinska merila, psihofizične zahteve delovnega mesta, delovne razmere, normalni delovni učinek oziroma napor, možnost dela s polnim ali s skrajšanim delovnim časom kot zakonsko določeno nemedicinsko merilo, itd. 10. Kategorije invalidnosti so opredeljene v 2. odstavku 63. člena ZPIZ-2. I. kategorija je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. III. kategorija je podana, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Merilo za razvrstitev zavarovanca v ustrezno kategorijo invalidnosti je ugotovljena preostala delovna zmožnost, opredeljena v 64. členu ZPIZ-2. Obvezno se ugotavlja pri zavarovancih s podano II. ali III. kategorijo invalidnosti.

11. Izhodišče za ugotavljanje invalidnosti po ZPIZ-2 je svoj poklic, definiran s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-210. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami. V sodni praksi11 je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč splošno delovno zmožnost za dela, ki bi jih lahko opravljal glede na izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje. Odločilno torej ni le delo, ki ga je zavarovanec dejansko opravljal, temveč je treba upoštevati tudi širše zaposlitvene možnosti zavarovanca ter invalidnost z vidika poklica presoditi celostno s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in usposobljenosti za drugo delo.

12. Vzroki za nastanek invalidnosti so po 65. členu ZPIZ-2 poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen in poškodba zunaj dela. Vzrok invalidnosti je najprej medicinsko, šele nato pravno vprašanje.

Bistvene dejanske okoliščine

13. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev tožnikove invalidnosti na njegov predlog pridobilo izvedensko mnenje specialistke medicine dela dr. B.B.. Ocenila je, da je tožnikova delovna zmožnost sicer zmanjšana za 50 %, vendar je zmožen opravljati delo avtokleparja v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Pojasnila je, da tožnik od mladosti dalje dela kot avtoklepar v družinskem podjetju. Je ekstremno telesno aktiven in mu 4-urni delovnik omogoča ohranitev družinskega podjetja. Ocena invalidnosti iz predsodnega postopka ni izvedljiva. Glede na bolezni, predvsem popoškodbene posledice, formalno izobrazbo in starost ni mogla najti funkcionalne prekvalifikacije, ki bi tudi sicer lahko vplivala negativno in v smeri nezaposljivosti. Svetovala je, da se tožnik pri 4-urnem delu izogiba dvigovanju ali potiskanju večjih bremen (nad 5 kg), da delo v prisilni drži večkrat prekine, da si dvižno mizo oziroma dvigalo pri delu nastavi na ustrezno višino in izogne čepenju ali klečanju.

Na zaslišanju je sodna izvedenka vztrajala pri podanem mnenju. Poudarila je, da z določenimi omejitvami dela avtokleparja ni mogoče opravljati. Drugega delovnega mesta z omejitvami, ki jih ima, v poklicu avtoklepar ni. Izpostavila je, da tožnik želi delati in si delovni čas lahko sam določa, zato je predlagala, da bi si tožnik lahko v krajšem delovnem času delo, ki bi ga sicer opravil v 4 urah, razdelil na daljše časovno obdobje. Do vzroka invalidnosti se ni opredelila, ker ji sodišče vprašanja v tej smeri ni postavilo.

14. Kljub takšnemu sodno izvedenskemu mnenju je sodišče prve stopnje pridobilo mnenje druge izvedenke medicine dela. Dr. A.A. je ocenila, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Primerne so predlagane stvarne razbremenitve. Kot vzrok invalidnosti je opredelila 75 % bolezen in 25 % poškodbo zunaj dela. Pojasnila je, da gre za posledice hernije ledvene hrbtenice in številnih športnih poškodb, zlasti kolena. Dela avtokleparja tožnik ni več zmožen v celoti opravljati niti v skrajšanem delovnem času, temveč zaradi okvar hrbtenice in posledic poškodb kolenskih sklepov potrebuje stvarne razbremenitve. Ob ergonomsko urejenem delovnem mestu z razbremenitvami skrajšanje delovnega časa ni potrebno. Zaslišana je pri podanem mnenju vztrajala. Tudi na soočenju sta obe sodni izvedenki vztrajali pri podanih ocenah invalidnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Ob povsem različnih mnenjih sodnih izvedencev, ko torej dr. B.B. ocenjuje, da je delovna zmožnost zmanjšana za 50 %, zmožen pa je opravljati delo avtokleparja v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, s predlaganimi omejitvami pa dela avtokleparja ni mogoče opravljati, dr. A.A. pa ocenjuje, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, dela avtokleparja ni več zmožen v celoti opravljati niti v skrajšanem delovnem času, temveč potrebuje stvarne razbremenitve, in glede na predhodno navedeno materialnopravno podlago ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, da dela na delovnem mestu avtokleparja ne zmore več in da lahko dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Pritožnik utemeljeno opozarja, da ob vseh predlaganih omejitvah pri delu ni ugotovljeno, ali je sploh še zmožen za delo v svojem poklicu avtokleparja oziroma v kakšnem obsegu je zmožen za opravljanje svojega poklica. Ni torej razčiščeno, ali je tožnikova delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica avtokleparja zmanjšana za manj kot 50 ali za 50 %, oziroma ali s temi omejitvami in ob podanih spremembah v zdravstvenem stanju sploh še lahko dela v svojem poklicu avtokleparja, kakšna dela v okviru svojega poklica sploh še lahko opravlja in ali takšna dela tudi obstajajo. V okoliščinah konkretnega primera bi bilo nasprotja v pridobljenih sodno izvedenskih mnenjih mogoče odpraviti in s tem popolno ter pravilno razjasniti odprta vprašanja le s postavitvijo tretjega sodnega izvedenca. V socialnih sporih je sodišče dolžno popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).12 Če po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (62. člen ZDSS-1).

16. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ne more odpravljati osnovnih pomanjkljivosti dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrnejše, da se dejansko stanje razčisti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob uporabi 356. člena ZPP je pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve pravice do učinkovitega sojenja odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom.

17. V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz predhodno opisanega materialnopravnega izhodišča in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Za pravilno in popolno ugotovitev tožnikove invalidnosti in določitev njenega vzroka nad 25 % bo potrebno pridobiti strokovno utemeljeno in argumentirano izvedensko mnenje tretjega sodnega izvedenca, vključno z odgovorom na vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe še zmožen za delo v svojem poklicu avtokleparja oziroma v kakšnem obsegu je bil zmožen za opravljanje svojega poklica. Šele po dopolnjenem postopku v nakazni smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo lahko pravilno presodilo zakonitost in pravilnost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov v neodpravljenem delu in pravilno odločilo o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka, v katerem še ni pravnomočno odločeno.

18. Ob razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji, in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržati za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Ker pritožba zoper I. točko izreka sodbe v delu delne odprave izpodbijanih odločb glede vzroka invalidnosti in ugotovitve 25 % vzroka poškodbe izven dela ni bila vložena, je sodba v tem obsegu postala pravnomočna. 2 Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Lojze Ude in drugi, Pravni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS, GV Založba, 2005, 2. knjiga, stran 635. 4 Sklep z dne 18. 1. 2018, listovna številka 62-63 sodnega spisa. 5 Sklep z dne 18. 1. 2018, listovna številka 61-62 sodnega spisa. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 7 Veljavna definicija invalidnosti je bila uvedena že s 60. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). 8 Nataša Belopavlovič in drugi, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana, 2000, stran 292. 9 Psp 152/2017, Psp 37/2017, Psp 161/2016 ipd. 10 Enako že 60. člen ZPIZ-1. 11 Npr. VIII Ips 121/2009. 12 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.